Glasbena folklora Prlekije
Pesmi
Druga, elektronska, pregledana izdaja

O pripravi zvočne knjige »Glasbena folklora Prlekije«

Josip Dravec (* 25. 9. 1912, Martjanci, † 2. 4. 1996, Zagreb)

Minilo je dvajset let, odkar je umrl Josip Dravec, glasbenik, ki je zgodnejši del svojega življenja posvetil zbiranju in raziskovanju slovenskih ljudskih pesmi v Prlekiji in Prekmurju. Josip Dravec je rojen v Martjancih, v Prekmurju, vendar je večno svojega poznejšega življenja preživel v Zagrebu, na Hrvaškem. Ljudskemu izročilu se je posvečal v zgodnejšem obdobju, vendar poklicno tega dela ni nikoli opravljal, saj je deloval kot profesor violine in orkestrski glasbenik – violinist v orkestru Hrvatskega narodnega kazališta in orkestru Zagrebačke filharmonije. Prav zato je bil s strani glasbene folkloristike tudi nekoliko pozabljen. Nikakor pa nista bili pozabljeni dve njegovi temeljni glasbeno-folkloristični monografiji: Glasbena folklora Prlekije in Glasbena folklora Prekmurja, ki sta še danes vir za številne raziskave (gradivo je namreč obdelano glasbenoanalitično in vsebinsko razvrščeno) in diplomske naloge, za pevce ljudskih pesmi ipd.

Nova izdaja

S ponovno izdajo Dravčeve monografije Glasbena folklora Prlekije, prvotno je izšla pri SAZU v zbirki Dela leta 1981, želimo obuditi spomin na njegovo delo in hkrati ponuditi zbrano gradivo širši slovenski javnosti. Za tovrstno knjigo, ki je obsežna tako z glasbenoanalitičnega kot tudi besedilnega vidika, elektronska izdaja omogoča nekatere dobrodošle možnosti, kakor iskanje po ključnih besedah in po celotnem besedilu, kar je pogosta želja tistih, ki iščejo posamezno pesem ali posamezne vidike pesmi med množico gradiva.

V letu 2014 je Glasbenonarodopisni inštitut ZRC SAZU od avtorjeve hčere Jasne Dravec Braun v dar prejel terenske zvočne posnetke, ki jih je Josip Dravec posnel med zbiranjem gradiva v Prlekiji. Terenski posnetki so velika pridobitev in obogatitev do sedaj znanega notnega zapisa pesmi, saj omogočajo uvid v interpretacijo, način petja in druge posebnosti, ki jih z notnim zapisom težko zaobjamemo. Zato smo elektronski objavi knjige dodali tudi zvočne posnetke. Pri tem pa je potrebno opozoriti, da gre za terenske posnetke, katerih prvotni namen je bila le objava notnih primerov in glasbena analiza napevov. Tako so v nekaterih primerih ti posnetki pomanjkljivi, pri drugih pa je slišati, da se je Dravec med snemanjem pomikal od pevca do pevca, zato so posamezni glasovi mestoma močneje slišni (npr. posnetek št. 369/362). Morebitnim poustvarjalcem pa bodo vsekakor v pomoč pri ponovnem oživljanju pesmi.

Ljudsko pesemsko gradivo iz Prlekije je v notni in zvočni obliki v tej izdaji na voljo številnim poustvarjalcem slovenske ljudske glasbe. S to izdajo, ki oživlja spomin na Josipa Dravca ob 20. obletnici njegove smrti, bomo počastili njegovo delo in prispevek h glasbeni folkloristiki – in upamo, da bo zaživelo tudi med poustvarjalci ljudske glasbe v Prlekiji in širše po Sloveniji.

Potek dela

Digitalizacijo prvotne Dravčeve monografije iz leta 1982 in optično pretvorbo znakov v besedilo je izvedla Biblioteka SAZU.

Besedilno gradivo je v urejevalniku besedil pripravil Tadej Murkovič, član Kulturnega društva Anton Krempl iz Male Nedelje, ki je s prijavo na razpis Javnega sklada Republike Slovenije pridobilo tudi del sredstev za izdajo knjige. Strokovno vodstvo in pripravo zvočnega gradiva smo nudili na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU (dr. Mojca Kovačič in Peter Vendramin), slikovno gradivo ter zvočno gradivo pa je dokončno uredil Tadej Murkovič. Pretvorbo teksta v zapis XML-TEI in redakcijo oznak za medsebojno sklicevanje sta pripravila Jernej Kusterle in dr. Matija Ogrin z Inštituta za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ki je pripravil uredniško zasnovo elektronske monografije. Zahtevno povezavo več sto slikovnih, zvočnih in besedilnih datotek monografije je opravil Jan Jona Javoršek ter jo postavil na splet.

dr. Mojca Kovačič

UVOD IN ANALIZA GRADIVA

Prlekija je splošno znano ime za del severovzhodne Slovenije med Muro in Dravo. V Prlekiji govorijo prleško narečje, ki je del panonske ali severovzhodne štajerske narečne skupine, imenuje pa se po eni svojih značilnosti, po časovnem prislovu prle (iz: prvle, pórv-ie - prej), ki ga pozna tudi prekmursko narečje. Po njem se prebivalci imenujejo Prleki, pokrajina pa Prlekija. Obe imeni sta imeli sprva bolj šaljiv značaj, sčasoma pa so ju začeli uporabljati tudi kot zemljepisno ime, še bolj pa sta dobili veljavo za označitev te pokrajine kot jezikovne in kulturne enote v publicistiki in javnem življenju. Druge značilnosti, ki budijo v Prlekih samih zavest svojskosti, sosedje pa v njih spoznavajo različnost prleškega značaja in življenja, so še posebno: hiter, odsekan govor, kratki, ozki vokali, kar soglaša z njihovim veselim, vedrim značajem, ki se izraža v posebni ljubezni do petja in šale. Končno naj omenimo, da so Prleki ohranili do zadnjega časa mnoge starinske oblike ljudskega življenja v snovni, družbeni in duhovni kulturi, značilne za slovensko panonsko območje.

Prlekijo geografi različno omejujejo. Ponavadi štejejo k njej Mursko polje, vzhodne Slovenske gorice, njih osrednji del in večino Ptujskega polja.1 1 B. Belec, Prlekija. Enciklopedija Jugoslavije 6, Zagreb, 1965, 622. S. Ilešič, O geografski individualnosti Prlekije v luči razvoja kmetskih naselij in njihovega zemljišča. Svet med Muro in Dravo, Maribor, 45−16. Jezikoslovci pa jo označujejo nekoliko natančneje.2 2 Fr. Ramovš, Dialektološka karta slovenskega jezika. Ljubljana 1931, 36-37. Fr. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika. VII Dialekti, Ljubljana 1935, 177-182 , 3 3 R. Kolarič, Slovenska narečja na Štajerskem. Pogovori jeziku in slovstvu. Maribor, 1955, 58. R. Kolarič, Prleško narečje. Svet med Muro in Dravo, Maribor, 1968, 630 sl. . Gradivo, objavljeno v zbirki, je iz področja, ki se na severu razteza do Mure. Ta ga tako jezikovno kot kulturno bolj veže s Prekmurjem, kot pa loči od njega. Na vzhodu meji Prlekija na hrvaško Medmurje (Medjimurje), s katerim ima prav tako mnogo skupnega. Južna meja tega področja gre od Središča ob Dravi ob železniški progi in Dravi do Velike Nedelje, a zahodna od tukaj naprej ob Pesnici skoro do Gradišča, od tod pa po ptujski cesti do Radgone. Glede na začetek tega odstavka je treba navedeno južno in zahodno mejo Prlekije imeti bolj za omejitev področja pri nabiranju pesmi za to zbirko, kot pa za pravo mejo tega dela Prlekije.

V zemljepisnem pogledu ta pokrajina ni enotna, saj je Mursko polje ravninsko in prehaja v gorice, ki se vrstijo proti jugovzhodu, od Radgone prek Kapele do Jeruzalema. Med griči in hribi ležijo doline z močvirnimi travniki na dnu, medtem ko so njive v višjih legah. Zemlja je dokaj ilovnata, ponekod tudi peščena in sorazmerno rodovitna. Severna stran hribov je proti vrhu pokrita z gozdovi, južna in zahodna pa z rodovitnimi sadovnjaki in vinogradi, po prleško: z goricami. Podnebje je pod izrazitim panonskim vplivom, s hladnimi zimami in vročim, suhim poletjem.

Prebivalci Prlekije so podjetni, delavni in nadarjeni ljudje, o čemer priča tako njihov napredek v gospodarstvu, kot dolga vrsta pomembnih rojakov: pesnikov, pisateljev, jezikoslovcev, slovstvenih zgodovinarjev, filozofov, politikov itd. Razgibano kulturno in narodnostno življenje Prlekov že v preteklosti poudarja rojak Matija Murko, ki obenem s psihologom Antonom Trstenjakom naglaša tudi njihovo veselo naravo, izživljajoče se v petju in šali, ki spremljata njihovo delo, njihove praznike in šege.4 4 M. Murko, Spomini. Ljubljana 1951, 10−15. A. Trstenjak, Karakterološka podoba slovenjegoriškega človeka. Svet med Muro in Dravo, Maribor, 1968, 72 sl. Prlek in pesem sta neločljiva. Če jih je več skupaj, že zapȏjejo - in tako je bilo od nekdaj, kar so videli in slišali že davni tuji opazovalci Prlekije.

Razvoj ljudske glasbe v Prlekiji moremo zasledovati šele od tretjega desetletja devetnajstega stoletja sèm. Iz tistega časa imamo prve pisane podatke o prvih zapisovalcih prleških ljudskih pesmi. Ohranjeni so sicer dokazi, da so se posamezniki tudi prej že zanimali za ljudsko pesem v Prlekiji. Eden od teh je bil pesnik Leopold Volkmer (1741-1816), duhovnik in poučni pisatelj, doma iz Ljutomera. Služboval je v raznih mestih; največ v Ptuju in pri Vrbanu v Slovenskih goricah, kjer je imel svojo šolo, kar je za tisti čas zelo pomembno. Kot pisatelj je v začetku prevajal terezijanske pesmarice, potem pa je dobil veselje do pesnikovanja. Prizadeval si je pisati verze na način ljudskih pesmi, posebno s kmečko tematiko, kar mu pa zavoljo poučnosti ni najbolj uspelo. Zapisov ljudskih pesmi ni zapustil. Domnevati pa moremo vendar, da je Volkmer dobro poznal ljudske pesmi svoje pokrajine. Zaradi njih ljudskega tona je pozneje P. Dajnko nekatere njegove pesmi objavil kot »narodne« v svoji pesmarici, ne da bi bil navedel, katere so to.

Prvi, ki je trdil, da je zapisoval prleške ljudske pesmi in jih je kot take tudi objavil, je Peter Dajnko (1787-1873). Dajnko je bolj pomemben zaradi prizadevanja, da je za svoje narečje, v katerem je pisal nabožne in šolske knjige, uvedel posebne znake v črkopisu, ki ga imenujejo dajnčico. Za vzhodnoštajersko narečje je sestavil tudi nemško pisano slovnico. V zbirki »Posvetne pesmi med slovenskim narodom na Štajerskem« (Radgona, 1827) je zapisal v predgovoru (datiranem 1825), da je pričel zbirati ljudske pesmi na poziv dunajskega vladnega svetnika J. Sonnleithnerja za glasbeno družbo na Dunaju. Dajnko je res poslal »Družbi igranjskih priatelov« (»Gesellschaft der Musikfreunde in Wien«) zbirko pesmi, katerih napeve mu je zapisal učitelj pri Kapeli Andraš Šef (1795-1871), kar potrjuje Dajnko sam, ko pravi: … »sem tüdi jas ne nikakega trüda maral, naše slovenske narodne pesmi, tak dobro pobožne, kak tüdi posvetne, zred pevoglasi, kere je Andraš Šef spisal, spraviti, kelko potrebno pobolšati, ino na igranjsko drüžbo poslati.«

Ali so v tej knjigi objavljene pesmi res bile zapisane od pevcev iz ljudstva, za to nimamo dokaza, moremo pa sklepati iz Dajnkove zahvale pevcem: »Tüdi vsim pevcem, keri so na mojo prošnjo iz vnogoterih stanov eden drügega primarili k meni priti ino svoje pesmi dati zapisati, povem mojo serčno hvalo.« Toda ti »pevci« bi razen nekaj izjem lahko bili tudi verzifikatorji, ki so mu dali svoja besedila. Kajti slovstveni zgodovinarji soglasno menijo, da so skoro vse v knjigi objavljene pesmi delo Volkmerja in mogoče tudi drugih pesnikov, le da jim je Dajnko predelal vsebino v moralno poučnem smislu, ohranil pa jim je vsaj nekaj ljudske oblike. Mislijo tudi, da je ljudske pesmi, kolikor jih je v zbirki, prav tako predelal. Saj to sam priznava v navedenem citatu, da jih je »poboljšal« (»… i kelko potrebno pobolšati«), ker je pač nameraval z izdajo predelanih ljudskih pesmi in umetnih verzifikacij izriniti ljubezenske, svobodno se izražajoče ljudske pesmi.5 5 Fr. Kidrič, Dajnko Peter. Slovenski biografski leksikon I, Ljubljana, 1925 - 32, 111−116. Že Vraz je trdil, da je pristna ljudska pesem v Dajnkovi pesmarici le »Nesrečni türski snoboki« (NPI, Zagreb 1839).

Žal še danes ne poznamo rokopisa zbirke, ki jo je Dajnko poslal na Dunaj, in zato ne vemo, ali je njena vsebina bila enaka vsebini pesmarice, objavljene v Radgoni. Pač pa je dr. V. Vodušek iz Glasbeno narodopisnega inštituta v Ljubljani odkril, da imajo v dunajskih arhivih notni rokopis prej omenjenega učitelja Šefa iz Kápele. Mikrofilmski posnetek tega rokopisa, ki ima sto posvetnih in sto nabožnih pesmi (z melodijo in besedilom), ima naslov: »Melodien auf Violin zu Kirchen- und anderen Erbauungsliedern bey Katholischen Christen vom slawischen Volksstamme im Herzogthume Steyermark. Aus dem Munde des Landvolkes aufgefasst von Andreas Schöff, Schulmeister zu Kapellen bey Radkersburg« (1825). Iz tehničnih razlogov mikrofilm še ni kopiran, zato sem prepisal le dva napeva, ki sta varianti še danes dobro znanih ljudskih pesmi v Prlekiji, in ju objavljam za primerjavo hkrati s svojim zapisom.

1)

2)

Primerjava prve pesmi kaže, da napeva obeh primerov skoro od note do note soglašata v melodiji in ritmu vse do predzadnjega takta, ko Šefov primer privede melodijo z razloženim akordom na dominanti do konca na toniki, medtem ko ostane drugi napev v isti legi in se konča na terci tonike. Ne vemo, ali so po Šefu zapisane napeve res tako peli, saj je z današnjega vidika naravno, da se tak napev končuje na terci tonike, ker je to gornji glas pri dvoglasnem petju, kot vidimo na nekaterih primerih pričujoče zbirke (npr. napev št. 164, 165). Zelo verjetno se zdi, da so tudi tedaj v Prlekiji peli večglasno, in če je pevec pel gornji glas, je najbrž končal napev na terci tonalitete. To pa je Šefa mogoče motilo ali se mu je zdelo nepravilno, zato je zadnja takta popravil.

Drugi primer, »Lübezniva, mati vi«, prav tako kaže, da gre za varianti iste pesmi in ju je moč takoj prepoznati, čeprav ju loči časovna daljava stopetdesetih let. Ker besedili pod Šefovima zapisoma soglašata z ustreznim besedilom teh pesmi v Dajnkovi pesmarici (razen ene besede v tretji in četrti vrstici), bi to govorilo za to, da so Šefovi napevi melodije k pesmim, ki jih je objavil Dajnko.

Za pravega zapisovalca ljudskih pesmi v Prlekiji moremo imeti šele Stanka Vraza (1810-1851). Kot rojak iz Ceróvca pri Ljutomeru in romantični pesnik, navdušen ob podobnih prizadevanjih pri drugih Slovanih, se je lotil zbiranja ljudskih pesmi pri Slovencih, predvsem v svoji domači prleški pokrajini, ki jo imenuje »mali Štajer«. O Vrazovem pomembnem delu in vrednosti njegovih zapisov so mnogo pisali (Beranič, Štritov idr.). Zato bomo tu navedli le nekatere podatke, kolikor je potrebno za razvojni pregled zbiranja in objavljanja ljudskih pesmi v Prlekiji do danes. Po izjavi v predgovoru njegove zbirke moremo sklepati, da je Vraz resno opravljal to delo in da ni varčeval ne s trudom ne z denarjem. Takole pravi med drugim: »Odlučio sam, da sastavim jedno zarcalo, u kojem će polag mogućnosti sakupljene biti sve zrake narodnoga života gornjih Ilirah.« In dalje: »… da polag mogućnosti odgovorim zadaći mojoj, odabrah si načelo: narisati obraz naše bratje Slovencah tako kako jest; predstaviti stvari u prirodjenoj njihovoj naravnoj opravi, bez ikakva umetna belila ili rumenila, t. j. bez da išto silom vremena izopačeno polepšam …«6 6 S. Vraz, Narodne pešni ilirske, Zagreb, 1839, XVI-XVII. Vraz je pričel zbirati pesmi l. 1833 in je pozneje razen domače pokrajine obiskal s tem namenom tudi druge slovenske dežele. Ali se je Vraz držal svojih načel, ki si jih je tako pravilno zamislil? Kot danes vemo, ne docela. Tudi on je pogosto prirejal besedila zapisov po svojem okusu, kot pravi Beranič: »Vraz je narodne pesmi vedno na novo spreminjal in pilil.«7 7 D. Beranič, Vrazovi zapisi narodnih melodij. Časopis za zgodovino in narodopisje VII, Maribor, 1910, 231-270. Te spremembe pa niso takega značaja kot pri Dajnku, zato moremo Vrazove zapise kljub vsemu tudi danes imeti za uporabne. Posebno vprašanje so Vrazovi zapisi napevov Ljudskih pesmi. Beranič misli, da so to pravzaprav le zasnutki, in pravi: »Vraz je vrgel v naglici na papir, kar je ravno mogel.«8 8 D. Beranič, n. d. 242. Tudi Vraz sam se je zavedal, da ni kos nalogi zapisovati ljudske napeve. Tako je iz Podčetrtka pisal Erbenu: »Napeve te počeo sam kupiti zajedno uz pesme. To sabiranje vrlo me je mnogo stalo muka, jerbo ja sam u tom poslu (tako rekuč) samouk.«9 9 S. Vraz, Dela V, 349. Vendar pa Beranič kasneje pravi: »Večinoma pa so pogreški taki, da se dajo še dandanes spoznati, pogosto z večjo ali manjšo sigurnostjo odstraniti.«10 10 D. Beranič, v op. 7, n. d. str. 243. Tudi muzikolog dr. Božidar Širola je menil, da so Vrazovi zapisi napevov melodično natančni, toda slabo ritmizirani.11 11 B. Širola, Hrvatska narodna glazba. Zagreb, 1942 in J. Bezič, Raznolik glazbeni svijet šire okolice Donje Stubice. Narodna umjetnost, knjiga X, Zagreb, 1973. Dr. Jerko Bezić pa je v svoji razpravi pokazal, da je ritmika Vrazovih zapisov v določenih primerih lahko tudi pravilna.

Na podlagi tega moremo reči, da si je Vraz pridobil velike zasluge s svojimi zapisi ljudskih napevov. Kljub popravkom v besedilih, in čeprav se je pri zapisovanju napevov pokazala njegova slaba strokovnost, so vendarle tako besedila kot napevi uporabni za primerjavo s stanjem in značajem današnje ljudske glasbe v tej pokrajini.

Vraz je izdal svoje tekste leta 1839 v Zagrebu z naslovom: »Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske«. V zbirki je okoli šestdeset pesmi iz Prlekije, kar je označil z navedbo kraja nad pesmijo. Sicer pa priča o njihovem izvoru tudi prleško narečje. K. Štrekelj je pozneje vse te pesmi, kot tudi druge iz Vrazove zapuščine, objavil v svoji zbirki »Slovenske narodne pesmi« (I-IV, Ljubljana 1895-1923). Tam je poleg drugih 85 pesmi, ki imajo splošno oznako »Štajerska«, 275 zapisov iz Prlekije z navedbo kraja, kjer jih je Vraz zapisal. Največ (219) jih je iz njegovega rojstnega kraja Ceróvca, 36 iz Ljutomera in 20 iz drugih krajev. Ker je nekaj njegovih pesmi objavil pozneje še F. Kuhač, moremo reči, da je Vraz zapisal v rodni pokrajini okoli 280 pesmi. Besedila teh pesmi so sicer podana v čistem narečju, vendar danes ne moremo dognati, ali so mu pevci zares tako peli ali pa jih je tudi glede tega popravljal. Moremo le domnevati, da so mu jih res tako peli, saj niso imeli vzroka, da bi ne bili, o čemer bomo govorili še na koncu razprave. Danes moremo na terenu najti od vseh Vrazovih zapisov le nekaj variant. V pričujoči zbirki je vsega 32 takih pesmi.

Za Vrazom dolgo nimamo nikakih podatkov o glasbeni folklori v Prlekiji. Šele proti koncu stoletja se spet pojavijo zapisi prleških pesmi. V sedemdesetih letih preteklega stoletja je potoval po Štajerskem Franjo Kuhač (1834-1911), zapisal tu nekaj pesmi, toda nobena ni iz Prlekije. Pozneje je v svoji zbirki »Južnoslovjenske narodne popievke« (Zagreb, 1878-1881) objavil več Vrazovih zapisov iz njegove zapuščine v Matici hrvatski v Zagrebu. Ti primeri so povečini prav iz Vrazove rojstne pokrajine, tudi takrat, ko Kuhač piše, da so od drugod, ker to dokazuje narečje besedila pa tudi značaj napevov.

Nekoliko kasneje je zapisoval ljudske napeve v več krajih Slovenije znani češki muzikolog in slikar Ludvik Kuba (1863-1956). Obiskal je tudi Ptuj z okolico, toda v ožjo Prlekijo ni prišel. V njegovem zborniku »Slovanstvo ve svych zpèvech« je nekaj pesmi iz ptujske okolice, katerih variante je še danes moč najti v Prlekiji.

V zbirki Karla Štreklja SNP je objavljenih več pesmi iz Prlekije. To so že omenjeni Vrazovi zapisi, pri katerih je v opombah objavljenih tudi 136 napevov. Od drugih zapisovalcev iz tega območja je Štrekelj objavil 374 pesmi. Največ jih je poslal bogoslovec Josip Kranjc (151), zapisane pri Sv. Jurju ob Ščavnici (danes Videm), v Precetincih in Seliščih. Druge so zapisali: Josip Tušak (44), Avgust Lah (18), Josip Klemenčič (16) pri Cerkvenjaku; Josip Štuhec iz Ljutomera (12), Nik. Vrabl (8) iz Središča in Žamenec, Fran Mohonč iz okolice Ljutomera (8 z melodijami), Alojz Trstenjak iz Pušenec in Središča (12), Davorin Trstenjak iz Kraljevec, Obreža, Središča, Jurja in od drugod (27), Josip Buncar iz Sčavniške doline (6), Fr. Tušek iz Cvetkovec (5) (z melodijami po zapisih Domicijana Serajnika), Josip Žmavc (5) od Kapele, Domicijan Serajnik več zapisov (12 jih je z melodijami) ter še cela vrsta drugih s posameznimi zapisi (M. Valjavec, V. Šparavec, S. Hauptman, K. Štrekelj, A, Cajnko, I. Kolarič, A. Kocijan, A. Korošec, Fr. Bertholc, I. Ozmec, J. Siebinger, I. Macun in še nekateri).

V začetku tega stoletja so tudi v Prlekiji pričeli vneteje nabirati ljudske pesmi. Tedanje avstrijsko ministrstvo za uk in bogočastje je organiziralo odbore za zbiranje ljudskih pesmi. Imeli so namen izdati skupno zbirko pesmi vseh narodov avstrijske polovice avstroogrske monarhije. (Ogrska in njene dežele v to akcijo niso bile vključene.) Na pobudo »Slovenskega delovnega odbora« (1905) so tudi v Prlekiji pričeli posamezniki zbirati ljudske pesmi in jih pošiljati odboru v Ljubljano. Najvnetejši med njimi je bil učitelj Fran Zacherl, ki je v okolici Ljutomera zapisal 400 pesmi. Pri nekaterih mu je besedila zapisal župnik Peter Skuhala ali pa pevci sami, napeve pa Zacherl. Prizadeven zbiralec je bil tudi učitelj Gabrijel Majcen, ki je zapisal 324 pesmi iz Cerkvenjaka, Veržeja in okolice. Razen teh dveh so pesmi zapisovali še: Franc Karbaš (121) iz okolice Ormoža; organist Franc Zemljič (50) iz okolice Ormoža, Jurja ob Ščavnici in Benedikta; učitelj Rudolf Vrabl (65) od Miklavža in drugih krajev Prlekije; Štefan Miklin (53) iz raznih krajev Prlekije in Domicijan Serajnik (15) iz Cvetkovec. Skupno je bilo takrat zapisanih 1028 besedil in napevov. Vsi ti zapisi so ohranjeni in registrirani v Glasbeno narodopisnem inštitutu v Ljubljani (GNI, zdaj Glasbeno narodopisna sekcija ISN SAZU). Največ pesmi je iz let 1905 in 1907, nekatere so tudi iz poznejšega časa, nekaj pa jih je že s konca prejšnjega stoletja. Zbiranje pesmi za odbor je polagoma ponehavalo zavoljo pomanjkanja denarja za honorarje zapisovalcem, z začetkom prve svetovne vojske pa je docela prenehalo. Kvaliteta zapisov teh prizadevnih ljudi je različna, kar je bilo odvisno od njihove glasbene izobrazbe. Zapisi so glede intervalov videti precej pravilni, toda glede ritma so (kljub natančnim navodilom odbora v Ljubljani) pod vplivom tedanjega pojmovanja, da mora melodija ohraniti ves čas takt iste vrste. Za večje ritmične spremembe so uporabljali predvsem korone, zelo redko pa tudi mešane takte. Najboljši od teh zapisov so napevi učitelja Zacherla in Majcna. Nekatere njihove variante so skoro iste pesmi, kot jih moremo najti v pričujoči zbirki, ki so prepisane z magnetofonskega traku. Ti zapisi pričajo, da se je veliko število pesmi, ki jih danes pojo v Prlekiji, pelo tod tudi tedaj, toda besedila pesmi so bila tedaj daljša in zato tudi vsebinsko popolnejša. V času med vojskama je zbiranje v Prlekiji zopet prenehalo. Samo posamezniki so priložnostno zapisali kako pesem in včasih najdemo katero obdelano za zbor in kot tako objavljeno. Po zadnji vojski so sodelavci GNI v Ljubljani posneli v raznih krajih Prlekije do leta 1973 218 pesmi. Transkribirane in katalogizirane hranijo v arhivu GNI. Tam je prav tako 37 pesmi, ki jih je v istem času zapisala v teh krajih Tončka Maroltova. Če prištejemo k tem še mojih 750 pesmi, ki sem jih posnel v Prlekiji med leti 1962 in 1968, tedaj znaša število zapisov in posnetkov ljudskih pesmi iz Prlekije okoli 2435. Zelo pomembno je dejstvo, da ima med temi zapisi nad dva tisoč primerov besedila tudi napev, s čimer se more pohvaliti redko katera podobno velika druga pokrajina Slovenije.

Pesmi za to zbirko sem pričel zbirati najprej zato, ker menim, da bom z njihovo objavo in analizo prispeval k boljšemu poznavanju celotne glasbene folklore v Sloveniji. Zakaj šele tedaj, ko bodo dovolj raziskani posamezni manjši predeli, bodisi da se s svojimi značilnostmi razlikujejo od drugih pokrajin ali so enaki, bomo mogli misliti na kriterije splošnega značaja. Prleško območje ljudskih pesmi sem si izbral tudi zato, ker sem želel nadaljevati z delom v pokrajini, ki se geografsko in kulturno drži Prekmurja, katerega ljudsko vokalno glasbo sem že prej obdelal.12 12 Dravec, Glasbena folklora Prekmurja - Pesmi. Ljubljana, 1957 (Dela II. razr. SAZU 11, ISN 2). Končno tudi zaradi tega, ker sem menil, da mi je prleški dialekt kot Prekmurcu blizu in ne bom imel večjih težav pri stiku z ljudmi ob terenskem delu, kot tudi ne pri transkripciji besedil z zvočnih posnetkov.

Slovenci v Prlekiji pojejo ljudske pesmi najraje pri delu na polju od pomladi do jeseni, pozimi pa pri delu, ki ga opravljajo v zaprtih prostorih: pri lupanju (luščenju) bučnega semena, pri česanju perja in drugih opravilih, ko se zbere več ljudi. Pesmi tudi ne manjka pri raznih gostijah: pri krstitkih, na gostüvanju, na sedmini, na kolinah, ob godovih in drugih slovesnih priložnostih.

Takoj na začetku terenskega dela sem se vprašal, katere od pesmi, ki jih Prleki pojô, bi utegnile biti prave domače in kakšne značilnosti bi morale le-te imeti, da bi jih mogli šteti za pristno prleške. Ker je pravilne sodbe moč izreči šele po analizi zbranega gradiva, sem določil vrstni red prvenstva po splošnih merilih glasbene folkloristike o teh vprašanjih in na podlagi dotedanjega dela na terenu. Tako sem menil, da moramo dati prvenstvo tistim pesmim, ki imajo besedila v domačem, prleškem narečju, napeve pa z značilnostmi glasbene folklore panonskega stilnega območja. Nato sledijo pesmi, o katerih je moč dognati, da so nastale v tem območju ne glede na druge značilnosti; za temi pa pridejo take, v katerih se iz raznih vzrokov meša prleško narečje s knjižnim jezikom, končno pa vse ostale, ki imajo lastnosti prave ljudske pesmi.

Pri terenskem delu sem uporabil skušnje svojega prejšnjega dela pri zbiranju pesmi. Ko sem prišel v vas, sem se začel pogovarjati s prvim mimoidočim ali s kom, ki sem ga videl pri delu ob hiši. Od njih sem izvedel, kateri ljudje v vasi radi ob vsaki priložnosti pojô in se pri tem posebno odlikujejo. Ko sem obiskal take pevce, so vsi po kratkem pojasnilu radi privolili, da zapojo pesmi, ki so jih znali, na koncu pa so dali podatke o sebi in tudi o pesmih, če so kaj vedeli o njih. Nekateri pevci znajo več kot sto pesmi. Navadno imajo odličen posluh, tako da odstopanja v intonaciji ni bilo, razen v dveh, treh primerih, kar je povedano v opombah te knjige. Vsi pevci, ki so mi peli, so kmetje, razen nekaj izjem. Mnogi od njih imajo besedila zapisana v rokopisnih pesmaricah, ki jih ljubosumno varujejo kot dragocenost, od katere se neradi ločijo. Táko staro pesmarico sem videl pri Francu Juranoviču v Banovcih, izvira pa iz leta 1891. V njej so na začetku pesmi, ki jih je v tem in naslednjem letu zapisal Jernej Juranovič, ko je služil v avstroogrski vojski. Te pesmi so po vsebini povečini iz vojaškega življenja ali govore o slovesu od domačih in od ljube. Med njimi jih je nekaj tudi v nemškem jeziku. Druge pesmi so bile zapisane kasneje, na začetku tega stoletja, vpisovali pa so jih drugi pevci. Med njimi so poleg vojaških in ljubezenskih tudi šaljive, nabožne in nekaj pripovednih. V drugih pesmaricah, ki sem jih videl in ki izvirajo navadno tudi iz prvih desetletij tega stoletja ali so poznejše, je poleg raznih pravih ljudskih pesmi tudi dosti prepisov umetnih pesmi. Npr. naslednje: J. Virk (št. 146), Slovensko dekle; F. Cimperman, Lovčev raj; S. Gregorčič, Pri zibelki, Vilhar, Planinarica in druge. Te pesmi je moč tudi danes slišati, pevci so se jih oprijeli, radi jih pojô in jih imajo za ljudske, ker najpogosteje niti ne vedo, da so to dela znanih pesnikov, včasih pa tudi skladateljev (npr. Aljaža).

Pesmi sem snemal na magnetofonske trakove in jih potem prepisal v notno pisavo. Prepisi z magnetofonskega traku imajo vsekakor prednost, ker so - čeprav niso popolni - ritmično in intervalno natančnejši kot neposredni zapisi po pevčevem petju. Vseh pesmi, ki sem jih posnel, nisem mogel vzeti v pričujočo zbirko in sem dal prednost tistim, ki so vsebinsko popolnejše, melodično pa zanimivejše. Izpustil sem take, ki so po melodiji in besedilu variante objavljenih in se od njih le malo razlikujejo, pa tudi take, ki jih ni moč imeti za ljudske pesmi. Tako je ostalo za objavo 570 napevov in 515 tekstov. Razlika glede števila napevov in besedil je nastala zato, ker ne navajam besedil tistih pesmi, ki imajo enaka ali popolnejša besedila že pri drugih variantah. Napeve takih pesmi pa sem upošteval zaradi posebnosti v melodiki ali ritmiki, ne glede na to, da so besedila podobna.

Pesmi v pričujoči zbirki so prikaz današnjega stanja glasbene folklore v Prlekiji, tj. iz let 1962-1968.

Zbirka je urejena tako, da so v prvi del uvrščeni napevi pesmi s prvo kitico teksta, v drugi del pa samo besedila pesmi. Tako je vsak del celota zase, zaradi česar je zbirka bolj pregledna tako z glasbenega kot s tekstovnega vidika.

Pri vsakem napevu sta dve številki. Prva pomeni tekočo številko napeva v zbirki, druga pa tekočo številko ustreznega besedila. Enako so označena tudi besedila.

Napevi so v zbirki razvrščeni po muzikološkem načelu od najbolj preprostih ritmičnih tipov do bolj sestavljenih; teksti pesmi pa so razvrščeni po tekstnih načelih, po vsebini in motivih.

Strokovna analiza zbirke je delana po podobni metodi, ki sem jo uporabil pri prekmurski zbirki.13 13 J. Dravec, op. 12. Za to sem se odločil, ker so tudi zbirke sosednih območij Prlekije - Hrvaškega Zagorja in Medmurja (avtor dr. V. Žganec) - prirejene po istih osnovnih načelih.14 14 V. Žganec, Narodne popijevke Hrvatskog Zagorja. JAZU, Zagreb, Napjevi, 1950. Tekstovi, 1952. , 15 15 V. Žganec, Etnomuzikološka študija. JAZU, Zagreb, 1971. , 16 16 V. Žganec, Medjimurje u svojim pjesmama. Zagreb, 1957. Objava gradiva na ta način bo poenostavila primerjalno preučevanje glasbene folklore vsega navedenega širšega področja.

A. ANALIZA NAPEVOV

Znano je, da pevci ljudskih pesmi pri vsakem ponovnem petju pesmi nekoliko menjavajo ritem posameznih delov napeva, včasih pa nastanejo tudi intervalske razlike, kar pomeni, da je vsako petje nova verzija iste pesmi.

Napevi v pričujoči zbirki so torej podoba samo enega petja, ene glasbene izvedbe pesmi.

Vsi napevi v zbirki so transponirani na skupni »tonus finalis« g¹, zato da bi jih mogli laže primerjati. Pri praktični uporabi bo treba tiste napeve, ki so s tem postopkom postali prenizki ali previsoki (npr. pesem št. 295), spet prilagoditi obsegu človeškega glasu. Včasih so pevci (posebno starejši) med odstavki ali stavki v napevu, zaradi težav pri vdihu ali iz drugih vzrokov, naredili večji oddih, kot je to sicer navadno pri petju. V takih primerih to ni posebej zabeleženo s pavzo, temveč z vejico . Na koncu napeva je dodana originalna višina tona (OTF - originalni tonus finalis), s katerim so pevci pesem končali, kakor tudi formule strukture melodičnih vrstic in oblike pétih kitic. Nad napevom je metronomska oznaka tempa.

I. MELODIJA

Za napev pesmi uporabljajo mlajši pevci v Prlekiji najpogosteje splošno znani izraz melodija, starejši pevci pa še besedo »viža«, kije v rabi tudi v ostalih slovenskih pokrajinah.

1.) Intonacija

Napevi pesmi iz Prlekije se gibljejo v naravnih intervalih v okviru diatonike, pa tudi pentatonike in tetratonike ter oligotonskih tonalnih osnov. V nekaj izjemah imamo primere nedoločene intonacije (napevi št. 1, 221, 329, 548), kar je označeno s puščico nad posameznimi toni. Najpogostejši postop napeva je v velikih in malih sekundah, malih in velikih tercah in čistih kvartah; drugih intervalov je vse manj, čim večji so. Tako se npr. interval male in velike sekste pojavlja še 313-krat, male septime 85-krat, none pa le enkrat. Če upoštevamo, da se prav ti večji intervali pojavljajo le v nekaterih primerih, zato pa povečkrat v istem napevu (npr. napev št. 391, 430) in če še bežno pregledamo notno sliko v zbirki, moremo reči, da se večina napevov giblje v zares postopnih ozkih intervalih, s čimer se ustvarja tipična vokalna melodija pri napevih pesmi iz Prlekije.

Posledica tujih vplivov, ki jih tu opazimo, je uporaba intervala zmanjšane kvinte. Pojav tega intervala imamo v napevu 64-krat, v kadenci na koncu napeva pa 30-krat in sicer v skoku iz IV. stopnje navzdol na VII. stopnjo. Taka kadenca je značilnost srednjeevropskega melosa (npr. napev št. 188, 414, 430). Drugih disonantnih intervalov napevi ljudskih pesmi v Prlekiji ne vsebujejo. Izjemno nastopi samo nekajkrat povečana kvarta (npr. napev št. 379).

2.) Initialis

Ljudske pesmi iz Prlekije se začenjajo zelo pogosto na kvarti izpod tonike. To je značilno dejstvo, ker je takih pesmi v tej zbirki precej (35,6%). Pri mnogih je to predtakt, ki ustreza anakruzi v tekstu. Pojav tolikih pesmi s to značilnostjo se zdi posledica vpliva govornega akcenta slovenskega jezika, pa tudi ljudske in umetne glasbe srednje Evrope na napeve iz Prlekije. Druga največja skupina so pesmi z začetkom na tonih toničnega trizvoka. Pesmi z začetki na ostalih lestvičnih tonih je le majhno število.

Takle je pregled vseh primerov v pričujoči zbirki:

z začetkom na toniki tonalitete 30 napevov
z začetkom na sekundi tonalitete 5 napevov
z začetkom na terci tonalitete 90 napevov
z začetkom na kvarti tonalitete - napevov
z začetkom na kvinti tonalitete 134 napevov
z začetkom na kvarti izpod tonike tonalitete 203 napevi
z začetkom na seksti tonalitete 1 napev
z začetkom na septimi tonalitete - napevov
z začetkom na oktavi tonike 7 napevov
SKUPNO 570 napevov

3.) Razloženi akord

Pesmi ki uporabljajo v gibanju melodije tudi razloženi akord, je v tej zbirki 245. Razlikujemo dva različna načina pojavljanja razloženega akorda v napevih iz Prlekije. Pri prvem se razloženi trizvok pojavlja samo v določenih delih napeva, v glavnem v začetku, ali še kdaj, medtem ko se v drugih delih napev giblje tako, da si različni, pretežno ozki intervali sledijo drug za drugim. V drugi skupini je napev grajen skoraj v celoti iz razloženih akordov, ki jasno kažejo na funkcijo tonike in dominante. V tem primeru gre očitno za melodiko alpskega folklornega področja (npr. št. 543), ki so jo prinesli semkaj iz drugih slovenskih krajev ali pa je pesem nastala tod pod vplivom alpske melodike.

Razloženi akord se pojavlja:

samo na začetku napeva pri 74 napevih
na začetku in v napevu pri 124 napevih
samo v napevu pri 47 napevih
SKUPNO 245 napevov

4.) Melodične kadence

Za odkrivanje značilnosti napeva so pomembne melodične kadence, tj. gibanje dveh ali več zadnjih tonov melodije.

a) Finalis tonika

Pri pesmih, ki imajo finalis na toniki, prevladujejo primeri, pri katerih se napev končuje s toni mi-re-do in taki s pomikom prek vodilnega tona na toniko. Pojav vodilnega tona je ena od karakteristik durske tonalitete v takih napevih. Drugih kombinacij v tej skupini je manj in niso posebno značilne. Mogoče bi kazalo posebej omeniti še pesmi, ki se končajo s ponavljanjem istega tona, čeprav jih je zelo malo (16), toda take vsebuje ljudska tematika sosednje Hrvaške pa tudi Srbije, kjer je to pogost pojav.

V tej skupini se torej napev konča:

s ponavljanjem na istem tonu 16 napevov
prek II. stopnje na toniko 89 napevov
prek vodilnega tona na toniko 118 napevov
prek mi-re-do 115 napevov
s skokom s terce na toniko 8 napevov
s skokom z dolnje kvarte na toniko 7 napevov
SKUPNO 353 napevov

b) Finalis na terci tonike

Pesmi s finalisom na terci tonike je manj. Najštevilnejši primeri v tej skupini so tisi, pri katerih se napev giblje postopno prek V. in IV. stopnje na terco tonike. Ta ton označujemo kot tonično terco tedaj, kadar se melodična krivulja napeva giblje tako, da lahko govorimo o določeni funkciji toniki durske tonalitete, čeravno se gibanje melodije konča na terci. Posebna skupina napevov (30) so tisti, pri katerih se melodija spusti neposredno od V. stopnje na terco tonike. Take kadence in prej omenjeno gibanje prek V. in IV. na III. stopnjo dajo tem melodijam poseben prizvok mehkobe, kar je bilo opaženo že tudi v sosednih prekmurskih ljudskih pesmih.17 17 J. Dravec, op. 12, n. d. str XXIX.

Druga značilnost v tej skupini je kadenciranje melodije prek male sekunde na terco tonike pri primeru, ki ima za podlago starejšo tonalno osnovo (nap. št. 471). Recitativna konstrukcija tega enoglasnega napeva in mala sekunda na koncu gibanja melodije, kakor tudi nekateri drugi prej omenjeni napevi s starejšo tematiko v besedilu, s tipično panonsko melodiko in kadenciranjem prek male sekunde na terco tonike, dajejo raziskovalcu elemente za domnevo, da so v preteklosti Slovenci v Prlekiji peli svoje ljudske pesmi tudi v koralnih modusih, čeravno jih danes tam ni moč najti, in da so se sčasoma take melodije transformirale v dursko tonaliteto. To domnevo lahko podpremo še s tem: Če je v sosednih krajih Prlekije - v Hrvaškem Zagorju in Medmurju, nekaj tudi v Prekmurju, dosti pa v vsem panonskem področju - zapisano precej pesmi v koralnih modusih in v novejših mol lestvicah (Žganec,18 18 V. Žganec, Hrvatske pučke popijevke iz Medjimurja. Zagreb, 1916, 1924. , 19 19 V. Žganec, op. 14 in 15. , 20 20 V. Žganec, op. 14 in 15. Židovec,21 21 Fr. Židovec, Hrvatske narodne popijevke iz kotara Djurdjevac (svjetovne). Rokopis pri JAZU. Zagreb. Dravec22 22 J. Dravec, op. 12, n. d. str. 3−14. in drugi), potem je možno, da so imeli v preteklosti prleški Slovenci tudi tako melodiko.

Melodije s finalisom na terci tonike so v mnogih primerih vodilni glas v dvoglasnem petju. Zaradi tega nekateri uredniki zbirk ljudskih pesmi vse melodije, ki se končujejo na terci tonike razvrščajo v G-dur tonaliteto s finalisom na h¹, čeravno sicer upoštevajo sistematizacijo napevov na podlagi kadenc s finalisom na g¹ po metodi Ilmari Krohna. Toda pri pesmih v vzporednih tercah ter tudi v primerih z majhnimi odstopanji moremo največkrat vzeti za samostojni napev zgornji ali spodnji glas, ne da bi pesem zaradi tega izgubila avtentičnost. Pa tudi za pevca, ki je pesem pel enoglasno, je njegov napev vselej prava melodija; odločil se je zanjo, ko je pričel peti, ne glede na to, kateremu glasu bi pripadala v dvoglasju, čeprav je mogoče, da je spontano zapel prav tisti glas, ki ga ima navado peti pri dvoglasnem petju.

Zavoljo tega in zaradi lažje primerjave vseh napevov so tudi tisti napevi v zbirki, ki se končujejo na terci tonike, transponirani na finalis g¹, in je potem njih tonaliteta Es-dur.

V tej skupini kadencirajo:

s ponavljanjem na istem tonu 4 napevi
prek II. stopnje na terco tonike 4 napevi
prek IV. stopnje na terco tonike 57 napevov
postopno prek V. in IV. na terco tonike 118 napevov
skokovito iz V. st. na terco tonike 30 napevov
SKUPNO 213 napevov

c) Finalis na kvinti tonike

S finalisom na kvinti tonike se konča samo en napev (št. 563). To je melodija, pri kateri pripadajo vsi toni razloženemu durskemu trizvoku. Zaključek napeva na kvinti tonike preseneča in je zgolj naključje v repertoarju ljudskega pevca v Prlekiji.

Pregled vseh teh skupin po njihovi številčnosti:

finalis na toniki 353 napevov
finalis na terci tonike 213 napevov
finalis na kvinti tonike 1 napev
SKUPNO 567 napevov

5.) Melodični okraski (melizmi)

Pravih melizmov v ljudskih pesmih iz Prlekije ni mnogo. Te glasbene značilnosti nastopajo v 52 pesmih ali v ok. 9% vseh primerov. Predložek (Vorschlag ) nastopa vsega v dveh pesmih (napev št. 406, 439); stranski udar za glavno noto (Nachschlag ) kot nekak slabo izpeti ton nastopa v 15 napevih (npr. napev št. 159); portando, tj. nejasno izražena vrsta tonov med dvema zaporednima intervaloma nastopa v 32 napevih (npr. napev št. 288, 297, 407). Navadno je v ljudskih pesmih iz Prlekije za vsak zlog besedila le en ton. Vendar opažamo pri 110 pesmih ali ok. 19 %, da se en zlog poje tudi čez dva jasno izražena različna tona, v treh primerih pa čez tri tone (napev št. 7, 2, 223). To je prav tako svojevrsten melodični okras. Včasih je to navaden izmenični ton (npr. napev št. 129, 473) ali vez med dvema sosednjima sekundama ali tercama (npr. napev št. 198, 272), a v enem primeru celo skok na seksto in septimo (napev št. 430).

Iz navedenih podatkov je moč sklepati, da melodični okraski niso neka bistvena prvina v napevih iz Prlekije. Ker pa nastopajo skoro pri tretjini vseh pesmi (ok. 28 %), jih moremo imeti za dejavnike, ki precej vplivajo na fiziognomijo melodij tega področja.

6.) Ambitus napevov

Ena od značilnosti, po kateri moremo določati starost napeva, je lahko tudi njegov obseg. S precejšnjo verjetnostjo namreč domnevamo, da so napevi manjšega obsega starejši, napevi večjega obsega pa mlajši. Objavljeni pa so bili tudi napevi, ki nas včasih navajajo na drugačne zaključke.

Glede na obseg pokaže analiza naslednje:

v obsegu terce 2 napeva
v obsegu kvarte 23 napevov
v obsegu kvinte 60 napevov
v obsegu sekste 130 napevov
v obsegu septime 153 napevov
v obsegu oktave 114 napevov
v obsegu none 72 napevov
v obsegu decime 9 napevov
v obsegu undecime 7 napevov
SKUPNO 570 napevov

Iz gornjega pregleda moremo sklepati, da kaže dosti melodij iz Prlekije značilnosti starejšega melosa. Veliko je takih, ki se gibljejo v obsegu ozkih in srednjih intervalov, tj. od terce do septime (368), mnogo pa jih je tudi, ki ta obseg presegajo (202), kar govori za domnevo, da so povečini novejše, z močneje razgibano melodijo.

7.) Tonalna analiza

Največ melodij v tej zbirki se giblje v diatoniki, medtem ko njih manjše število uporablja tudi druge oblike tonskega izražanja. Nekaterim melodijam pa zaradi maloštevilnih tonov ni moč določiti tonalitete. Med temi imamo eno bitonsko v obsegu terce (št. 569), eno trikordalno, tudi v obsegu terce (št. 329) in eno tritonsko v obsegu kvarte (št. 1). Triintrideset pesmi pa je takih, katerih melodični sestav delno ali popolnoma sloni na tetratoniki ali pentatoniki.

Ker so vse pesmi v zbirki transponirane na skupni finalis g¹, se glede tonalitete pokaže naslednje: Pesmi s finalisom na toniki so v G-tonaliteti; pesmi s finalisom na terci tonike so v Es-tonaliteti; pesmi s finalisom na kvinti tonike so v C-tonaliteti.

Pri posameznih napevih niso vselej zastopani vsi toni lestvice. Največ je takih, ki se gibljejo v manjših lestvičnih izsekih: v trikordih, tetrakordih, pentakordih, heksakordih in heptakordih (402), ena pa je tudi, kot je že povedano, bitonska. Manjše število napevov uporablja vse tone lestvice do oktave ali jo celo presega (175). Od lestvičnih izsekov nastopa največkrat heksakord (177), kar je treba posebno poudariti, ker je to tudi značilnost pesmi sosednjega Prekmurja, Hrvatskega Zagorja ter drugih hrvaških pokrajin, imajo pa jo tudi pesmi drugih evropskih narodov.

Pesmi v G-tonaliteti

Vse melodije pesmi v tej tonaliteti se končujejo na toniki, oziroma osrednjem tonu melodije. Sem spadajo pesmi v G-duru, potem nekaj pesmi s snovjo v tetratoniki in nekatere, ki kažejo v svojem melodijskem gibanju karakteristike anhemitonske pentatonike.

a) Pesmi v G-duru

Ta skupina je najštevilnejša v zbirki (320). Med njimi je največ takih pesmi, ki po strukturi melodije in ritma, pa tudi po vsebini teksta spadajo med starejše oblike ljudskega izražanja tega območja.

b) Tetratonske

Pesmi te zbirke, ki so grajene v tetratonskem sistemu, imajo za podlago tetratoniko tipa d¹ - g¹ - a¹ - h¹ - d². Med njimi so stare svatbene, baladne in druge pesmi. Nekatere od njih so po vsebini in metru teksta iz mlajše dobe, vendar jim je melodija grajena na podlagi tetratonike, le da je sčasoma sprejela nekaj dopolnilnih (pien) tonov. V čisti tetratoniki so napevi št. 303, 304, 306, 79 (nap. prve kitice) 255, 285 in 464 ; s kvarto kot pien tonom so napevi št. 84, 142, 153, 239, 257, 305 in 361; s pien tonom na VII. stopnji so napevi št. 206 in 215.

c) Pentatonske

Melodije pesmi te zbirke, katerih tonalni sestav je anhemitonska pentatonika, imajo za podlago naslednjo pantatonsko vrsto: (d¹ - e¹ / g¹ - a¹ - h¹ - d² - e² / g²), pri čemer je piknon velike terce vedno g¹ - a¹ - h¹, tonus finalis pa g¹. Nekateri označujejo tako pentatoniko kot do-pentatoniko. Čiste, dosledno izvedene pentatonike v melodijah te zbirke ni, ker se povsod pojavljajo dopolnilni, prehodni ali menjalni (pien) toni, ki so prišli v uporabo pri postopnem transformiranju melodij iz pentatonskega sestava v dijatonski tonski sestav. Ne glede na dopolnilne tone pa je iz gibanja melodije vendar mogoče razpoznati pentatonsko osnovo. Napevi, ki imajo kvarto (c²) kot pien ton so: št. 198,208,209,210 (var. št. 209 brez kvinte), 232,449,469; napevi z dvema pien tonoma (c² in fis¹ ali fis²) so: št. 258, 271, 439 in 667; napevi, pri katerih je prvi del še v čisti pentatoniki, v drugem pa so že karakteristike dur tonalitete, so: št. 55, 56, 81, 82, 189 in 190. Sodeč po vsebini besedila, po obliki kitic in po funkciji, so tudi v tej skupini zelo stare pesmi, toda tudi novejše. Temu se ni čuditi, kajti upoštevati moramo, da je staro tonalno obeležje ljudskih pesmi prisotno ponekod v celoti, a največkrat prekrito z novo snovjo še dolgo potem, ko je nastopila doba novega tonalnega izražanja.

Pri tem je treba opozoriti še na to, da najdemo pesmi z značilnostmi tetratonike in pentatonike največ v krajih na Murskem polju, tj. tistem delu Prlekije, ki se dotika Prekmurja, kjer je bilo tudi zapisano več pesmi s tem tonskim izražanjem. V drugih krajih Prlekije najdemo take pesmi bolj redko.

Pesmi v Es-tonaliteti

Melodije pesmi v tej tonaliteti se končajo na terci tonične harmonije.

1. Pesmi v Es-duru. Napevov pesmi v Es-duru imamo dosti manj kakor v pesmih v G-duru (213). Tudi tukaj najdemo dosti napevov z značilnostmi starejše glasbene tradicije, z druge strani pa pri nekaterih občutimo tuji vpliv v ritmu in melodiji, posebno alpsko akordične melodike. O drugih važnih karakteristikah teh pesmi smo že govorili v poglavju »Melodične kadence«.

Pesmi v C-tonaliteti

Z značilnostjo melodije, ki se konča na kvinti tonične harmonije, je v pričujoči zbirki samo ena pesem (št. 563), in je zaradi tega v C-tonaliteti. Kot smo že omenili, je ne moremo imeti za značilnost Prlekije, temveč kot domislico ljudskega pevca tega kraja.

* * *

Ljudske pesmi iz Prlekije ne poznajo alteracije, saj je samo nekaj primerov višanja in nižanja pri menjalnih tonih, pa tudi prave modulacije ni. Le pri treh pesmih (št. 7, 87, 308) imamo preprosto, neposredno melodično modulacijo, kjer je prva polovica napeva v C-duru, druga pa v G-duru.

II. RITEM

Muzikalni ritem je globoko vsajen v srcu preprostega ljudskega pesnika, melodije ljudskih pesmi pa imajo pogosto ritem enak z metrom verzov, včasih pa imajo svojega, ne glede na besedilo. V naslednjem bo prikazan ritem napevov ljudskih pesmi v Prlekiji glede na taktovne skupine, kot tudi druge ritmične značilnosti in tempo napeva.

1. Pregled taktov

a) Napevi z enakimi takti:

v 2/4 taktu 183 napevov
v 4/4 taktu 14 napevov
v 3/4 taktu 61 napevov
v 3/8 taktu 36 napevov
v 6/8 taktu 78 napevov
v 9/8 taktu 2 napeva
v 5/8 taktu 18 napevov
v 7/8 taktu 2 napeva
SKUPNO 394 napevov

b) Napevi z mešanimi takti:

1. Enakomerno menjavanje taktov 16 napevov
2. Napevi, ki nimajo iste vrste taktov, toda se le čuti neka urejenost taktov 110 napevov
3. Napevi z nepravilnim menjavanjem različnih taktov 50 napevov
SKUPNO 176 napevov

Skupno:

napevi z enakimi takti 394 napevov
napevi z mešanimi takti 176 napevov
SKUPNO 570 napevov

Kot vidimo iz gornjega pregleda, so najštevilnejša skupina napevi z enakimi takti (68,3%), med njimi pa jih je največ takih v 2/4 taktu. V to skupino so vračunani tudi taki napevi, ki imajo v nekem svojem delu neznatne ritmične razširitve. Take nepravilnosti se najpogosteje pojavljajo kot podaljšana nota na koncu stavka ali na koncu fraze (npr. napev št. 138, 320, 373, 409). Pevec je verjetno želel s tem še močneje poudariti konec enega dela napeva. Take majhne nepravilnosti nastanejo še, ko pevec namesto četrtinke s piko in z osminko pòje polovinko in četrtinko (npr. napev št. 146). V 7/8 taktu sta dva napeva (št. 537 in 24), ki sta varianti znanih pesmi. Napev št. 537 je »ponarodela« varianta Skuhalove pesmi v 3/4 taktu. Kot tako jo poznajo skoro vsi prebivalci Prlekije in očitno je, da je pevec te variante zadnjo osminko v frazi podaljšal na četrtinko ter je tako nastal 7/8 takt. Pri napevu št. 24 je podobno. Ker sta primera izjemi, ju ne moremo imeti za neko posebnost Prlekije. Vendar pa ti primeri dokazujejo, da ljudski pevec včasih občuti potrebo po novem oblikovanju že znanih pesmi splošnega repertoarja.

Obstoj 3/8 takta (ok. 3,1 %) tudi na tem območju dokazuje, da je ta vrsta stare mere razširjena skoraj na vsem ozemlju Slovenije.23 23 Hrovatin, Glasbene prvine slovenskih ljudskih napevov. Posebni odtis iz Etnologa XVI 1943, Ljubljana, 1944, 17.

Napevov z mešanimi takti je tudi precejšnje število (31,1 %). Med njimi je najmanj takih primerov, pri katerih se različni takti enakomerno menjavajo. To so pesmi v

kombinaciji 2+3/4 (npr. napev št. 200, 204); 3+4(3+2+2)/4 (npr. napev št. 149) in 3+2/4 (npr. napev št. 471). V tej skupini je še šest pesmi v 6+9/8 taktu. Zanje velja podobno kot za primere v 7/8 taktu, tj. razširjenje fraze na zadnjem tonu (npr. napev št. 437, 452, 510).

V skupini z mešanimi takti so najštevilnejši tisti napevi, ki nimajo iste vrste taktov, toda se pri njih vendar čuti neka urejenost. Povečini so to pesmi, ki imajo le dve vrsti taktov (npr. napev št. 342, 564). Nekaj pesmi te skupine pa ima zelo heterogeno strukturo taktov. Menjavanje je pogosto raznovrstno in nepravilno, kot npr. pri napevih št. 239, 346, 443 in podobno. Pri pregledu večjega števila napevov iz te skupine vidimo, da je ta heterometričnost nastala iz jezikovno akcentskih vzrokov. Prizadevanje, da se poudarjena doba takta v kar moč velikem številu primerov uskladi s poudarkom v besedilu, je privedlo do raznih kombinacij taktov, kar se odraža v njihovem nepravilnem menjavanju. Sicer se pa po oblikah ritmičnih figur v frazah vidi, da bi mnoge od teh pesmi mogle biti od začetka do konca v enakem taktu.

2. Razmerje med ritmom melodije in ritmom besedila

V Prlekiji prevladujejo pesmi s trohejskim ritmom (73,4%), medtem ko jih je z daktilskim dokaj manj (23%). Besedil s trohejskim ritmom je največ v pesmih v 2/4 taktu (46,2%), nato v 3/4 taktu (22,6%); v drugih merah pa jih je mnogo manj (izraženo v odstotkih): 4/4 = 6,4%; 6/8 = 8,8%; 3/8 = 2,1%; 5/8= 3,3%, raznih mešanih kombinacij pa 10,6%.

Pri pesmih z daktilskim ritmom so najštevilnejše pesmi v 6/8 taktu (36,6%), nato v 3/8 taktu (28,2%) in v 3/4 taktu (10,7%), kar je tudi razumljivo, ker je daktil trizložna mera. Nekoliko daktilskih besedil je tudi v 2/4 taktu (6,9%), v raznih drugih taktovnih kombinacijah pa še 15,3%.

3. Sinkopa

Sinkopa se kot ritmična figura pojavlja v pesmih iz Prlekije samo v 14 napevih (npr. napev št. 138, 443), vanje je verjetno prišla s pesmimi, ki so jih prinesli v Prlekijo od drugod, ali pa je nastala pod tujim vplivom.

4. Predtakt

Predtakt kot glasbeno-ritmični ekvivalent anakruze besedil nastopa v pesmih iz Prlekije dokaj pogosto, kar v 204 pesmih (35,6 %). Takih pesmi, ki imajo predtakt na začetku in med napevom, je 186 (32,5%), 18 (3,2%) pa je takih, ki imajo predtakt samo med napevom.

Iz analize posameznih napevov vidimo, da je predtakt iz enega tona ( ) nastal v vseh vrstah taktov tam, kjer se pojavlja na začetku metrične vrstice nepoudarjen zlog, ki je v zvezi z besednim akcentom. Pri pesmih z dvema tonoma pred glavno dobo v taktu ( ) je drugače. Če sta oba zloga besedila, ki pripadata tem tonom, v taki poziciji, da ju imamo za nepoudarjena, tedaj imamo to tudi za predtakt (v besedilu: dvojna anakruza; npr. napev št. 81, 131, 191). Če pa je prvi od teh zlogov poudarjen in drugi nepoudarjen, tedaj to ni več predtakt, marveč prenos glavnega ritmičnega akcenta (iktusa) na mesto, kjer je bil prej stranski akcent24 24 V. Vodušek, Anakruza v slovenski ljudski pesmi. Zbornik XII. kongresa jugosl. folkloristov, Ljubljana 1968, 303-313. (npr. napev št. 372, 387). Pesmi s to značilnostjo je v zbirki 57 (9,9%). Isto velja tudi za pesmi s predtaktom iz treh tonov (), ki ustrezajo trem zlogom besedila, samo da je tu pred prejšnjim poudarjenim in nepoudarjenim zlogom še en nepoudaijen kot nekakšen pravi predtakt pred nepravim (npr. napev št. 374). Pesmi s to značilnostjo je v zbirki 14 (2,5%). Potrebno je pripomniti, da ta vrsta predtakta nastopa največ pri 3/4taktu, medtem ko ga pri 2/4 sploh ni. Da je domneva o prenosu glavnih akcentov na stranske v tem primeru pravilna, potrjujejo tudi nekateri napevi v tej zbirki, npr. št. 383 in 350. Ti napevi imajo sicer vsi enako ritmično strukturo, toda poudarki so razvrščeni različno v taktovne skupine, npr.:

itd.

Taka različna razvrstitev v taktovne skupine je najpogosteje utemeljena s prizadevanjem, da bi akcent glavne besede v verzu prišel na prvo dobo v taktu. Zapisovalci se pogosto ravnajo tako zavoljo subjektivnega gledanja na to vprašanje.

5. Ritmični tipi

Napevi pesmi te zbirke so razvrščeni po ritmičnih tipih, za katere je kot podlaga vzeta metrična struktura teksta prve melodične vrstice vsake pesmi ne glede na morebitne ritmične spremembe kasneje v napevu (razen v izjemah, ki so posebej obravnavane). Ker se podpisano besedilo pod melodično (zvočno) vrstico ne ujema vselej z literarnim verzom, marveč je krajše, npr. zgrajeno iz polovice verza ali na drug način, ni nujno, da je npr. besedilo pod tipom šesterca tudi literarni šesterec, temveč je lahko samo prva polovica dvanajsterca ali prvi del distiha šesterec-peterec ali pa kakšna druga kombinacija. Ritmičnih tipov je v notnem delu te zbirke 115. Njihove notne sheme so prikazane z notnimi primeri nad vsako skupino pesmi, ki pripadajo določenemu tipu.

Pri razvrščanju napevov v zbirko obstoji možnost, da nekatere variante določene melodije ne pridejo skupaj, kljub temu da se samo malo razlikujejo. Zavoljo tega smo v pričujoči zbirki pri razvrščanju napevov v ritmične tipe včasih upoštevali izjeme, kar pa prej navedenega načela razvrščanja bistveno ne menja, toda v marsičem pride tako skupaj, kar je podobno in sorodno. Na primer:

a) Pod določen ritmični tip so razvrščene melodične vrstice s končnimi toni razne dolžine, če so se sicer v drugem ujemale. Ta neenakost na koncu melodičnih vrstic je v tipih prikazana s podaljšanim lokom pri najkrajši noti končnega tona

().

b) Ker v tej zbirki pri določanju verznih tipov po številu zlogov ni bila upoštevana anakruza, zato pri razvrščanju melodičnih vrstic v ritmične tipe tudi ni bil upoštevan predtakt, ekvivalent anakruze. Tako pridejo skupaj melodije, ki so sicer enake, le da nekatere imajo predtakt, druge pa ne. Kadar so torej pod istim ritmičnim tipom napevi brez predtakta in napevi s predtaktom, potem je nota predtakta v shemi takšnega ritmičnega tipa v oklepaju. Kadar pa se predtakt javlja dosledno v vseh napevih istega tipa, potem ni v oklepaju. Če je več predtaktov neenake dolžine pod istim tipom, tedaj je pri najkrajši noti v predtaktu postavljen lok ( )

c) Variante, ki bi zaradi neenakih ritmičnih kvantitet morale biti ločene, so postavljene skupaj, če imajo skupne osnovne ritmične motive, ki so ogrodje vse pesmi (npr. svatbene: napevi od št. 55-59; lovske: napevi št. 116, 117 in dr.).

d) Nekatere pesmi, ki so si bližnje variante, toda imajo v melostihu prve melodične vrstice različno število zlogov in bi zaradi tega morale biti ločene, so postavljene pod isti tip. Na primer:

Napeva št. 12 in 13 sta skoraj enaka, toda zaradi različnega teksta je pri prvem melostih peterec, pri drugem pa šesterec. (Ker sta to dve zdravici, bi ju mogoče morali obravnavati kot dve različni pesmi, toda pevke so ju pele skupaj, zato sta obravnavani kot ena pesem.)

Pri napevih št. 106 in 107 je podobno. V besedilu in ritmu so sicer majhne razlike, toda oba napeva imata drugi melostih v obliki šesterca, zato sta postavljeni pod ta tip.

Pri napevu št. 110 je melostih šesterec, pri št. 111 pa osmerec, ker ima ena beseda dva zloga več. Po vsem drugem je očitno, da gre za isto pesem in sta torej uvrščeni pod tip šesterca. Podobno je pri napevih št. 201 in 202 ; 465 in 466.

e) Pesem št. 160 je tekstovno popolnejša, njena varianta št. 161 pa ima samo nekaj kitic in se začenja s četrto kitico pesmi št. 160. Kljub razlikam v četrti kitici prve pesmi in prve kitice druge, imata primera isto ritmično osnovo in sta postavljena skupaj.

f) Pri napevih št. 478, 514 in 511 je za določanje tipa vzet prvi melostih druge kitice. Pri prvem in drugem napevu zato, ker se ostale kitice pojo na ta napev, pri tretjem pa, ker ritem v vsej pesmi stalno variira, ogrodje v besedilu pa je daktilski deseterec.

g) Pri pesmih, v katerih ima uvod besedilo, ki se stalno ponavlja, nismo tipa določali po uvodu, marveč po tistem delu, ki ima spremenljivo besedilo (npr. napev št. 310 in 311). Pri pesmih št. 3, 150, 337 in 339 je uvod posebno konstruiran in je za določanje ritmičnega tipa vzet del, kjer se pesem resnično začenja.

h) V skupino osmercev so na koncu tega tipa razvrščene pesmi, ki imajo za podlago stari slovanski metrični obrazec, tim. tridelni osmerec, in to ne glede na dolžino melostiha, zato da je moč spremljati njihovo preoblikovanje od osnovne oblike

() v nove metrične sheme. To so napevi od št. 455 do 460 in od št. 461 do 463.

i) Pri pesmih, ki imajo na koncu verza kratek dodatni refren, smo ravnali na dva načina:

- kadar je melodija, ki zajema literarni verz in refrenski dodatek oblikovna enota, tedaj smo tudi besedilo šteli kot enoto, kot eno vrstico, in pesem uvrstili pod ritmični tip, ki ima enako ritmično ogrodje in enako število zlogov. Npr. št. 484/348 je uvrščena med deseterce, ne med osmerce, kamor bi spadala po samem besedilu, ker se dvozložni refren poje na kadenco melodične vrstice;

- kadar je del napeva v ritmu (včasih tudi melodično) nad literarnim verzom enak ritmičnemu tipu, ki je zastopan z večjim številom primerov v zbirki (npr. pri osmercih), del napeva nad refrenskim dodatkom pa je ritmično in melodično posebna enota, tedaj smo pesem uvrstili pod tip, kamor bi spadala, če bi refrena ne bilo (npr. št. 316/181 in 317/210), čeprav bi se taka pesem, ki ima dodatni refren, kot smo navedli, tudi lahko tretirala kot samostojen tip.

j) Nekatere pesmi, ki imajo besedilo z enako vsebino in podobne napeve, bi morale biti skupaj, toda niso tako razvrščene, ker se v ritmu znatno razlikujejo in imajo zaradi tega razne vrste taktov. Na primer: napev št. 192 je v 2/4 taktu, napev št. 259 pa v 6/8 taktu; drugi spet imajo isto besedilo, toda docela različne napeve. Npr. št. 233 3/4, št. 268 6/8; št. 307 2/4, št. 384 3/4; št. 538 3/4, št. 561 6/8.

6. Tempo

V Prlekiji povečini pojejo v tempu giusto, tj. v striktnem ritmu, le izjemoma se pojavlja rubato in parlando. Pri vseh napevih je zapisana metronomska oznaka tempa. Če jih primerjamo, vidimo, da je bilo največ pesmi te zbirke zapetih srednje hitro, 70 do 100 metričnih enot v minuti (43,6%), medtem ko je počasnejših in hitrejših manj, nekako enako (28,8% oz. 27,6%). Zdi se, da se tudi v tem kaže, kako so Prleki vedri in vesele narave, toda znajo se premagati in redko se prenaglijo.

III. GLASBENO OBLIKOVANJE KITIC V LJUDSKI PESMI

V večini pesmi te zbirke se oblika (literarnih) kitic sklada z obliko pétih kitic, tj. z besedilom, kot se poje. Pri nekaterih pesmih pa se péta kitica razlikuje od tekstovne, ker ljudski pevci včasih ponavljajo verze ali njihove dele, pa tudi kitice v celoti (npr. dvovrstične), ali dodajajo refrenske vložke in tako iz tekstovne kitice naredijo pevsko. To se dogaja posebno pri nekitičnih besedilih in pri pesmi z dvovrstično in trivrstično kitico.

Na besedila tekstovnih kitic, ki so primerna za petje ali prirejena na prej povedani način, ljudski pevci ustvarjajo melodije pesmi. Če ima péta kitica bolj zapleteno obliko, bo tudi napev pesmi bolj bogato oblikovan. Včasih pa pevci za besedilo vzamejo melodijo iz že obstoječega izročila. Če gre pri tem za daljši napev, sestavljen iz več delov, kot jih ima tekstovna kitica, mora biti tudi péta kitica daljša. Vsakemu verzu péte kitice (melostihu) povečini ustreza ena melodična (zvočna) vrstica, tj. odstavek melodije pesmi.

Glasbeni elementi, iz katerih pevci v Prlekiji oblikujejo melodije pétim kiticam, oziroma njih manjšim delom, melostihom, so najpogosteje fraze iz dveh, redkeje iz treh taktov v počasnem tempu. V hitrem jih je lahko tudi dvakrat več. Te kratke glasbene misli se lahko ponavljajo v celoti ali delno ali variirano na sekvenci ali še drugače. Včasih npr. uporabljajo konstrukcijo, ki ni fraza, ampak del melodije s polkadenco na koncu. V nekaterih primerih pa z besedilom, ki pripada delu melodije, še ni izražena celotna misel, zato je treba odrediti obseg melodične vrstice samo po načelih glasbenih elementov, posebno kadenc na koncu vrstic.

Glede na število melodičnih vrstic so melodije pesmi iz Prlekije dvovrstične, trivrstične, štirivrstične itn.

Njih številčno razmerje je tako:

dvovrstičnih 18 napevov
trivrstičnih 23 napevov
štirivrstičnih 370 napevov
petvrstičnih 22 napevov
šestvrstičnih 38 napevov
sedemvrstičnih 20 napevov
osemvrstičnih 72 napevov
devetvrstičnih 6 napevov
desetvrstičnih 1 napev
SKUPNO 570 napevov

Iz tega pregleda vidimo, da so najštevilnejši napevi s štirimi melodijskimi vrsticami, ostalih pa je dokaj manj. Pri štirivrstičnih so pa zopet najpogostejši obrazci A B A B s 106 primeri, A A B C z 82 primeri in A B C D s 47 primeri.

V tej zbirki je tudi devet napevov, katerih melodijske vrstice so iz istih prvin. Te so:

A A 3 primeri
A A + coda 2 primera
A A A A 3 primeri
A As A A As As A 1 primer (št. 152)

Te oblike, ki so zgrajene s ponavljanjem iste fraze, nam kažejo ostanke najstarejšega načina izražanja, ki se je ohranil v Prlekiji. V drugih slovenskih pokrajinah je tega tudi malo. Obrazce AAB (11 primerov), AAAB (32 primerov), AABA (20 primerov) in AABB (7 primerov) moremo imeti za primere razvijanja napeva od preproste oblike do bolj zloženih kombinacij (npr. A B C D itd.).

Iz vsega tega moremo sklepati, da je razen maloprej navedene arhaičnosti in nekoliko pesmi s preprosto dvovrstično obliko AB (15 primerov), pri gradnji oblikovne strukture melodij prisoten vpliv zahodnoevropske svetne in cerkvene glasbe. To je posebno moč čutiti v mnogodelnosti in simetričnosti največjega števila napevov, pravilni gradaciji in v avtentičnih kadencah na koncu melodičnih vrstic.

Melodične vrstice so v zbirki označene z velikimi črkami iz začetka abecede (npr. ABAB, AABC, ABCD). Samo v nekaj primerih posamezna črka označuje tudi dve krajši mel. vrstici (npr. št. 2, 5, 6, 8). Nadrobnejša raziskovanja in primerjanje drugih prvin posameznih delov napeva, po katerih se napevi še razlikujejo med seboj (npr. variirano ponavljanje iste fraze, sekvence ipd.) niso posebej upoštevana, toda ta svojstva so vendarle naznačena v obrazcu pod notnimi primeri (npr. A B Av Bs Asv., kjer pomeni Av - variirano ponovitev ; Bs - ponovitev na sekvenci ; Asv = variirana ponovitev na sekvenci).

Da bi bila razčlenitev napeva v zapisu vidnejša, so melodične vrstice označene z loki. Pri mnogih melodijah, posebno pri tistih, ki obsegajo več kot štiri melodične vrstice (zlasti pri osemvrstičnih), so z daljšimi črtkanimi loki razmejeni večji melodični odstavki, ki - večkrat ne glede na tekst - jasneje kažejo pravo oblikovno zgradbo napeva. Črtkani loki povezujejo tudi dve krajši melodični vrstici v primerih, kadar se v tekstu k drugi melodični vrstici ponavlja prvi del daljšega verza z anakruzo (npr. št. 2, 8), ali pa označujejo krajše tekst, vrstice, ki spadajo pod eno melodično vrstico (npr. št. 477, 509, 523).

Glede zgoraj omenjenega označevanja posameznih melodičnih vrstic s črkami (ABCB in drugo), moramo upoštevati, da to največkrat niso tisti elementi (stavki - v našem primeru največkrat, prej omenjeni melodični odstavki, razmejeni z črtkanimi loki), ki se v glasbenem oblikoslovju priznavajo kot sestavne enote glasbene oblike, marveč le začetne glasbene misli, ki so podlaga vrsticam péte kitice, iz katerih se oblikujejo večje glasbene celote. Glasbeno oblikovno gledano, je največji del napevov v pričujoči zbirki enostavna preprosta dvodelna pesem, v nekaj primerih tudi tridelna (npr. napev št. 385, 412, 429), ne glede na to, Koliko imajo melodičnih vrstic.

IV. VEČGLASJE

Slovenci v Prlekiji pojo najraje večglasno. Kakor hitro se snideta dva pevca, že dobi napev spremljajoči glas, če se jih pa sestane več in so med njimi tudi dobri pevci, bo pesem zazvenela triglasno.

V tej zbirki je objavljenih 107 večglasnih napevov, od teh jih je 82 dvoglasnih, 24 triglasnih in eden štiriglasen; drugi so enoglasni, ker so bili posneti od posameznih pevcev.

Za ženske glasove uporabljajo v Prlekiji najpogosteje povsod znane nazive: prvi, drugi, tretji glas. Izjema je le severovzhodni del Prlekije, kjer je v nekaterih vaseh moč slišati za prvi glas: »na mladó«, za drugi glas pa: »na staró« (Boreci, Gornje Krapje, Selišči), enako kot v sosednjem Prekmurju. Za glasove moškega petja, ki je skoro vselej triglasno, uporabljajo nazive kot v ostalih pokrajinah Slovenije. V prleškem narečju pravijo: »Eden de naprej peja, eden de prek vleka tenki glas, eden de pa peja bas« (Sodinci); ali pa: »Eden de naprej popeva, eden de prek jèma, tretji de pa sekunta« (Lukavci, Radgona).

Starejša oblika večglasnega petja v Prlekiji je dvoglasno petje v paralelnih tercah. To je napogosteje moč slišati tedaj, ko pojejo ženske same ali ženska in moški. Odmikanje od paralelizma je dovolj pogosto, tako da jih je od 82 napevov le 10, ki se gibljejo ves čas v samih tercah, eden pa tudi v sekstah. Kljub temu pogostemu odstopanju od petja v paralelnih tercah je moč opaziti, da si ga pevci prizadevajo čim bolj ohraniti. Tega ne delajo le tedaj, ko se spremljajoči glas skuša nekoliko svobodneje razmahniti bodisi iz harmonskih razlogov ali zavoljo bolj razvite pevčeve muzikalnosti. Najpogostejši odmiki so pravzaprav tisti, ko z večjim skokom v melodiji preidejo na gibanje v sekstah in narobe (npr. napev št. 244, 385, 426, 433). Včasih nastane odmik v tem, da pevec izpolni razmak do sledeče note s prehodnim tonom, kot na primer pri pesmi št. 539

itd.,

medtem ko je pri pesmi št. 436 drugi glas naredil večji premik iz harmonskih razlogov:

itd.

S tem je poudaril svoj glas ter odstopil od ustaljenega vzporednega gibanja. Vsi ti odmiki od paralelizmov se dogajajo okviru konzonantnih intervalov, redko najdemo tudi disonantne odnose med glasovi. Poleg kakega prehodnega tona v spremljajočem glasu so to najpogosteje toni dominantnega septakorda, največkrat v kadenci pred finalisom, redkeje v sredini. Nekaj primerov:

Napev št. 19:

Napev št. 407:

Napev št. 218:

Napev št. 80:

Navadno je povsod po Slovenskem tako, da vodilni glas pesem začne, drugi pa mu nekoliko pozneje sledi. V Prlekiji pa pevci pri petju dvoglasnih pesmi najpogosteje začnejo vsi hkrati. Samo v devetih primerih od osemdesetih v tej zbirki je prvi začel vodilni glas in mu je sledil drugi glas za osminko ali četrtinko kasneje, v dveh primerih pa celo za melodično vrstico pozneje. Čez polovico dvoglasnih pesmi se začenja z intervalom terce, kar je tudi razumljivo, ker je to uvod v nadaljnje gibanje glasov v razmaku tega intervala. Štirinajst se jih začne s seksto, devet unisono, posamezne pa še drugače. Vse to so toni toničnega kvintakorda, tako da je moč občutiti takoj na začetku, v kakšni tonaliteti se bo napev gibal. Podobno je tudi pri kadenciranju na koncu napeva. Drugi glas se končuje vedno tako, da se dokončno utrdi tonaliteta pesmi. Če se vodilni glas konča na terci tonalitete, ga drugi redno spremlja s toniko, če pa vodilni glas kadencira na toniki, ga spremljajoči glas sledi na spodnji seksti ali terci tonalitete. Ena pesem se konča unisono na toniki.

1.) Triglasne

Pri triglasnem petju tretji glas tudi samo nekajkrat vstopi kasneje (npr. napev št. 44, 98, 328), medtem ko druga dva glasova začneta takoj skupaj peti. Pri večini pesmi vsi pevci začenjajo takoj skupno peti. Pri teh se največ pesmi začenja unisono (10), nato s toničnim kvintakordom (7) in dve s toničnim kvartsekstakordom. Nekaj drugačnih začetkov je med tistimi primeri, pri katerih začenja tretji glas pozneje.

Pri triglasnem petju se prvi in drugi glas gibljeta v glavnem v paralelnih tercah in sekstah z odmiki, o katerih je bil govor pri dvoglasnem petju. Pri ženskem petju je vodilni glas skoro vselej prvi glas, medtem ko je pri petju moških vodilni glas navadno srednji glas, prvi pa gre kot stranski prek njega. Razvoj tretjega glasu, ki se je po vsem sodeč pozneje pridružil že razvitemu dvoglasju, moremo najbolje opazovati v naših primerih pri pesmih z mešanimi glasovi. Moški glas kot tretji kaže tu tri načine prilagajanja ženskim glasovom:

a) pôje v oktavi s prvim ženskim glasom in tako dobimo razmerje terce med prvima dvema glasovoma oz. sekste med drugim in tretjim glasom, kar je neke vrste fauxbourdona (npr. napev št. 130, 145, 515);

b) spremlja s toni tonike in dominante ženske glasove, ki se gibljejo izmenoma v tercah in sekstah (npr. napev št. 128, 164);

c) giblje se svobodneje tako, da dopolnjuje latentne harmonije prvega in drugega glasu (npr. napev št. 165, 388, 503).

Iz teh primerov je moč lepo spremljati razvoj triglasnega petja v Prlekiji od nižje do bolj razvite oblike. Ta pot razvoja se je verjetno gibala pod vplivom instrumentalne glasbe, najprej orgel, v novejšem času harmonike in drugih glasbil, kot tudi sodelovanja nekaterih pevcev pri organiziranem zbornem petju.

Akordika triglasnih pesmi se giblje v okviru tonične in dominantne harmonije, redko tudi subdominantne (npr. napev št. 295, 388, 421). Prehodne disonantne harmonije se pojavljajo samo na posameznih mestih, ko se tretji glas drži npr. toničnega tona, drugi glasovi pa se gibljejo po svoje kot v primeru pod a) ali b), medtem ko imamo pri c) nepopolni dominantni sepakord ob kadenciranju.

Napev št. 352:

Napev št. 523:

Napev št. 421:

Treba je še poudariti, da imamo pri napevu št. 515 v drugem taktu akord brez terce, kar je samo izjemen primer v kadenci; pri napevu št. 406 uporablja spremljajoči tretji glas poleg dominante in tonike tudi terco ter na njej tudi kadencira, kar je prav tako nenavadno in izjemen pojav; pri pesmi št. 146 se pa tretji glas spušča v šestem taktu do malega e, v sklopu subdominantne harmonije, v sedmem taktu pa do malega d, kar je tudi redek primer za navaden, nešolan ženski glas, hkrati pa dokaz, kolikšne so glasovne možnosti ljudskih pevcev.

Alteracija in modulacija je bila omenjena že prej in smo poudarili, da je ljudska pesem ne pozna kot posebno značilnost. Če se vendarle izjemno kdaj pojavi, je to znamenje, da izvira napev iz umetne glasbe ali pa ga je pod vplivom umetne glasbe zložil izobražen pevec. Tak primer je napev št. 253. Tu je alterirana IV. stopnja in s tem dobimo v Es duru d-mol akord na začetku devetega takta, v naslednjih treh taktih pa modulira na dominanto. To je »ponarodela« pesem, ki se je v Prlekiji udomačila in jo pevci radi pojô.

Pri terenskem delu so mi starejši pevci trdili, da v Prlekiji od nekdaj pojejo samo dvoglasno in triglasno (A. Dunaj, roj. 1887, Lukavci), toda danes se mora kdaj pa kdaj slišati tudi štiriglasje s podvajanjem tona kvintakorda na kakšnem izrazitem mestu, pri dalj časa zadržanem akordu, ali pa tako štiriglasno petje, kakšrnega so se pevci naučili pri zborovskem petju.

B. ANALIZA TEKSTOV
(DELNA)

I. RAZVRSTITEV PESMI

Ljudska pesem je bila stoletja sestavni del vsakdanjega življenja preprostega človeka in je imela velik pomen za zadovoljevanje njegovih glasbeno estetskih potreb, pa tudi za izražanje njegovih želja, prizadevanj in težav. Ljudska pesem je to še danes, čeprav v manjši meri zavoljo splošnega napredka in močno spremenjenega načina življenja.

Da bi bila vsebina pesmi čim pregledneje in nazorneje prikazana, so besedila v tej zbirki razvrščena v posebne skupine po vsebini in snovi. Razvrščanje je bilo pri nekaterih pesmih težavno, ker bi po svojih motivih sodile hkrati v dve skupini, zato se zdi, kot bi ne ravnali zmeraj dosledno.

Pregled besedil po vsebinski razvrstitvi in število primerov v skupinah:

1. Rodoljubne 8 pesmi
2. Delovne 35 pesmi
3. Vinske in zdravice 52 pesmi
4. Ženitovanjske 32 pesmi
5. Šaljive 141 pesmi
6. Vojaške 23 pesmi
7. Pesmi v zvezi z naravo 33 pesmi
8. Ljubezenske 70 pesmi
9. Pripovedne 64 pesmi
10. Mrliške 9 pesmi
11. Obredne 19 pesmi
12. Otroške 16 pesmi
13. Razne 13 pesmi
SKUPNO 515 pesmi

1.) Rodoljubne

To je manjša skupina pesmi, katerih vsebina je pogosto vzvišenega značaja (npr. pesem št. 5). V njih pojejo o mladeničih, ki so ponosni, da so Slovenci in so pripravljeni braniti domovino ter žrtvovati zanjo tudi življenje (pesem št. 1, 2); o slovenskem dekletu, ki je lepo, bistro in milo (št. 3, 4); o lepoti kmečkega doma in žalosti mladeniča, ki mora zapustiti domovino ter oditi v daljni svet (št. 6, 7).

2.) Delovne

Te pojejo o delu v goricah, kot je rezanje, kopanje, škropljenje itd., ena govori tudi o težkem življenju viničarja, ki je odvisen od gospodarja vinograda (št. 15). Nekatere pesmi pojo o delu na polju, travniku in doma po žetvi ter o kolinah. V to skupino spadajo tudi pesmi o obrnikih: kovaču, mlinarju, zidarju itd. Na koncu je dodana še pesem, ki govori o odhajanju ljudi v tujino (Brazilija), o njihovih upih ob odhodu ter o razočaranju v novi deželi.

3.) Vinske in zdravice

V tej skupini so najprej pesmi, ki jih pojo ob kozarcu vina in ki so verjetno ob takih priložnostih tudi nastale; sledijo jim zdravice - napitnice, ki izražajo želje za dobro zdravje ali skorajšnjo ženitev itd. Nazadnje so pesmi, katerih motivika je sicer v zvezi s pitjem.

4.) Ženitovanjske

Obrednih po vsebini in hkrati ženitovanjskih pesmi v Prlekiji nisem našel. Poznajo le nekaj navadnih ali neobveznih, ki pa jih pojejo opolnoči pri snemanju venca nevesti in ob nevestinem odhodu od doma na ženinov dom. Te pesmi so znotraj skupine razvrščene takole: prve so tiste, v katerih se izraža želja po ženitvi, nato one o pripravah za svatbo (»pozavčin«, pesem št. 106), sledijo pesmi o poteku svatbe (snemanje venca, pesem št. 117) in na koncu so pesmi ob nevestinem slovesu od doma in sorodnikov (npr. pesem št. 124).

5.) Šaljive

To je najštevilnejša skupina pesmi v tej zbirki. V njih se izraža različno razpoloženje od lahkotne satire na sosedne vasi (npr. pesem št. 132) do grobih naturalističnih opažanj o posameznikih (pesem št. 268) in smešnih zgodbic iz zakonskega življenja (npr. pesem št. 258). V to skupino so postavljene tudi šaljive pesmi o živalih in druge, ki jih starejši pojo otrokom. Ker so pesmi te skupine bolj krajevnega značaja kot druge, zato jih je med njimi največ v čistem domačem narečju.

6.) Vojaške

V tej skupini so pesmi, katerih snov in vsebina je zajeta iz vojaškega življenja. Take so npr. o novačenju, ki je bilo nekoč navadno spomladi (pesem št. 269), o odhodu k vojakom jeseni (pesem št. 276); ali o slovesu od družine in ljubice. Pesem št. 278 pripoveduje, kako so nekoč fante lovili in jih nasilno gnali k vojakom, mnoge pa pojo o fantovem strahu, da bo umrl v vojski in se ne bo nikoli več vrnil domov.

7.) Pesmi v zvezi z naravo

V teh pesmih je vsebina močneje povezana z naravo in dogajanjem v njej. Pojejo o zelenih travnikih, o pticah pod nebom, o čebelah na cvetu in o drugih podobah iz narave. Vse to se prepleta z lahkotno erotiko, tako da bi mnoge pesmi te skupine po motiviki sodile tudi v naslednjo skupino. Ob koncu te skupine so uvrščene tudi pesmi s snovjo iz lovskega življenja.

8.) Ljubezenske

Za šaljivkami je ta skupina najštevilnejša v zbirki. V teh pesmih se izraža ljubezen v vseh razvojnih stopnjah, od naivnega medsebojnega draženja prek ljubezenske igre do realističnih oblik ljubezni. Razvrščene so po motivih tako, da so na prvem mestu tiste, v katerih mladenič in dekle hrepenita ali se veselita čiste ljubezni; nato so pesmi, ki govorijo o tem, kako dragi ali draga zapustita drug drugega, in končno so tiste, ki pripovedujejo, kako je prevarano dekle ostalo sámo z otrokom, prepuščena sramotenju in težavam, ki jih povzročajo domači, sorodstvo in okolica.

9.) Pripovedne

V teh pesmih je poudarek na zgodbi in so zato daljše. Po tematiki so bodisi legendarne (npr. pesem št. 395, 403) ali pripovedujejo o družinskih dogodkih (npr. pesem št. 423) ali pa jim je snov ljubezen (npr. pesem št. 419). Nekatere izmed pesmi te skupine so znane tudi v drugih slovenskih pokrajinah ter v sosednji Hrvaški in pri drugih južnih Slovanih ali celo pri drugih evropskih narodih. Med pesmimi te skupine so tudi take, o katerih moremo zavoljo melodike in metrike besedila domnevati, da so nastale v prleških krajih ali vsaj na Štajerskem.25 25 Z. Kumer. Balada o nevesti detomorilki. Ljubljana 1963 (Dela II. razr. SAZU 17, ISN 6). To je npr. pesem »Kelnerica in študent« (št. 401). V Prlekiji pa še najdemo pripovedne pesmi, ki so posebnost Štajerske in tako tudi Prlekije. To so tim. »slóva« (obsmrtnice, Kapela: spominske).26 26 Z. Kumer, Ljudska pesem panonskega območja. Panonski zbornik, M. Sobota 1966, 47−48. Te pesmi pojejo o raznih nesrečah, ki so se dogodile v teh krajih in se vse končajo s smrtjo. Poleg opisa dogodka se v njih ponesrečenec ali bolnik poslavlja od družine in znancev, na koncu pa jih opominja, naj vzamejo njegovo nesrečno usodo za opomin vsi, ki so ostali v življenju. Usoda teh pesmi je različna. Nekatere izginejo kmalu ob svojem nastanku, druge, ki pripovedujejo o dogodkih, kakršni se v življenju lahko večkrat dogodijo, pa se ohranijo in se širijo v domači pokrajini ali jih včasih prenesejo celo v druge pokrajine. Nekatere od njih sčasoma izgubijo podrobne podatke o ponesrečenem in kraju dogodka, ostane pa zgodba s splošnim opisom nesreče in tako se prvotna obsmrtnica počasi preoblikuje v navadno pripovedno pesem. Tak primer je pesem »Fekonja« (št. 432),27 27 Z. Kumer, Štajerska slovesa in njih mesto v evropski ljudski poeziji. Svet med Muro in Dravo, Maribor 1969, 111−118. Z. Kumer, Fekonja. Slovenski etnograf XVI - XVIII, Ljubljana, 1964, 115. ki pripoveduje, kako je mladenič iz ljubosumnosti ubil svojo drago. Znana je povsod po Prlekiji, Prekmurju in vseh drugih slovenskih pokrajinah.

Pesmi te skupine so razdeljene v dve podskupini: na splošne pripovedne in na »slóva«; v podskupinah pa so pesmi razvrščene po motivih.

Splošne pripovedne pesmi so razdeljene takole:

a) pesmi z vojaškimi motivi, v katerih se pripoveduje o borbi proti sovražniku, o ranjenem junaku, o deklici-vojaku in drugo;

b) pesmi z različno motiviko: o grešni Nežiki, ki vliva vodo v vino, o duši pred peklom, o ptičici svarilki, o vragovi nevesti, o fantu, ki odseka ljubici roko, in druge;

c) pesmi, v katerih je ljubezen širše prikazana kot v tistih, ki so uvrščene v skupino ljubezenskih pesmi in se pogosto končujejo z ubojem iz ljubosumnosti;

d) pesmi, v katerih zaporniki tožijo zavoljo težav v ječi in hrepene po svobodi;

e) pesmi o hudobni mačehi

Slóva:

a) umor iz ljubosumnosti;

b) na vodi, s puško, na mlatilnici, z ognjem itd.

c) smrt zaradi raznih bolezni.

10.) Mrliške

Te pesmi razmišljajo o smrti in zagrobnem življenju. Zato so primerne za petje ob mrliču. Nekatere med njimi še danes pojo in imajo svojo vlogo tudi pri pogrebu, toda ne tako strogo ustaljeno, da bi jih mogli imeti za obredne. Tako npr. pesem »Kaj je človek na tem svetu« (št. 404) in »Fse, kar živi na svetu« (št. 460) pojo, ko umrlega neso iz njegovega doma (Cerkvenjak, Trbegovci). Pevka druge pesmi, Ana Štuhéc (r. 1889) mi je rekla, da zdaj to pesem pri njih redko pojo, ampak samo besedilo pogosto recitirajo kot pogrebni govor. Ona sama je to pesem recitirala pred 15 leti ob smrti svoje sosede. Pesem »O, duša, idi k svojemu Bogu« (št. 465) pojejo v nekaterih vaseh na pokopališču, ko umrlega spuščajo v grob (Cerkvenjak, Kapela). Pri tej priliki pojo tudi po vsej Sloveniji dobro znano pesem »Gozdič je že zelen« (št. 466 in 467). Pevka Alojzija Škrlec (r. 1887) iz Ljutomera mi je pripovedovala, da so se nekoč po stari navadi zbrali zvečer v hiši umrlega družina, sorodniki, prijatelji in sosedi. Včasih so bdeli ob njem vso noč. Da bi si skrajšali čas, so se pogovaijali o rajnem pa tudi peli prigodne pesmi resne vsebine - predvsem mrliške, slóva in druge, največ pa cerkvene pesmi. To šego bedenja pri mrliču so potem opuščali in se je danes samo še v nekaterih vaseh držijo, drugod so jo opustili.

11.) Obredne

Obrednih pesmi je v tej zbirki malo, pa še od ohranjenih so le nekatere popolne, medtem ko so druge le ostanki, včasih tako okrnjeni, da je komaj mogoče razbrati vsebino. Največ jih je novoletnih, nato svečniške, ena jurjevska, dve pustni in nekaj florjanskih. Na koncu je ena zagovorna, ki so jo peli, da bi si pridobili naklonjenost višjih sil in si tako zavarovali vinograde in setev pred nesrečo (št. 468).

Koledniške šege so prav tako polagoma opuščali povsod, kjer se je uveljavljalo sodobno življenje. Tudi v Prlekiji so mi pevci rekli, da le tuintam prihajajo koledniki v domove (gl. op. pri št. 477, 478, 479, 483, 485). Posebnih pesmi, ki bi jih peli pri kresovanju, nisem našel. Dokler so še žgali kresove, so pri tem peli pesmi različne vsebine, toda med zadnjo vojsko so to navado prepovedali, zato je po njej niso več obnovili. Samo še redkokje kurijo kres (gl. op. pri št. 120, 446).

12.) Otroške

V to skupino so uvrščene uspavanke, ki jih matere pojò otrokom, in šaljive otroške pesmi, ki jih pojejo med igranjem.

13.) Razne

Sem so uvrščene pesmi, ki bi jih zaradi njihove vsebine in snovi težko postavili v katero drugo skupino. Dalje so tu zbrane pesmi, ki niso enotne, marveč so sestavljene iz več pesmi, zato je njihova vsebina večkrat težko umljiva. Med njimi je tudi plesna pesem z eno kitico in je zato brez določne vsebine ter ne sodi v katero od drugih skupin.

Razen te plesne so v zbirki še štiri pesmi, ki so jih nekoč peli pri plesu, toda ker je to majhno število, nisem zanje predvidel posebne skupine, ampak jih po vsebini uvrstil v druge skupine. Pravih pesmi iz NOB, ki bi bile nastale na tem področju, nisem našel. Tu so peli partizanske pesmi, prinesene iz drugih pokrajin.

II. METRIČNO-RITMIČNA ANALIZA BESEDIL

Osnovno načelo metro-ritmične analize vrstic v tej zbirki je menjavanje poudarjenih in nepoudarjenih zlogov. Dolžina in kračina vokala ni upoštevana. Poudarjeni in nepo- udarjeni zlogi se družijo v stopice po dva ali po tri, tj. v trohejske in daktilske, ustrezno ritmičnim enotam v napevu, sestavljenim iz ene poudarjene in ene nepoudarjene dobe ali iz ene poudarjene in dveh nepoudarjenih.

V ljudskih pesmih iz Prlekije se poudarki v besedilu in napevu najpogosteje krijejo, včasih pa le ne, vsaj ne v vseh delih besedila. V takih primerih je bil za določanje metruma besedila odločilen ritem napeva, saj tudi ljudski pevci žrtvujejo besedni naglas glasbenemu poudarku, ne da bi jih napačno poudarjanje besed pri petju motilo. Na to je bilo treba opomniti, ker bi sicer včasih bilo videti, da so vrstice po poudarku besedila nelogično definirane.

Pri določanju vrste verzov po številu zlogov (šesterec, sedmerec itd.) nepoudarjenega zloga na začetku ne upoštevamo, marveč začnemo šteti od prvega poudarjenega zloga. Če je v začetku verza nepoudarjen zlog, ga štejemo kot anakruzo28 28 V. Vodušek, op. 24. (npr. sedmerec z anakruzo).

Tak način obravnavanja vrstic se mogoče ne zdi docela opravičen pri tistih pesmih, kjer imajo vse vrstice anakruzo (npr. pesem št. 243, 405), ker tako npr. iz osmerca po načelu poetike naredimo po naših načelih sedmerec z anakruzo. Sicer pa je takih pesmi v zbirki sorazmerno malo, v primeri z velikim številom takih, pri katerih je anakruza fakultativna, se pravi, da jo nekatere vrstice imajo, druge pa ne. Prav tu se pokaže uporabnost takega načina določevanja vrstic, ker se le tako navidezna neenotnost in raznovrstnost verzov razodene kot urejenost.

V ljudskih pesmih iz Prlekije znatno prevladuje trohejski ritem (72,4%), daktilskega je vidno manj (21,7%), nekaj primerov pa je tudi takih, v katerih nastopata oba (5,9%).

Pri pesmih s trohejskim ritmom je najštevilnejši obrazec osmerec, sam v 25 primerih, kombiniran s sedmercem kot distih 8-7 pa v 101 primeru. Kot samostojna vrstica je osmerec najpogosteje zastopan v šaljivih pesmih (14), medtem ko jih je v drugih skupinah le po nekaj primerov. Distih 8-7 ali tim. »romarski verz« je najštevilnejša metrična struktura v ljudskih pesmih iz Prlekije. Ker spada med novejše, od drugod prevzete metrične obrazce na Slovenskem,29 29 V. Vodušek, Neka zapažanja o baladnim napevima na području Slovenije. Rad V. kongresa folklorista Jugoslavije u Zaječaru i Negotinu 1958. Beograd, 1960, 109‒118. tudi pesmi, ki so zložene v njem, ne morejo biti zelo stare.

Čeprav se »romarski verz« pojavlja v velikem številu v vseh skupinah pesmi, vendar je najpogostejši v pripovednih pesmih (24). To je razumljivo, ker jih je med temi mnogo, ki so po vsebini in funkciji očitno novejšega nastanka (slóva). Prav tako je močno zastopan tudi v šaljivih pesmih (18). V vojaških in ljubezenskih pesmih ga najdemo le v nekaj primerih. V zbirki so tudi pesmi, kjer je osmerec kombiniran z drugimi vrsticami, npr. 8-8-8-5.

Naslednji najštevilnejši trohejski metrični obrazec je sedmerec v 49 primerih. V pričujoči zbirki je najpogostejši v šaljivih pesmih (19), od katerih jih je nekaj v domačem narečju (npr. pesem št. 136, 138, 143, 156, 189, 190). Mogoče je naključje, da je v tej zbirki v tej skupini ta verz najštevilnejši, ker sedmerec velja na Slovenskem za tipično baladni verz in je eden od najstarejših metričnih obrazcev.30 30 V. Vodušek, v op. 29, n. d. str. 1 10. Tudi v pričujoči zbirki je zastopan v starejših pripovednih pesmih s 13 primeri (npr. pesem št. 399, 400, 401, 403, 440). Nekateri od teh so vsebinsko že v porušeni obliki. Od drugih kombinacij opazimo še distih sedmerca s šestercem (7-6) ali tim »vagantski verz« z 18 primeri (npr. pesem št. 162, 172, 247), nekaj manj pa je primerov zveze sedmerca s petercem (7-5), znane tudi kot »angleški baladni verz«.

Šestercev kot samostojnih vrstic je malo, vsega 8 primerov (npr. pesem št. 70, 86, 219, 497), čeprav je ta metrični obrazec svojski prav v tej pokrajini in v sosednem Prekmurju, kar je razumljivo, ker velja za tipično panonskega in ga strokovnjaki uvrščajo med najstarejše slovanske metrične sheme. Pet primerov tega obrazca je v šaljivih pesmih, trije pa so v pripovednih. Šesterec s petercem (6-5) ali tim. »nibelunški verz« je zastopan z 28 primeri. Ta obrazec zopet najdemo najpogosteje v šaljivih pesmih (9), nato v delovnih (6) in ljubezenskih (6). Petercev kot samostojnih vrstic je tudi vsega 8 primerov (npr. pesem št. 74, 330, 492).

Trohejskih devetercev in desetercev kot samostojnih vrstic je nepomembno malo. Prvi nastopa le v dveh primerih (pesem št. 130, 481), drugi pa v sedmih (npr. pesem št. 330, 344). Pač pa se pojavljata v raznih, številčno prav izjemnih kombinacijah kot del heterosilabičnih kitic novejših pesmi, včasih delno umetnih in plod verzifikacije kakšnega vaškega učitelja ali organista (npr. pesem št. 267, [10-10-9-9], 185, [11-11-9-12]). Kar velja za deveterec in deseterec, velja tudi za vrstice z večjim številom zlogov.

Čeprav je pesmi z daktilskim ritmom mnogo manj kot s trohejskim, je vendarle tudi ta skupina pomembna, ker spadajo vanjo zelo stari metro-ritmični obrazci. Največ pesmi v daktilskem ritmu vsebuje tim. »alpsko poskočno vrstico« ali bolje »poskočno kitico«, sestavljeno iz raznih kombinacij daktislskih četvercev, petercev ali šestercev.31 31 V. Vodušek, Alpske poskočne pesmi v Sloveniji. Rad kongresa folklorista Jugoslavije VI, Bled 1959, Ljubljana 1960, 55-78. Od 30 besedil s takimi vrsticami jih je nekaj med pivskimi (6), ženitovanjskimi (3), šaljivimi (8), ljubezenskimi (3), rodoljubnimi (3), delovnimi (4), otroškimi (2). To so po večini pesmi, ki so od drugod prenesene v to pokrajino in tu udomačene, mnoge med njimi so sprejele tudi jezikovne značilnosti Prlekije. Nekaj pa je tudi takih, ki so po tem vzorcu nastale v Prlekiji. Največkrat se druži peterec s četvercem (5-4), v 14 primerih (npr. pesem št. 159, 347).

Za poskočnimi vrsticami je številčno največ daktilskh desetercev ( '_ _ _'_ _ _'_ _ _'_ ) z 12 primeri. Najdemo jih: štiri med ljubezenskimi (npr. pesem št. 336, 389), tri med pripovednimi (št. 415, 450) in še v petih drugih skupinah po en primer. Ta tip deseterca je iz mlajše razvojne dobe in je nastal po združitvi poskočnih vrstic.32 32 V. Vodušek, n. d. v op. 31. Pomembno je, da so v pesmih iz Prlekije poleg takega deseterca ohranjeni ostanki starega slovanskega metričnega obrazca tim. »lirskega deseterca«( '_ _ _'_ _ '_ _ _'_ _ ).33 33 V. Vodušek, Arhaični slovanski peterec-deseterec v slovenski ljudski pesmi. Slovenski etnograf XII, Ljubljana, 1959, 181 sl. Najpopolnejša v tem obrazcu je pesem št. 294 z dvema kiticama besedila, medtem ko jih pri drugih petih (pesem št. 120, 340, 367,412, 471) najdemo kot posamezne vrstice, kombinirane v kitici z vrsticami drugih obrazcev. Ena od teh pesmi je obredna, ena svatbena, ena pripovedna, dve pa sta ljubezenski. Pri nekaterih od teh pesmi potrjuje njihovo arhaičnost tudi rastoči ritem ( ) v napevu. Distih osmerca s sedmercem (8-7) je v osmih besedilih. Kot vidimo, je v primeri z distihom 8-7 pri trohejskih vrsticah (101) to nenavadno majhno število; najdemo ga posamič v raznih skupinah (npr. pesem št. 115). Med osmerskimi vrsticami moramo posebej poudariti obstoj starega slovanskega obrazca, tim. »tridelnega osmerca« (3-2-3). V njem ni mnogo primerov, toda že njihov obstoj potrjuje navzočnost stare pevske tradicije iz prejšnjih stoletij v pesmih, ki jih še danes pojo v tej deželi. Najbolj je ohranjena v tem obrazcu pesem št. 475, ki je kolednica z melodijo v tipičnem triosminskem ritmu ) kar se docela krije z obrazcem vrstice ('_ _ _ '_ _ '_ _ _ ).Druga pesem v tem obrazcu je stara balada o pastorku in mačehi, št. 430. Toda tu je ritem napeva že nekoliko spremenjen, s tem v zvezi pa tudi metrum vrstice. Pesmi št. 238 in 381 sta podobni tej, toda le na začetku, medtem ko pozneje nastopijo druge metrične sheme. Tu je treba poudariti, da imamo pesmi, v katerih se jasno uveljavlja obrazec tridelnega osmerca kot podlaga, toda te pesmi so iz raznih vzrokov po preobrazbi dobile nekoliko spremenjeno metrično sestavo. To so pesmi št. 204, 409 in -/457. Pri njih je prišlo do razširitve tako, da se zadnji trije zlogi ponavljajo (3 2 3 3) in nastane nova shema iz enajstih zlogov. Pri pesmi št. 439 je ta razširitev v srednjem delu vrstice, tako da se trohejska stopica ponovi (3 2 2 3) in nastane obrazec iz desetih zlogov ('_ _ _ '_ _'_ _'_ _ _), drugačen od prej omenjenega daktilskega deseterca. Razen tega je v zbirki še nekaj primerov, pri katerih opazimo ostanke tega starega metričnega obrazca, npr. v pesmi št. 135 (začetek druge kitice) in 204. V kiticah s heterosilabičnimi vrsticami so tudi daljše daktilske vrstice v raznih kombinacijah, okoli 50 različnih. Posebno mnogo je takih, v katerih se daktilski deseterec menjava z drugimi vrsticami, npr. s sedmercem, z devetercem, z enajstercem, z dvanajstercem in dr.

Pesmi z mešanim metrom, v katerih so tako trohejske kot daktilske vrstice, je v zbirki 25, največ med šaljivimi (9) in vinskimi (10). Kot primer lahko navedemo naslednje: pesem št. 207 ima dve vrstici v daktilskem ritmu, dve pa v trohejskem; pesem št. 364 ima prvi dve in četrto vrstico v trohejskem ritmu, tretjo pa v daktilskem. Podobno je v pesmi št. 87. V pesmi št. 244 je osmerec kombiniran s petercem. Prva dva osmerca sta v daktilskem ritmu, tretji pa v trohejskem z eno izjemo. Verjetno pa je tudi tu bil prej trohejski ritem in se je vrstica glasila: »Jej, jej, jej, preljub' moj mož …«, toda pevka je zavoljo mešanja narečja in knjižnega jezika pela »preljubi moj mož …« in je s tem porušila tok trohejskega ritma. Pesem št. 421 je vsa v trohejskem ritmu, samo pripev je daktilski. Pri nekaterih pesmih spremembe ne nastopajo v vseh kiticah enako, kar se vidi iz napeva, kjer je drugačni ritem vrstice označen z dodanimi drobnimi notami (npr. napev št. 78, 469 in drugi).

Poleg tistega, kar je bilo že povedano v zvezi z anakruzo, ki nastopa na začetku metrične strukture vrstice kot nepoudarjen zlog, je treba spomniti še na to, da je to posledica govornega akcenta prleškega narečja kot tudi slovenskega jezika sploh.

III. ANALIZA OBLIKE BESEDILA

1.) Konstrukcija kitic

Iz analize oblike besedila vidimo, da je največ kitic zgrajenih iz štirih vrstic. Za temi sledijo po številčnosti pesmi z dvovrstičnimi kiticami in pesmi, zložene v tim. pripovedni obliki. Pesmi s trivrstičnimi kiticami so bolj redkost. Pesmi v pripovedni (nekitični) obliki imajo vsebino obširneje podano, pripovedni značaj je v njih bolj poudarjen in so zato zložene tako, da si vrstice sledijo druga za drugo brez ureditve v kitice. Pesmi v tej obliki in dvovrstične izpričujejo najpogosteje značaj starine z lepoto izbranih izrazov in z načinom pripovedovanja. Štirivrstične kitice so sestavljene pogosto iz verznih dvojic (distihov) ali tudi iz štirih posameznih verzov, ki so enako dolgi, ali je zadnji krajši. Pesmi s kiticami iz več kot štirih vrstic je manj. Pri njih so nekateri verzi (največkrat 3. in 4. vrstica) znatno krajši. V zbirki je tudi osem pesmi, ki imajo kitice z neenakim številom vrstic. Nekaj pesmi pa je tudi naraščajočih, tj. takih, pri katerih se število vrstic od kitice do kitice veča.

Število kitic v pesmih je različno. Nekatere imajo le eno ali dve kitici. To so - razen redkih izjem - ostanki daljših pesmi, ki so jih pevci pozabili (gl. opombo za zadnjo kitico pesmi) ali pa so se že tako skrajšane naučili od drugih pevcev. Pri eni taki kratki pesmi je daljša varianta navedena iz drugega vira (pesem št. 467), pri nekaterih pa so posamezne kitice, bodisi zato, ker vsebina ni docela jasna ali iz kakega drugega vzroka, uvrščene v opombe (npr. pri št. 99). Poleg kratkih pesmi z nekaj kiticami so v zbirki tudi dolge pesmi s sedemnajstimi (npr. pesem št. 438, 445) in celo z dvajsetimi kiticami (pesem št. 123).

Vrstice v kiticah so pogosto povezane z rimami ali z asonancami.

2.) Refren

V pesmih iz Prlekije refren ni pogost pojav. Najdemo ga v 122 primerih (23,7%).

Od teh so:

1. Rodoljubne 4 pesmi z refrenom
2. Delovne 6 pesmi z refrenom
3. Vinske in zdravice 15 pesmi z refrenom
4. Ženitovanjske 7 pesmi z refrenom
5. Šaljive 57 pesmi z refrenom
6. Vojaške - pesmi z refrenom
7. Pesmi v zvezi z naravo 11 pesmi z refrenom
8. Ljubezenske 9 pesmi z refrenom
9. Pripovedne 3 pesmi z refrenom
10. Mrliške - pesmi z refrenom
11. Obredne - pesmi z refrenom
12. Otroške 8 pesmi z refrenom
13. Razne 2 pesmi z refrenom
SKUPNO 122 pesmi z refrenom

Iz tega pregleda vidimo, da je refren najpogostejši pri šaljivih pesmih. Pri drugih ga najdemo samo v nekaj primerih, v nekaterih skupinah pa ga sploh ni. Značilno je, da ima zelo malo ljubezenskih pesmi iz Prlekije refren, medtem ko je v drugih slovenskih pokrajinah prav v teh pesmih najpogostejši.34 34 Z. Kumer, Oblici refrena u slovenačkoj narodnoj pesmi. Zvuk št. 31−32, Beograd, 1959.

Refren se lahko na razne načine dodaja pesmim. V pesmih iz Prlekije je na koncu kitice zastopan v 69 primerih (13,4%). Po vsebini prevladujejo med temi šaljive pesmi, nato pivske in ljubezenske s 6 primeri. V ostalih skupinah so po dva, trije primeri. Vrinjeni refren najdemo v 29 primerih (5,6%). Tak refren je v besedilu lahko samostojna vrstica ali pa stoji sredi vrstice ali na njenem koncu. Tudi taki primeri so najbolj pogosti med šaljivimi pesmimi, nato so pivske s 7 primeri in pesmi o naravi s 4 primeri. V ostalih skupinah sta po en ali dva primera, v pripovednih, delovnih in rodoljubnih pesmih pa takega refrena sploh ni. Kot tretja oblika so pesmi, pri katerih je refren kombinacija prvega in drugega načina. V zbirki je 26 (4,7%) primerov kombiniranega refrena. Tudi med temi prevladujejo po vsebini šaljive pesmi z 18 primeri. Ostale skupine ga poznajo le v posameznih primerih.

Ponavadi je refren sestavljen iz zlogov brez posebnega smisla. Pesmi s takim refrenom je v zbirki 75 (14,5%). V tridesetih pesmih je to dodan refren, pri 28 vrinjeni refren, pri 17 pa kombinacija obeh. Zelo pogosto je refren sestavljen iz posameznih besed ali vrstic, včasih pa zavzema celo kitico. Te vrste refren je v zbirki zastopan s 34 (6,6%) primeri. Od teh je 24 dodanih refrenov in le v eni pesmi je vrinjen. Pri 9 primerih je kombinacija obeh načinov. Pesmi, ki imajo refrene sestavljene iz zlogov brez posebnega smisla in iz besed, je 15 (2,9%) in vsi nastopajo na koncu pesmi kot dodani refreni.

3.) Razmerje med obliko napeva in obliko besedila

Za ponazoritev razmerja med obliko napeva in obliko besedila je v notnem delu zbirke pod vsakim napevom izpisana njuna formula (npr. ABCD : MNOP). Za obliko napeva so vzete začetne črke abecede (ABCD itd.), za obliko besedila pa črke iz sredine (MNOP itd.). Veliki R označuje vselej posamezno vrstico refrena, mali r pa je oznaka za vrinjeni ali dodani refren. Številke pod formulo za besedilo pomenijo število zlogov v vrstici (v skladu z načelom, podanim na str. 23 drugi odstavek in na str. 32 tretji odstavek). Da bi bila vidna razlika med pevsko in tekstovno kitico v pesmih, kjer po obliki nista enaki, je na začetku besedila v kurzivi tiskana pevska kitica z vsemi ponavljanji in dodatki.

Ponavadi se v pesmih število vrstic pétih kitic ujema s številom melodičnih vrstic v napevu. Toda redko ustreza v njih določeno število različnih melodičnih vrstic v napevu enakemu številu različnih vrstic v besedilu. Kot primer naj bo analiza gradiva štirivrstičnih pesmi, katerih je največ (370) in je samo pri 41 pesmih to razmerje. V drugih primerih uporabljajo ljudski pevci glede razmerja med napevom in besedilom veliko število raznih kombinacij. Med njimi so take, ki so zastopane le z enim ali nekaj primeri, druge pa so bolj pogoste in jih najdemo v isti kombinaciji v velikem številu. Za potrdilo tega še sledeči podatek. Iz formule za kitično strukturo teksta pod napevom se vidi, da je 310 (54,4%) pesmi s kiticami iz štirih različnih vrstic (MNOP). Le-te so v 265 primerih takole prilagojene obliki napeva:

Melodija Besedilo

A A A B

M N O P

19 primerov
A A B A 18 primerov
A B A B 72 primerov
A A B C 73 primerov
A B A C 34 primerov
A B C B 8 primerov
A B C D 41 primerov
SKUPNO 265 primerov

Iz gornjega prikaza vidimo, da ima skoraj polovica pesmi v zbirki z isto obliko kitice (MNOP) samo sedem različnih obrazcev napeva. Od teh imajo trije dve različni melodični vrstici (109), trije tri (115) in en obrazec je s štirimi različnimi melodičnimi vrsticami. Od drugih različnih kombinacij medsebojnega razmerja med napevom in besedilom omenimo le nekatere, ki so zavoljo svojega sestava posebno opazne. Najpreprostejša oblika je AA : MM, v kateri se ponavljata samo ena fraza in ena vrstica. To najdemo v pesmi št. 471/481. V pesmi št. 232/419 ima napev, prav tako eno melodično vrstico, kitica besedila pa je sestavljena iz štirih različnih vrstic AAAA : MNOP; v pesmi št. 152/480 je enako, le število vrstic je večje: AAAAAAA : MNOPSTU. Dalje so kombinacije, kjer je napev iz štirih različnih melodičnih vrstic, tekstovna kitica pa iz dveh ABCD : MNMN (pesem št. 362/369). Pri večini dvovrstičnih in trivrstičnih napevov je tudi razmerje besedila enako AB : MN (npr. pesem št. 469/133, 464/130, 473/135, 567/446 in druge), toda so tudi izjeme, kot npr. št. 222/318, AB : MM. Ob pregledu primerov moremo dognati, da ima obrazec napeva bolj redko več kot štiri različne melodične vrstice, medtem ko je pri besedilu to nekoliko pogostoje. V takem primeru uporablja napev razne kombinacije štirih melodičnih vrstic (npr. pesem št. 366/60, AB ABCD : MNOPST ali št. 349/268 ABCCCD : MNOPST).

Glede razmerja med besedili z refrenom in napevom vlada prav tako velika različnost. Ker je besedil z refrenom v zbirki razmeroma malo, zato se tudi iste kombinacije ne morejo pojavljati v večjem številu. Ponavadi je vsak obrazec drugačen, le v kakih desetih primerih je nekaj istih kombinacij.

IV. O NAREČJU V ZAPISIH BESEDIL

Slovenci v Prlekiji govore vzhodnoštajersko, prleško narečje. Toda le manjše število pesmi v tej zbirki je zloženo v čistem prleškem narečju. Največ besedil je v mešanici knjižnega in narečnega govora. Nekateri primeri so variante pesmi iz drugih slovenskih pokrajin, ki so sčasoma prevzele značilnosti tega območja. Druge pa so stare domače pesmi, ki so pod vplivom šole, cerkve, tiska, radia itd. prevzele značilnosti knjižnega ježka. Razen teh je v zbirki majhno število pesmi, ki so zložene v docela knjižnem jeziku. To so ali novejše variante iz drugih pokrajin Slovenije ali novejše pesmi domačih pevcev, ki so jih sami zložili pod vplivom knjižnega jezika.

Težko je reči, kdaj so začele prihajati pesmi iz drugih pokrajin v Prlekijo m kdaj so tu začeli ustvariati nove ljudske pesmi v knjižnem jeziku namesto v domačem narečju. Glede tega moremo le domnevati. Verjetno je, da so Prleki v tridesetih letih prejšnjega stoletja v Dajnkovem in Vrazovem času še peli svoje pesmi v narečju. K temu nas navaja misel: če so imeli nekaj učbenikov, cerkvenih knjig in koledar v svojem narečju, tedaj so gotovo tudi v njem peli, ker še ni bilo drugih vplivov. Na tako stanje pa so vplivali tudi drugi dejavniki. Prometnih zvez v današnjem pomenu takrat ni bilo, voz in kočija sta bila edini prevozni sredstvi in kmet kot podložnik fevdalca ni smel brez dovoljenja zapustiti svojega kraja. Bil je prisiljen, da si sam preskrbi vse svoje vsakdanje potrebščine, življenje pa si je polepšal s petjem pesmi, ki jih je sam ustvarjal v svojem narečju.

Spremembe so se začele pojavljati verjetno nekako v štindesetih letih XIX. stoletja po dokončni prepovedi tiskanja knjig v dajnčici 1838. leta. Potem so začeli uvajati tudi gajico, utrjevalo se je vedno bolj ljudsko šolstvo in tudi v Prlekijo so začele prihajati knjige v knjižnem jeziku. Osvoboditev kmeta po l. 1848 je bila zelo pomembna, ker so lahko odtlej svobodno hodili iz kraja v kraj za zaslužkom. Tako so sedaj, razen romanja v druge kraje, tudi na ta način prihajali v stik z drugimi narečji in prinašali domov pesmi iz drugih pokrajin.

V 70. letih preteklega stoletja so začeli prinašati v prleško ljudsko glasbo novosti pevski zbori narodnih čitalnic, ki so jih ustanavljali v večjih krajih (v Ljutomeru 1868). Ob koncu stoletja so bili pevski zbori tudi že po vaseh, v začetku le moški, pozneje tudi ženski: v Cezanjevcih ok. 1890, v Bučkovcih ok. 1892, v Radgoni in v Vidmu (tedaj Sv. Jurij) ob Ščavnici ok. 1895, v Veržeju in Kapeli ok. 1900, v Križevcih ok. 1905, v Vučji vesi ok. 1906. Ti zbori so poleg budnic in drugih prigodnih pesmi peli povečini stilizirane skladbe ljudskih pesmi iz vse Slovenije. To je gotovo vplivalo tudi na to, da so od drugod prinesene pesmi ostale take kakršne so jih prvič slišali. Pevcem se je začelo dozdevati, da je petje v zboru lepše, in so verjetno začeli tako skladati tudi svoje nove pesmi. K temu so prispevali tudi cerkveni zbori, ki jih imajo še danes v nekaterih župnijah.

Pesmi, ki so bile zapisane ob koncu prejšnjega stoletja v Prlekiji in ki jih je Štrekelj objavil v svoji zbirki SNP (gl. str. 13.), so še povečini zložene v domačem narečju, toda pri mnogih moremo, vsaj v manjši meri že opaziti, vpliv knjižnega jezika zavoljo dejstev, ki smo jih navedli.

Nadaljnje spremembe besedila v pesmih iz Prlekije moremo opazovati v zapisih iz začetka tega stoletja, ko je zbiranje pesmi organiziral »Odbor za nabiranje slovenskih narodnih pesmi« v Ljubljani. Ob pregledovanju teh zapisov iz Prlekije sem opazil, da je med njimi že mnogo pesmi, v katerih se mešajo oblike knjižnega jezika z narečnimi, pa tudi takih, v katerih je skoro čist knjižni jezik. Kolikor pa je pri tem nedoslednosti, se zdi da so posledica tega kako je kdo vestno izpolnil svojo nalogo pri zapisovanju besedil. Navodila odbora v Ljubljani so strogo terjala, da je treba med ljudstvom vse zapisati tako, kot pojejo. Nekaj je gotovo: ker je Prlekija majhno območje, je stanje glasbene folklore moralo biti vsaj približno enako na vsem ozemlju, zato bi tudi zapisi vseh zapisovalcev morali biti dokaj enaki. Da temu ni tako, je posebno vidno pri zapisih učitelja Zacherla in pri tistih, katerih besedilo je zapisal župnik Peter Skuhala, napeve pa Zacherl. Zdi se, da sta besedila popravljala zato, da bi imela čimbolj domačo, prleško podobo. To velja posebno za Skuhalo, ki je bil velik rodoljub in dober verzifikator v prleščni. To domnevo je potrdil tudi upokojeni učitelj Franc Karbaš (r. 1886) od Miklavža pri Ormožu, ki je bil med zapisovanjem pesmi za to zbirko še edini živ od tedanjih zapisovalcev ljudskih pesmi v Prlekiji za odbor v Ljubljani. Odločno je zatrdil, da je sam vsa besedila zapisal tako, kakor jih je slišal, in prav med njegovimi zapisi je mnogo besedil, ki se glede jezika razlikujejo med seboj.

Od omenjenih zapisov z začetka tega stoletja pa vse do pričujoče zbirke ni večje skupine zapisov, po katerih bi mogli spremljati nadaljnje spremembe v jeziku ljudskih pesmi iz Prlekije. Če primerjamo tiste zapise z besedili v naši zbirki, tedaj vidimo, da je v njih več besedil v čistem narečju kot v pričujoči zbirki. To je morda posledica novejšega političnega in kulturnega razvoja med Slovenci, saj je po osvoboditvi izpod avstro-ogrske vlade in zedinjenju Slovencev vpliv knjižnega jezika narastel ne le v kulturi nasploh, marveč tudi v ljudskih pesmih. Od drugod prinesenih ljudskih pesmi se zdaj laže naučijo, ker jih radio in televizija prinašata od vsepovsod, pa tudi magnetofonski posnetki na deželi niso več redkost. Ljudje se zdaj mimogrede naučijo novih pesmi. To pa odriva stare domače pesmi v pozabo ali pa sprejemajo vanje izraze in oblike iz knjižnega jezika. Tudi če kdo zloži kaj novega, je to v knjižnem jeziku, čeprav z nekaterimi narečnimi izrazi, pač glede na izobraženost posameznika, ki je ustvaril novo pesem.

Čeprav v tej zbirki ni veliko pesmi v čistem prleškem narečju, je vendar v njih še dovolj takih oblik in narečnih izrazov, ki so manj znani in jih je potrebno razložiti, da bi objavljena besedila bolje razumeli. Manj znane besede in fraze so razložene v posebnem slovarčku na koncu zbirke, druga potrebna pojasnila pa podajam v naslednjem:

a) V nekaterih pesmih iz okolice Radgone nastopata dvoglasnik ou in ei namesto dolgega ó in é v drugih govorih in knjižnem jeziku: npr. vrouči, okouli v pesmih št. 105, 268; meila (imela), zveidla v pesmih št. 245, 268.

b) Ena od splošnih značilnosti prleškega dialekta je, da samoglasnik -u- v dolgih zlogih preide v -ü-, npr. küha, düša v pesmih št. 250, 258.

c) Trdi l na koncu besede preide v -a ali -o, npr. dao, če je pa pred njim -i-, izgovarjajo: bija, bijo (tudi bio), npr. pesem št. 225, 227,228, 230, 260; zelo redko se -l na koncu besede sliši kot bilabialni -u-: biu, slišau, npr. pesem št. 375. Najpogosteje ta končni -l- v pesmih izgovarjajo nespremenjen, npr. pesem št. 311, 313 in dr. To je ena od značilnosti te pokrajine pri petju ljudskih pesmi, ki se je ne drže samo zelo redki mlajši posamezniki pod vplivom knjižnega jezika (gl. op. k št. 419). Ker so besedila v tej zbirki pisana fonetično (razen redkih izjem, kot npr.: mož, ne: moš, kot izgovarjajo), je treba torej tudi končni -l brati tako, kot je zapisan, ne glede na izgovor v knjižnem jeziku ali v drugih narečjih, sicer bi dobili docela napačno predstavo o izgovoru v prleških ljudskih pesmih.

d) V besedilih te zbirke pogosto uporabljamo lok pri predlogih. To pomeni, da predloga ne izgovarjajo samostojno, marveč skupaj s sosednjo besedo, bodisi kot -v-, če stoji pred samoglasniki in zvenečinimi soglasniki, npr. v‿gobci (pesem št. 324), v‿goro (št. 162), ali kot -f-, če je pred nezvenečimi soglasniki, npr.: f‿srce, f‿šumo (pesem št. 323, 324). Ponekod pa je lok postavljen zato, da bi bolje razumeli smisel besedila, kadar predlogu -s- sledi beseda, ki se enako začenja, pa pevci izgovarjajo tako, da predloga sploh ni slišati (npr. sobom, svojo) in je ta pri takih besedah v besedilu zbirke dodan npr.: s‿sobom s‿svojo v pesmih št. 106, 322.

e) Za akcentuacijo besed ne uporabljamo posebnih znamenj in tudi ne označujemo vseh poudarkov, marveč samo tiste dolge in kratke vokale v zlogih, pri katerih se poudarek v narečnem izgovoru razlikuje od onega v knjižnem jeziku, obenem pa ni v nasprotju s poudarjeno dobo v napevu. To se je zdelo potrebno zato, da bi tudi tisti, ki teh pesmi ne bo pel, marveč bo le bral besedila zavoljo vsebine ali iz kakih drugih vzrokov, dobil vsaj približen vtis o načinu izgovarjanja prleških besed. Zavoljo petja to ne bi bilo potrebno, ker se poudarki v besedilu že tako podrejajo poudarkom v napevu.

Vsa druga vprašanja glede narečja ne sodijo v okvir tega dela, marveč v področje jezikoslovja. Sicer pa besedila ljudskih pesmi nikoli niso (in ne morejo biti) zapisana tako natančno, da bi mogla biti gradivo za študij narečja.

* * *

Če naj na koncu na kratko povzamemo dognanja iz analiz gradiva zbirke ljudskih pesmi iz Prlekije, predvsem po današnjem stanju, moramo najprej upoštevati, da je Prlekija samo del širšega zemljepisnega področja, zato v svoji glasbeni folkori ne more imeti nekih posebno izrazitih lastnosti. Sicer pa smo ugotovili:

Melodika, kakršno je moč danes slišati v Prlekiji - razen nekaterih izjem alpskega melosa - se je v glavnem izoblikovala že v tridesetih letih preteklega stoletja, odkar imamo prve zapise iz te pokrajine (Šef, Vraz). Do danes se ni bistveno spremenila. Ostala je slovanska in panonska, kakršna po svojem etničnem in zemljepisnem položaju tudi mora biti. Po svoji ožji karakteristiki je najbližja prvenstveno melodiki sosednjega Prekmurja, nato pa melodiki ostalega Štajerskega, Hrvatskega Zagorja in podravskega področja, razen Medmurja. Ta melodika je vokalnega tipa. Njene značilnosti so postopni majhni in srednji intervali. Glede obsega se giblje največ v srednjih intervalih. Če se posamezni deli melodije ponavljajo v sekvencah, je to najraje na gornji ali dolnji sekundi. Prleki pojejo največ dvoglasno, zelo pogosto pa tudi triglasno. Preprosti dvodobni in tridobni takti so zastopani enakomerno. Največ napevov je v durski tonaliteti, samo v tridesetih primerih so ohranjeni ostanki tetratonike in anhemitonske pentatonike. Akordika je docela preprosta in se giblje v mejah toničnega in dominantnega akorda, oblika napeva pa je simetrična in najpogosteje štiridelna. Seveda so povsod tudi izjeme, bodisi glede ritma, tonalitete in oblike, vendar bistveno ne spreminjajo podobe napevov, kakršno smo tu označili.

Glede vsebine besedil je treba poudariti, da šaljive pesmi močno prevladujejo nad ostalimi. Po številu jim sledijo ljubezenske, pripovedne, pivske in druge. Najstarejše primere najdemo med obrednimi, pripovednimi in svatbenimi pesmimi. Vsebina pesmi je zajeta predvsem iz splošno človeške tematike, včasih krajevno omejena (slóva), včasih pa širše znana in jo najdemo tudi v pesmih drugih pokrajin ali pri drugih narodih. Med starimi metričnimi shemami je z nekaj primeri zastopan trohejski šesterec, ki je značilen za panonsko območje. Zastopan je tudi baladni sedmerec, ki je značilen še za druge slovenske pokrajine, stari slovanski metrični obrazec, tim. »tridelni osmerec« ter lirski deseterec. Dandanes v pesmih iz Prlekije prevladujejo besedila s sorazmerno novejšimi shemami, ki so prevzete od drugih narodov. Med njimi je najštevilnejši distih osmerca s sedmercem ali tim. »romarski verz«.

Kot je videti iz gradiva te zbirke, prleški Slovenci niso opustili svoje ljudske pesmi in je verjetno ne bodo kmalu opustili. Vendar zaradi tehnične preobrazbe vasi in velikih sprememb življenja sploh ljudska pesem polagoma izgublja svojo življenjsko moč in številčnost. Skupno delo, ob katerem je prej živela kot njega stalna spremljevalka, prevzemajo stroji, večerno zbiranje v prostem času in ob praznikih, ko so peli stari in mladi, pa nadomešča poslušanje radia in gledanje televizije. Tudi petje fantov na vasi je utihnilo. Ljudska pesem sicer počasi, toda nezadržno izginja iz vsakdanjega življenja ter se umika bolj mestnim oblikam zabave. Docela preminila pa vendar ne bo nikoli v kulturi naroda, ostala bo kot trajen spomenik neke dobe, kot izraz narodovega življenja in duševnosti v nekem razdobju njegove zgodovine. Želim in upam, da bo tudi pričujoča zbirka ljudskih pesmi iz Prlekije prispevala k temu in da bo vez med kulturno dediščino današnjih ter prihodnjih rodov, hkrati pa tudi koristno gradivo pri raziskovanju celotne glasbene folklore Slovenije.

*

Ob koncu se zahvaljujem vsem, ki so mi kakorkoli pomagali pri delu, zlasti svojim pevcem, ki so vselej radi zapeli, kar so znali. Zahvalo sem dolžan dr. Zmagi Kumrovi, znanstvenemu svetniku v Glasbeno narodopisni sekciji ISN SAZU in drugim sodelavcem te ustanove, kakor tudi akademiku dr. Vinku Žgancu in dr. Jerku Beziću, znanstvenemu sodelavcu v Institutu za narodnu umjetnost v Zagrebu, ki so mi pomagali s strokovnimi nasveti pri delu. Hvaležen sem rajnemu profesorju Leopoldu Stanéku, prleškem rojaku, za pregled besedil, in dr. Vilku Novaku za sodelovanje pri končni ureditvi zbirke. Končno se zahvaljujem Glasbeno narodopisni sekciji ISN SAZU, kjer so mi dali na vpogled dotlej zbrano gradivo iz Prlekije, posebno pa Slovenski akademiji znanosti in umetnosti, ki je gmotno omogočila izdajo in opremo te zbirke.

Josip Dravec

MUSICAL FOLKLORE OF PRLEKIJA SONGS
Summary

The Prlekija is the north-eastern region of the Styrian province of Slovenia, in the Socialist Federal Republic of Yugoslavia; it extends south of the river Mura, first over green plains, then after some ten kilometers, over hill-country, characteristic of the entire region. Between them, one valley lies beside the other, and on their bottoms are fields and pasture-grounds. The hills are wooded on their northern slopes; and the western slopes are covered with fertile orchards and vineyards.

The Prlekija Slovenes are gifted, honest working-people, cheerful, always jocose, and fond of sin¬ging. The number ist about 70.000.

The first records of local folksongs there date from the twenties of the 19th century. Later on in the 19th and particularly in the early 20th century, recording activity considerably expanded, so that at present, besides the collection mentioned, there are about 2.400 folksongs recorded from this region. It has to be emphasized that these are mostly instances with recorded melodies in addition to the texts. From the entire material, about 400 songs have been published together with songs from other regions of Slovenia in the Vraz and Štrekelj collection, i.e. mainly texts alone, whereas the rest of the material is kept in the archives of Institute for Musical Ethnography in Ljubljana.

This collection is the first to publish texts with melodies only from this region. It has been the result of eight years' work. At the same time, it represents the folk music heritage of the Prlekija such as it exists there in our days.

All songs have been recorded on tape and then transcribed into musical notation. All except a few instances were sung by peasants of various ages. With 750 recordings, the collection comprises 570 melodies and 515 texts, the former arranged in the first and the latter in the second part. At the head of each melody and above each text there are two numbers, the first indicating its position in the res¬pective part of the collection, and the second standing for the corresponding text or melody.

The melodies of the songs are arranged according to musicological principles from the simplest rhythmical types up to the broader and move complex tunes; and the texts are strung together by li¬terary principles, i.e. by their content and motifs.

The melodies

All melodies of the songs have been transposed into the common ,tonus finalis' g1, and at the and the actual tone is added, which the singers used to end the song, i. e. the O.T.F. = original tonus finalis. This is followed by a formula showing the relationship between the form of the melody and the form of the strophe. e. g. ABCD : MNOP.

1.) Intervals

The melodies of the Prlekija songs move in western diatonic intervals. The most frequent melodic used are intervals major and minor seconds, major and minor thirds and perfect fourths. The larger the interval, the less frequently it appears.

2.) Range

Most of these melodies move within the compass of narrow and medium intervals from thirds to sevenths, and can therefore be treated as older instances. The others have a samewhat broader range - even beyond an octave - which could possibly be from the influence of modern art music, especially instrumental.

3.) Scales

Most melodies of the songs in this collection move within the diatonic scale, and of the rest, are several in both the tetratonic and anhemitonic pentatonic systems. Melodies in ancient church modes and those in modern minor tonality are lacking in this region.

All the collected melodies have been transposed into a common finalis of 'g¹' Most frequently found are melodies which end on G-tonic and which are therefore in a so-called G tonality (i. e. 320 examples).

Then come songs which are based on the tetratonic system, mostly in the following pattern: d-g-a-h-d, and pentatonic with the pattern of d-e-g-a-h-d-e-g. Both of these and on G which functions as a tonic (do - pentatonic).

There are only a few melodies in a purely tetratonic system, while most are permeated with in − between tones (piens tones). There exist no songs in a purely pantatonic system. In all of them the pien tones emerge, but nevertheless their structure in such that we can treat them as pentatonic.

Melodies which end on G-acting as the 3rd degree of a major scale are classified in a so-called E??? tonality (213 examples). Songs with other tonal characteristics are lacking in this collection.

4.) Meter – times

The Prlekija melodies show three groups with respect to meter:

a) Songs with equal time (68 %), mostly two-four;

b) songs with mixel time (31 %), comprising both, songs with evenly changing time (e. g. no. 204, 471), and songs with more freely changing times but which still maintain a certain organization into time groups (e. g. no. 342; and

c) a very small group of melodies with very heterogeneous time structure (e. g. no. 239, 443).

5.) Grace notes and syncopations

Grace - notes are rather rare in Prlekija songs. Only 52 instances show this musical characteristic (appoggiatura, turn, prtando and others). Syncopation, also, is only found with exception in these songs.

6.) Anacrusis (up - beat)

Unlike grace-notes and syncopation, the anacrusis (up-beat) as the musical-rhythmical equivalent of anacrusis in the text, appears fairly frequently (35 %), due to stress in the Prlekija dialect and the Slovene language.

7.) Form (content structure)

The form of the melody grows logically out of the musical principles, and frequently unites with the meter and content of the lines. In this collection it is most often quadripartite (72 %). Other combinationes are notably fewer.

Besides other combinations there are some tunes structurally composed of the same elements, e. g. AA, AAA, AAAA. This hints at remnants of the oldest mode of expression, which has in numerous countries already disappeared, but has been preserved in this region. Combinations as AAB, AAAB and AABA may be considered to be instances of tune structures from simple forms towards more complex combinations. To mark the parts of the form of a tune (marked by a arched line), the letters of the alphabet have been chosen as symbols; to mark a sequence, the letter 's' has been used, e. g. A, As; and for a varied phrase the letter 'v', e. g. A, Av. Both can be used together, e. g. A, Asv. It must be emphasized that these symbols in this collection do not have the meaning recognized by musicology as basic units of musical form, but just elements to constitute major formal wholes. The marks used here, e. g. ABAB, are according to the science of musical forms most frequently only AB, i. e. a musical period, and therefore most of the tunes in this collection are actually small bipartite - and in a few cases, tripartite - songs.

8.) Part singing

The Slovenes of the Prlekija are fond of part singing. As soon as there are two singers, the melody gets its accompaniment, and if more singers meet, including proficient singers, the song is sure to be performed in three voices.

The older way of part-singing is in two voices, singing in parallel thirds or sixths, frequently with slight divergences in parallelism. When women sing in three voices, the leading voice is nearly always the first one; with men singing, the leading voice is usually the middle one, and the first voice has a supporting role, above it. With singing in three voices, there are two types of execution, an older and a more recent one. In the older type the 3ʳᵈ voice doubles one of the voices in parallel thirds either the upper voice in its lower octave, or the lower voice in its upper octave. The more recent type of singing in three voices consists of an accompaniment for the two main voices in (in thirds) by a 3ʳᵈ voice in tonic and dominant. Finally there is an even more recent kind, where the third voice moves more freely to complete the harmony of the first and second voices. This type has arisen under the influence of instrumental music and trhrough the participation of some singers in organized choral singing.

9.) Rythmical Patterns

Since similar rhythms unity the melodies, the tunes of the songs in this collection have been arranged according to rythmical patterns based on the first melodic line in each song regardless of eventual rhythmical changes in the later course of the tune. The collection affords 115 such rhythmical patterns in the melodic section. Their note schemes are shown by examples of notes, e. g. above each group of songs belonging under definite type.

In any system of arranging collected melodies it is possible that some variants of a given melody, owing to small divergences, are not juxtaposed. Hence, in arranging the melodies in this collection into rhythmical types slight divergences have been made that do not essentially alter the criterion of the arrangement and largerly permit what is similar and related to be together. This mainly relates to those instances where some variants in a meter show differences in the number of their syllables, e. g. one being hexasyllabic and the other heptasyllabic, and they are juxtaposed in the collection. Or a given variant has an up-beat and another has not; they are also juxtaposed. Two melodies having the same rhythmical character but which have differing final tones are marked with a lengthening arc below the example of the shortest note, e. g. etc. When a melody under the same type has different grace notes, this is marked in a similar way, e. g. .

The texts

The texts in this collection have been arranged according to their content into 13 groups, i. e.: patriotic, working, carousing, nuptial, comic, military, nature loving, love songs, narrative, funeral, ritual, children's and miscellaneous songs. The content of the Prlekija folksongs has a character common with the peoples of other regions in Slovenia and Europe. The songs of this collection include some special songs of the Prlekija, i. e. the so-called 'slóva', which relate certain misfortunes that occurred in those parts, e. g. in the river, with shotguns, with fire, etc. Actual epics do not exist any more in the Prlekija.

For the analysis of the Poetic lines, the principle of stressed and unstressed syllables has been taken into account. In this connection, among the classical meters only trochees and dactyls have been considered, as they are by their stresses adequate to the units of melody, where either one stressed and one unstressed syllable, or one stressed and two unstressed syllables always alternate. More often than not, the stresses of text and melody in the Prlekija folksongs coincide; wherever they do not, the rhytm of the melody has been decisive for establishing the meter. Through analysis it has been established that in the Prlekija songs trochaic rhythm (72%) largely prevails over dactylic rhythm (21,7%). There are also a few instances where both rhythms are present. With trochees, octosyllabic lines are the most frequent, i. e. mostly as couplets 8+7. The next most frequent rhythm is the heptasyllabic line which is characteristic of the lines of the Slovene ballad. The hexasyllabic trochaic line is found less frequently, yet it is characteristic of Prlekija and neighboring Prekmurje. Dactylic lines mostly appear in various combinations in the so-called 'poskočica lines' (leaping lines) as tetra-, penta- and hexasyllabic lines. Singers use them in numerous combinations while composing their songs. They are followed, frequently by dactylic octosyllabic lines, decasyllabic and other combinations. Among the dactylic lines there are a few instances of so-called lyric decasyllabic lines

( '_ _ _ '_ _ '_ _ _ '_ _ ) and tripartite octosyllabic lines ( '_ _ _ ' _ _ ' _ _ _ ) which belong under the most ancient Slavic metric schemata.

Refrains are infrequent in the Prlekija songs. They appear only in 122 (23.7%) instances.

In the formal text v. melody relation, the folk singers use a large number of combinations, including some occurring only once, and others that are quite frequent, very often found in the same combination. Let the following example suffice: The texts include 310 instances of the MNOP type, and they are represented with only seven combinations among the melodies, i. e. AAAB, AABA, ABAB, AABC, ABAC, ABCB and ABCD. (For the texts, the symbols have been taken from of the alphabet, e. g. MNOPST, etc. and 'R' always means a refrain.)

This collection was comprised with the intention of serving as a proof that the traditional folksongs of the Prlekija Slovenes are being preserved by the people of this area. Slowly these folksongs are yielding their position in every day life to more urban pastimes. But traditional folksongs shall never completely fade away from Slovenian culture, remaining, at least, as an ever-present treasure through collections of tapes and transcriptions.

(Translation: Mary C. Brass)

1. NOTNI PRIMERI
(NAPEVI)

ČETVERCI

TIP ŠT. 1

TIP ŠT. 2

TIP ŠT. 3

TIP ŠT. 4

TIP ŠT. 5

PETERCI

TIP ŠT. 6

TIP ŠT. 7

TIP ŠT. 8

TIP ŠT. 9

TIP ŠT. 10

TIP ŠT. 11

TIP ŠT. 12

TIP ŠT. 13

TIP ŠT. 14

TIP ŠT. 15

TIP ŠT. 16

TIP ŠT. 17

ŠESTERCI

TIP ŠT. 18

TIP ŠT. 19

TIP ŠT. 20

TIP ŠT. 21

TIP ŠT. 22

TIP ŠT. 23

TIP ŠT. 24

TIP ŠT. 25

TIP ŠT. 26

TIP ŠT. 27

SEDMERCI

TIP ŠT. 28

TIP ŠT. 29

TIP ŠT. 30

TIP ŠT. 31

TIP ŠT. 32

TIP ŠT. 33

TIP ŠT. 34

TIP ŠT. 35

TIP ŠT. 36

OSMERCI

TIP ŠT. 40

TIP ŠT. 41

TIP ŠT. 42

TIP ŠT. 43

TIP ŠT. 44

TIP ŠT. 45

TIP ŠT. 46

TIP ŠT. 47

TIP ŠT. 48

TIP ŠT. 49a

TIP ŠT. 49b

TIP ŠT. 50

TIP ŠT. 51

TIP ŠT. 52

TIP ŠT. 53

TIP ŠT. 54

TIP ŠT. 55

TIP ŠT. 56

TIP ŠT. 57

TIP ŠT. 58

TIP ŠT. 59

TIP ŠT. 60

TIP ŠT. 61

TIP ŠT. 62

TIP ŠT. 63

TIP ŠT. 64

TIP ŠT. 65

TIP ŠT. 66

TIP ŠT. 67

TIP ŠT. 68

TIP ŠT. 69

TIP ŠT. 70

DEVETERCI

TIP ŠT. 71

TIP ŠT. 72

TIP ŠT. 73

TIP ŠT. 74

TIP ŠT. 75

TIP ŠT. 76

TIP ŠT. 77

TIP ŠT. 78

TIP ŠT. 79

TIP ŠT. 80

TIP ŠT. 81

DESETERCI

TIP ŠT. 82

TIP ŠT. 83

TIP ŠT. 84

TIP ŠT. 85

TIP ŠT. 86

TIP ŠT. 87

TIP ŠT. 88

TIP ŠT. 89

TIP ŠT. 90

TIP ŠT. 91

TIP ŠT. 92

TIP ŠT. 93

TIP ŠT. 94

TIP ŠT. 95

TIP ŠT. 96

TIP ŠT. 97

ENAJSTERCI

TIP ŠT. 98

TIP ŠT. 99

TIP ŠT. 100

TIP ŠT. 101

TIP ŠT. 102

TIP ŠT. 103

TIP ŠT. 104

TIP ŠT. 105

TIP ŠT. 106

TIP ŠT. 107

TIP ŠT. 108

TIP ŠT. 109

TIP ŠT. 110

TIP ŠT. 111

TIP ŠT. 112

TIP ŠT. 113

ŠTIRINAJSTERCI IN PETNAJSTERCI

TIP ŠT. 114

TIP ŠT. 115

RAZNE

2. TEKSTI
(Z OPOMBAMI IN VIRI)

RODOLJUBNE

1.225

ICON ICON

Slovenski fantje saj smo mi,
po naših žilah teče kri,
pa za našo domovino!
Slovenska dikleta ljubimo,
po drugih se ne oziramo,
pa najlepše so Slovenke!

Posnetek 24. 2. 1963. Pel ‌Križanič Anton‌, rojen leta 1925, kmet, ‌Hrastje - Mota‌. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od očeta. V napevu se občuti značaj meščanske pesmi.

2.488

ICON ICON

Gdor ima srce,
zna za dom, solze,
za slovenske domovine raj;
zanjo rad živim,
zanjo hrepenim,
njo, le njo bom ljubil vekomaj!
Pripev:
Trara, rara, trara, rarara; rara, rara, rara, trarara!
Čvrst Slovencev rod,
Čist prebiva tod,
oj prijaznost čista tu cveti!
Fsak prijatlja ma,
zvest objema ga,
to navada stara tukaj je!
Pripev:
Trara, rara, …

Posnetek 21. 8. 1963. Pel ‌Škrobar Franc‌, rojen leta 1892, kmet, ‌Cven‌. Pesmi se je pevec naučil v šolskih letih od znancev. Ima jo za zelo staro, ne ve pa, če je umetna, čeprav kažeta na to besedilo in melodija. Zložil jo je Blaž Potočnik in je pozneje ponarodela. Pevec je pel v 6/8 ritmu, original pa je verjetno bil v 2/4 punktiranem ritmu ( ).

Var.: Rzb. št. 666, Lukavci; Beg, str. 18.

3.145

ICON ICON

Venček na glavi se
bliska ti s‿kitice
z‿rožic zelenih,
slovensko dekle;
z‿rožic zelenih,
slovensko dekle!
Venček na glavi se
bliska ti s͜͜‿kitice͜
z‿rožic zelenih,
slovensko dekle!
Lilija, vrtnica,
mila ti šmarnica
ličice krasi,
slovensko dekle!
Dokler človeški rod
biva po zemli tod,
bode slovelo
slovensko dekle!

(Več niso znale.)

Posnetek 16. 23. 1962. Pele: ‌Škorjanec Monika‌, rojena leta 1904, ‌Štrakl Kristina, roj. Filipič ‌1. 1937, in ‌Štrakl Marica‌, rojena leta 1925, kmetice, ‌Križevci‌.

Pevke so se pesmi naučile v mladosti. Je splošno znana po vsej Prlekiji in jo imajo za ljudsko, čeprav je originalno besedilo Virkovo, tiskano že v Razlagovi »Pesmarici« (Gradec, 1863). Pesem ima tam osem kitic. Značilnost besedila je stalna rečenica v četrti vrstici kitice »Slovensko dekle«.

Var.: Beg, str. 30.

4.146

ICON ICON

Venček na glavi se
bliska iz kitice
z‿rožic zelenih,
slovensko dekle!
Lilija, vrtnica,
mila ti šmarnica
ličice krasi,
slovensko dekle!
Svetla kot svit neba
plamena ftrinjata
f‿tvojih očeh se,
slovensko dekle!
Zalo kot rožica,
srca pobožnega,
bistre glave je
slovensko dekle!
Kakor vijolce cvet
razveseljuje svet
modro, ponižno
slovensko dekle!
Lepo kot angelji,
f‿cvetu nedolžnosti
slatko prepeva
slovensko dekle.

Posnetek 15. 8. 1963. Pele: ‌Štuhec Ana, rojena Karba‌ leta 1889, ‌Žabot Frančiška‌, rojena leta 1895, in ‌Stramič Antonija‌, rojena leta 1904, kmetice, ‌Videm ob Ščavnici‌. Pevke so se pesmi naučile v mladosti na paši. Sedaj se redko poje. Po prvi svetovni vojski so jo radi peli. Imela je pomen narodne budnice. Prvo in drugo kitico so pevke dobro vedele, druge kitice pa so prepisane iz rokopisne pesmarice pevke Žabot. Drugo glej pri št. 3. 145.

5.324

ICON ICON

Naj viharja moč razsaja,
hraste cepi, skale taja,
pahe zemle naj zdrobi;
vendar kakor siva skala
sred viharja trdno stala
večna bo Slovencev čast!
Naj ves svet se zoperstavi,
narodu pravice davi
in fkovati ga želi;
slave zora bo svetila,
zob verige razdrobila
večna bo Slovencev čast!
Naj mrtvaški strup jezika
nas srdito f‿sŕce pika,
naj le slabo govori;
vzeti nam ne more slave,
ne ftajiti bistre glave;
večna bo Slovencev čast!
Záto mi, Slovenje sini,
zvesti svoji domovini
jedno srce bodimo!
Če nam je ljubezen mati,
ino sloga nas pobrati,
večna bo Slovencev čast!

Posnetek 27. 3. 1963. Pela ‌Novak Jakob‌, rojen leta 1898 in ‌Juranovič Franc‌, rojen leta 1887, kmeta, ‌Banovci‌.

Pesmi sta se pevca naučila od starejših moških v vasi. Pevec Juranovič mi je povedal, da so jo radi peli zato, ker je njena vsebina zbujala odpor proti ponemčevanju Slovencev v času avstroogrske monarhije. Napev in besedilo prve in druge kitice sta pevca pela na pamet, ostalo besedilo je prepisano iz rokopisne pesmarice iz prejšnjega stoletja, ohranjene pri pevcu Juranoviču. Ponarodela pesem. Originalno besedilo je Virkovo, tiskano v Razlagovi »Pesmarici« 1863 v Gradcu.

Var.: Beg, str. 26. Glej opombe pri št. -/325; str. 486.

6.4

ICON ICON

Oj, kmečki moj dom, kako si krasan!
Kako me izvablaš iz vinskih ravan!
Za mejstne palače jas tebe ne dam,
oj, kmečki moj dom, kako si krasan!
Oj, kmečki moj dom, krog tebe fsak dan
zabavo veselo najrajši imam.
Tu sejem in žanjem in trto sadim,
z živalco in vincem pa se poživim.

(Več ni znala.)

Posnetek 19. 8. 1963. Pela ‌Stajnko Julijana, rojena Kranjc‌ leta 1894, kmetica, ‌Vogričevci‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev v rojstni vasi. Melodija ima meščanski značaj, ker je to malo spremenjena Aljaževa pesem »Oj, Triglav moj dom, kako si krasan«. Pesem je ponarodela in jo povsod radi pojejo.

7.408

ICON ICON

Žalost mene premaguje,
ker zapustil bom svoj dom,
šel bom daleč f‿tuje kraje,
več prišel nazaj ne bom.
Domovina, domovina,
mili moj slovenski kraj,
Bog ve, ktera bo ravnina
grob dajala mi kedaj!
Zbogom, oče ino mati,
zbogom, ljuba ljubica,
ti boš pa doma ostala,
jas pa moram odrajžati!
Zbogom, oče ino mati,
spomnite se kaj na mé,
saj na vas bo tu v‿daljavi
moje mislilo srce!

>(Več nista znali.)

Posnetek 19. 4. 1963. Peli ‌Stojko Ivanka, rojena Vrbanjščak‌ leta 1936, in ‌Nemec Marija, rojena Mihalič‌ leta 1933, delavki, ‌Lukavci ‌(Dom).

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti od svojih staršev. Pevka Nemec je povedala, da je to pesem slišala peti že svojo babico. Sedaj se pri njih ne poje več. Besedilo pesmi, razen tretje kitice malo spremenjeno (2. verz 2. in 1. verz 4. kitice) je iz Jenkove pesmi »Pred odhodom«.

Var.: Kumer, PSD, št. 274.

8.49

ICON ICON

Sem lüšten, sem lüšten,
paj lubico imam,
z‿njoj plešen,
z‿njoj plešen,
in drugo, kaj znam.
Poskočin z nogó,
zamanen z rokó;
smo lűštni, veseli
v‿domači deželi,
smo sami Slovenci,
naj Bog nas živi!

Posnetek 17. 8. 1963. Pela ‌Karba Frančiška‌, rojena leta 1891, kmetica, ‌Bučkovci‌.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od svoje matere (um. 1916 v 65. letu). Plesna pesem. Tukaj je uvrščena zato, ker ni posebne skupine za plesne pesmi, po vsebini pa jo lahko damo med domoljubne. V Prekmurju jo izvajajo pod imenom »Sotiš«.

Var.: Dravec, »Prekmurski plesi« (rokopis melodija) GNI. Ljubljana. Marija Šuštar, »Slovenski ljudski plesi Prekmurja«, Ljubljana 1968, str. 9 in 41. Objavljen pod imenom »Muzolin« (Mrzolin).

DELOVNE

9.147

ICON ICON

Kadar mi koplemo,
vriskamo, pojemo;
vriskamo, pojemo,
vince pijemo!

Posnetek 27. 7. 1964. Peli ‌Ana Sok, rojena Klajžar‌ leta 1907, in ‌Petek Frančiška, rojena Sok‌ leta 1935, kmetici, ‌Polenšak‌.

Pesmi se je pevka Sok naučila pri delu v goricah, hčerka Frančiška pa od nje. S to pesmijo so izzivali gospodarja, naj jim prinese pijačo. Napev je varianta splošno znane pesmi »Gremo na Štajersko …«.

10.492

ICON ICON

Jas pa v‿gorice grem, gorice grem;
jas pa v‿gorice grem, gorice grem.
Kaj boš pa dela tam? Kopa bom sam.
Kaj boš pa dela tam? Kopa bom sam.
Jas pa v‿gorice grem.
»Kaj boš pa dela tam?«
Kopa bom sam.
Jas pa v‿gorice grem.
»Kaj boš pa dela tam?«
Reza bom sam.
(Naprej se delajo kitice tako, da se spremeni beseda, ki označuje novo vrsto dela v zvezi s trto). Na primer:
Veza bom sam.
škropa,
štuca,
trga,
preša, itd.
Zadnja kitica pa se glasi:
Jas pa f‿pivnico grem. »
Kaj boš pa dela tam?«
Pija bom sam.

Posnetek 16. 12. 1962. Peli: ‌Škorjanec Monika‌, rojena leta 1904, ‌Štrakl Marica‌, rojena leta 1925, ‌Štrakl Marta, rojena Jureš‌ leta 1899, in ‌Štrakl Jože‌, rojen leta 1897, kmetovalci, ‌Križevci‌.

Pesmi sta se pevki Škorjanec Monika in Štrakl Marica naučili pri trgatvi v Brebrovniku pri Ormožu od viničarjev poleti 1962. Od njih pa so se naučili drugi domačini, ki jim je pesem zelo všeč.

Var.: Kumer, PSD, št. 233.

11.191

ICON ICON

V‿gorice grem, v‿gorice grem!
Po goricah sma hodila,
se rezati učila.
Gdor rezat ne bo znao,
domò ga bom nagnao!
V‿gorice grem, v‿gorice grem!
Po goricah sma hodila,
se kopati učila.
Gdor kòpat ne bo znao,
domò ga bom nagnao!
(Naprej se delajo kitice tako, da se v prvem verzu zmeraj spremeni delo.) Na primer:
se špricati učila,
brati, pretakati itd.

Posnetek 28. 7. 1964. ‌Pela Štrucl Alojzija, rojena Rozman‌ leta 1922, viničarka. ‌Vinski vrh pri Miklavžu‌ (Ormož).

Pevka se je pesmi naučila v mladosti v rojstni vasi od znancev.

Var. Rzb. št. 684 (besedilo), Juršinci.

12.427

ICON ICON

Jas pa hodim rad v‿gorice,
jas pa hodim rad v‿gorice,
kjer krog zidane pivnice
raste vinska trtica.
Jas pa hodim rad v‿gorice,
kjer krog zidane pivnice
raste vinska trtica.
Tam okoli vežem, plejem,
in tud se na soncu grejem.
Sonce grozdje omeči.
Ko pa grozdi dozorijo, s
ode z vincem napolnijo,
ki se g' težak veseli.

Posnetek 27. 7. 1964. Pela ‌Sok Ana, rojena Klajžar‌ leta 1907, kmetica, ‌Polenšak‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti pri delu v goricah, ko so vezali trto. Pesem ima za staro. Besedilo je lepo, a verjetno umetno.

13.262

ICON ICON

To je veselje Štajerca,
če Bog mu slatkega vinca da.
Juhé, juhé, zavriska rad,
se žalosti ni treba bat!
Ko zima jemle že slovo,
obreže Štajerec trs lepo.
Juhé, juhé, cirónek reznik,
boš dao nam grozdja spet velik.
In kadar pride Martin svet,
vesel pogleda f‿svojo klet.
Juhé, juhé, ti žlahtno blago,
boš dalj mi žulje celilo.

Posnetek 31. 1. 1964. Pela ‌Črnko Genika, rojena Horvat‌ leta 1897, kmetica ‌Radgona‌. Pesmi se je pevka naučila od pevke Lizike Pelcl iz Polic (+1960 v 76. 1.). Pravila je, da je to stara pesem in da se sedaj ne poje več. Besedilo je heterosilabično, podlaga pa je porušeni sedmerec. V tretji vrstici druge kitice najdemo neznano obliko »cirónek reznik«. Pleteršnik je nima. Pevka pa je povedala, da pomeni na kratko obrezana mladika na trti.

14.14

ICON ICON

Sneg že gre z gore, le vinjake v‿roké,
pa ojstro nabrűsi si ga tako,
ka se ne poreže še keri v‿rokó!
Ko pride prva kop, nam delo gre od rok;
le mótike na ramo in hajdmo nad kop
in s‿soboj še vzamemo nekaj otrok.
Ko pride druga kop, ne nűcamo otrok;
le sami ti mladi, lűšni, fajn lidjé,
ka se ne potere v‿goricah mladjé.
Naj virta Bog živi, ko začne špricati,
ko grozdje cveti in prijetno diši.
Če žejo trpi, naj se trs posiši!
Ko pride zima, mraz, tud jas mon čas,
za pečicoj sedim in košarice gradim
in fčosih še kerega zofca strelim.
Je žalosten moj stan, katerga jas imam,
pa vendar čast, hvalo Bogu svojmu dam,
ki mene je postavio f‿ta viničarski stan!

Posnetek 12. 8. 1962. Pela ‌Rajh Lojzka, rojena Fekonja‌ leta 1914, kmetica, ‌Ljutomer‌. Pesmi se je pevka naučila od starke Majerič, ki je umrla pred 15 leti. Misli, da je to stara domača

15.20

ICON ICON

Al jas uboga stvar,
jas vencer morem biti,
ne smem na tábrh iti,
ga dòma mam fsigdar.
Jas dòma mam več dela
kak kerište težak,
če k njemu se ne štelam,
zagvišno sen sirmák.
Obrezano že mam,
al kop mi kaj zadene,
oj trešlika me tere,
kak se jas nje bojim!
Oj vencer ti sirmaški,
kak delaš ti zastonj,
pa drugi pravijo,
da še pijanec sem!

Posnetek 17. 12. 1962. Pela ‌Pihler Ana‌, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, ‌Radomerje‌. Pesmi se je pevka naučila od viničarjev v domači gostilni. Pravi, da je pesem zelo stara, mogoče več kot 100 let. Ko so prišli iz Ljutomera gosti k njim v gostilno v Radomerje, so radi plačali vino »vencarjem«, da so jim to pesem zapeli. V pesmi se govori o tem, kako težko je bilo življenje viničarjev. Bili so od posestnikov zatirani nižji sloj. Za druge so delali, sami pa so živeli v pomanjkanju. Običajno je viničar hodil k svojemu gospodarju na dnino (»tábrh«), k drugim pa ni smel iti. Metro-ritmična podlaga pesmi je 6-5, vendar precej porušena, tako da je takoj v začetku peterec namesto šesterca in je zaradi tega pesem prisla pod ritmični tip peterca.

Var.: Rzb. št. 581, Strjanci.

16.64

ICON ICON

Küri pojejo,
zarjo zovejo,
vüni je beli den.
Stani, Micika,
zbüdi Frančeka,
ka de polagat ša.
Malo graholke,
sühe detelce,
ka do mu rajši pile.

(Več ni znala.)

Posnetek 26. 2. 1963. Pela ‌Juranovič Tilika, rojena Smodiš‌ leta 1925, kmetica, ‌Banovci‌. Pesmi se je pevka naučila na paši od starejših ljudi. Lepa in prava domača prleška pesem.

Var.: Štrekelj, št. 1865 (zapisal Vraz).

17.487

ICON ICON

Lastavice in škrjančki žvrgolijo
svojo jutranjo molitvico,
z glasnim petjem tudi nas budijo,
da bi fstali in častili Bòga s pesmico.
Klasje zrelo se nam že priklanja,
kakor vosek žito rumeni;
že zavžili dosti smo si spanja,
hitro stante, srp zdaj v róke, svetlo se dani!
Urška hiti, njiva je prostrana,
Treza tud zadosti ne hiti,
omedleva küštrava Polona,
pridne Neže srp zdaj hitro sem in tja leti.
Hvala Bogu, rano smo požele,
da bi zmeraj tako pridne ble,
pač se bodo matere smejale,
kadar bomo zopet na rumeno polje šle!

Posnetek 11. 8. 1963. Pela ‌Žabot Frančiška‌, rojena leta 1895, kmetica, ‌Sovjak‌. Pesmi se je naučila v mladosti od znancev in jo ima za staro. Pesem je res starejša ker govori o žetvi s srpi, to pa pomnijo le še najstarejši domačini.

Var.: Rzb. št. 391

18.46

ICON ICON

Mlaci že grejo,
kaj kuhala bom?
Perušje nabrala,
če začimba bo!
Štruklece kuhala,
(Naprej ni znala.)

Posnetek 31.1. 1964. Pela ‌Uršič Ana, rojena Šef‌ leta 1887, kmetica, ‌Središče ob Dravi‌.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od znancev. Že sredi 19. stoletja so prenehali v teh krajih mlatiti z živino, ki je hodila po žitu, in so uvedli ročno mlatenje s cepci. Mlatili so vedno fantje in mlajši možje, ki so jim rekli »mlaci« (ali »mlatci«). Mlatiči navadno niso bili plačani z denarjem, temveč z zrnjem (10. del). Nekako na prehodu iz 19. v 20. stoletje pa so mlatiče nadomestili z mlatilnimi stroji. Po vsem tem lahko imamo pesem res za staro.

Var. besedila: GNI 0-167; Štrekelj, Dodatek IV, št. 224.

19.293

ICON ICON

Brž, mlatiči, mi fstanite,
brž, da delo gre spod rok,
cepce kar v‿roké vzemite,
vdarte pika poka pok!
Ti obračaj, jas bom stresel,
Jožek zmetal f‿kot širok,
Tonek cepce bo navezal,
kmal bo pika poka pok!
Ko smo delo dokončali,
cepce vržimo iz rok
in zapojmo Bogu hvalo,
srečni pika poka pok!

Posnetek 27. 2. 1963. Pela ‌Prelog Ana, rojena Slavič‌ leta 1895, gospodinja, ‌Banovci‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Po metrumu besedila (8-7) je iz mlajšega časa. Vsebinsko razlago glej pri št. 18/46.

20.192

ICON ICON

Pri sosedu se že kadi,
tja prišel bode gnes orač.
Obeda naj se veseli,
ker prhkih, bode dobil pogač.
Pripev:
A njemu bode kukafca
veselo še zakukala:
»Kuku, kuku, kuku, kuku,
kuku, ku-kukofca

(Več ni znala.)

Posnetek 23. 8. 1963. Pela ‌Škrlec Alojzija, rojena Hladen‌ leta 1887, gospodinja (babica), ‌Noršinci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v družbi na Cvenu. V četrti vrstici je pevka pela »pržge« namesto prhkih pogač, ker ni razumela besedila, pa je to popravljeno. V napevu se občuti vpliv umetne glasbe. V prvem delu pripeva melodija modulira na dominanto, kar ni navadno v ljudski glasbi tega kraja. Popolnejše besedilo glej št. 21/259.

Var.: Rzb. št. 506, Boračeva.

21.259

ICON ICON

Pri sósedi se že kadi,
kaj zutra dojšo bode orač.
Fsaki se toga veseli,
kaj prhkih bode dobil pogač.
Pripev:
Al te de njemu kukafca
veselo zapopevala:
Kuku kukuku kukuku,
ku-kuku, kukavica!
Z‿gorice lepo vün diši,
kaj trta kmalu obrodi.
Fsaki se toga veseli,
kaj grozdje bomo trgali.
Pripev:
Pa prišo bo jesenski čas,
bo teklo z‿lagva vino v‿nas.
Kuku kukuku, kukuku,
ku-kuku , kukavica!

Posnetek 31. 1. 1964. Pel ‌Sakelšek Anton‌, rojen leta 1912, kmet in vaški harmonikar, ‌Središče ob Dravi‌.

Pesmi se je pevec naučil pred dvajsetimi leti od znancev. Napev je enak kakor pri št. 20/192, samo je v (6/8) taktu.

Pri št. 506 Rzb iz Boračeva je še ena kitica in se glasi:

Pripev:
Kak lepo vedro se dani,
že beli dan pozdravlja nas.
Zdaj spati več nas ne pusti.
zdaj le na delo, drag je čas!
Skoz okno pa je kukafca
najlepšo pesem prepevala:
Kuku, kuku, kuku, kuku
kuku, kukafca!

22.422

ICON ICON

»Rad bi vedeo, káko kmetič,
rad bi vede, káko kmetič
poseje svoj ovs;
rad bi vedeo, kako kmetič
poseje svoj ovs.«
»Vidiš takle, káko kmetič,
vidiš takle, káko kmetič
poseje svoj ovs;
vidiš takle, káko kmetič
poseje svoj ovs!«
»Rad bi vedeo, kako kmetič poseje svoj ovs!«
»Vidiš takle, kako kmetič poseje svoj ovs!«
»Rad bi vedeo, káko kmetič požanje svoj ovs!«
»Vidiš takle, kako kmetič požanje svoj ovs!«

(Besedilo pesmi se zmeraj ponavlja, samo se v kontekstu spremeni beseda. Na primer: mlati, prodaje, zapije, se bije ženoj itd.).

Posnetek 12. 8. 1962. Pela ‌Maguša Angela‌, rojena leta 1910, kmetica, ‌Noršinci‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti med starejšimi ljudmi. Najrajši jo pojo na kmečkih gostijah. Pri petju pevci z rokami prikazujejo, kako se delo opravlja. Npr.: pri žetvi mahajo z rokami, kakor da kosijo itd.

Var.: Štrekelj, Dodatek, IV, št. 161.

23.104

ICON ICON

Kosa je rjava,
trafca je žilava,
jas pa le odzaja
kimam no kosim.
Kak se meni streže,
tak meni kosa reže,
dekla piti nese,
mimo méne gre.
Stric naprej kosijo,
jim jojca doj visijo,
jas pa le za njim
režem ga počas.

Posnetek 28. 2. 1963. Pel ‌Štefanec Ivan‌, rojen leta 1898, kmet, ‌Krištanci‌. Pesmi se je pevec naučil v mladosti med kosci.

Var.: Rzb. št. 462; GNI 0-6005, (Mekotnjak zapis 1. 1909). Štrekelj, št. 7247 (zapisal Vraz), 7250 (tudi melodija).

24.105

ICON ICON

Kosa je rjava,
kosec pa za vraga!
Jas pa le odzaja
šmickam no kosim.
Gazda piti nese,
mimo méne nese.
Jas pa le odzaja
šmickam no kosim.
Stric naprej kosijo,
jim jajčka dol visijo.
Jas pa le odzaja
šmickam no kosim.

Posnetek 2. 9. 1966. Peli ‌Štampar Franc‌, rojen leta 1922, in ‌Klajnčar Jože‌, rojen leta 1907, kmeta, ‌Jastrebci‌ pri Kogu.

Pesmi sta se pevca naučila v otroških letih od starejših koscev.

Var. kakor pri št. 23/104 in Štrekelj, št. 7251.

25.137

ICON ICON

Lahko noč, lahko noč,
Bog nam svojo daj pomoč!
Zaj smo delo dokončali,
da bi tudi slatko spali!
Fsa vročina zdaj je proč,
lahko noč!
Spravmo se, spravmo se,
roke si podaj mo še!
Naj sovraštvo fsako mine,
fsaka jeza s‿srca zgine,
prej ko solnce zašlo bo
za goro!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela ‌Podplatnik Anica, rojena Caf‌ leta 1908, kmetica, ‌Sejanci‌. Po pripovedovanju pevke so to pesem radi peli zvečer, ko so šli z dela domov. Pesmi se je naučila v mladosti od znancev in je ponarodela Slomškova varianta.

Var. GNI 0-655, (Tomaž 1907); M. Ahacel, »Koroške in štajerske pesmi« str. 16; Slomšek, Lahko noč! (o.e., str. 90); Hozian, str. 47; Dravec, Prekmurske, št. 22.

26.99

ICON ICON

Veseli čas prihaja,
ko mati zgodaj fstaja,
ma dost skrbi in dost trpi,
potico f‿peč že fsaja.
Prašička smo zredili,
na tla ga položili,
okol voglof, okoi plotof
za njim pa smo hodili.
Prašič široko zija,
z debelim repom vija,
še fse poje današnji dan,
zaklal ga bo Matija.
Klobase so narjene,
so materi zročene,
so gvircane, so prprane,
pa niso še pečene.
Prišel bo tudi godec,
dobil bo svinjski gobec,
le pridi k nam, še rep ti dam,
bo dober za želodec.
Sidimo za mizo,
pokličimo še Lizo,
da žlice razdelila bo,
ker juha je že blizu!

Posnetek 25. 2. 1963. Peli ‌Škrget Marija, rojena Lipovec‌ leta 1909, in ‌Rajner Frančiška, rojena Stenjko‌ leta 1912, kmetici, ‌Spodnje Krapje‌.

Pesmi sta se pevki naučili od babic v mladosti, ko so sedeli za pečjo. Menijo, da je zelo stara. V njihovem kraju jo vsi znajo peti in ji pravijo »pesem za koline«.

Var. GNI 0-5386 (Miklavž pri Ormožu, 1910) in GNI, M. št. 22678 (Rački vrh).

27.313

ICON ICON

Keri če koline meti,
more dosta si zadeti!
Hojladrala, hojladra,
hojladrala, hojladra.
Keri če koline meti,
mora dosti si zadeti!
Preden mož žival zakole,
si zavžije dost nevóle.
Te mi dajo fest žganice,
jas si plüjem na pešice.
Tak je on nad menoj čampa,
da bi meja jas dva krampa.
Jas se zderen: Dveri gor!
Pujcek pa mi vujde v‿dvor.
Jas pa f‿koti le čepin,
pa besede ne velin!

Posnetek 17. 8. 1963. Pela ‌Šrol Jožefa‌, rojena leta 1895, kmetica, ‌Bodislavci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svojega očeta.

Var. GNI 0-260 (Pristava, 1907) in 0-9478 (Miklavž pri Ormožu; besedila).

28.356

ICON ICON

Snočka smo račün imeli, k
ak mo zütra prašička klali.
Fsaki je na méne kazo:
»Ti boš nam po levi gazjo!«
Nisen vüpo ga prijeti,
že leti mi drek po peti.
To de moja zadnja vüra,
če'š se ti tak z menon güra.

(Več ni znal.)

Posnetek 30. 11. 1963. Pel ‌Plohl Vincenc‌, rojen leta 1900, viničar, ‌Kajžar pri Miklavžu‌ (Ormož). Pesmi se je pevec naučil v mladosti od Jurija Miklošiča, mesarja (+1956 v 80. l.).

Var. GNI 0-261 (Kamenščak. 1907, besedilo).

29.92

ICON ICON

Mesarje zjutraj prišeo
in se prismejao:
»Preden bo pol ure,
prašiča bom zaklao!
Le nič se ga ne bojmo,
močno pri vratih stojmo!
Kak hitro bode gori stao,
za rep ga bom popao!
kakor stari meh. «
Ljudje pa že prašiča
kótajo po tleh,
mesar okoli fini,
kakor stari meh.
»Le nič tako ne fini,
brž mu nož porini!
Tamkaj dekla že čepi,
s krničko čaka kri!«

Posnetek 1. 2. 1964. Pela ‌Trstenjak Marija, rojena Kranjc‌ leta 1909, delavka, ‌Boračeva‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti med dekleti. Pesem ima za staro.

30.45

ICON ICON

Mati zakliče
pridne deklíče:
»Hitro fstanile,
pojdite prat!«
Mati zakliče pridne deklíče:
»Hitro fstanite, pojdite prat!
Srajce, rokafce, rute in peče,
prte poberte, prat se mudi!
Žehto končale, lug ste isprale;
le na perišče pojdite prat!
Dobro ožmite, lepo splahnite!
Belo ko sneg se bleščalo bo!«

Posnetek 21. 7. 1963. Pela ‌Prelog Ana, rojena Slavič‌ leta 1895, gospodinja, ‌Banovci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v domači hiši. Besedilo je od Jožefa Lipolda, ponarodelo pa je verjetno po ljudskošolski rabi. Pevka mi je povedala, da je bil žehlják visok škaf, ki je držal do 90l. Na dnu je imel luknjo, skozi katero je odtekala umazana voda (lüg). Stal je na lesenih nogah (»nogáče«), tako da so lahko luknjo odpirali, kadar so hoteli vodo izpustiti. Pevki sem tudi prebral naslove in ji povedal vsebino pesmi, ki jih je S. Vraz zapisal v Prlekiji in med drugimi pesmimi izdal 1839 v Zagrebu. Poznala je samo eno, ki mi jo je že prej pela.

31.490

ICON ICON

Ko sen plela len,
mislila si sen:
Škoda moje je mladosti,
da ne mine brez britkosti,
mislila si sen
Ko sen plela mak,
škoda na stokrat:
Škoda moje je mladosti,
da ne mine brez britkosti,
škoda na stokrat!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela ‌Petek Antonija, rojena Janžekovič‌ leta 1880, kmetica, ‌Strjanci‌. Pevka se je pesmi naučila v mladosti od znancev, v tej vasi v navadni govorici pravijo »sn« (s[e]n) namesto sem, včasih se pa sliši skoraj kot »sin«.

32.6

ICON ICON

Smo trije bile,
smo vino pile,
smo jele meso
kak krava seno.
Zdaj bi pa jele
mačka no psa,
či ne bi kosmata bila.

Posnetek 14. 12. 1962. Pela ‌Fras Antonija, rojena Stejnko‌ leta 1899, gospodinja, ‌Veržej‌. Pesmi se je pevka naučila okoli leta 1905, ko je kot otrok hodila okoli teric pri delu.

33.529

ICON ICON

»Predi mi, predi, hčerkica moja,
jas ti bom küpila fürtoh novi!«
»Ne bom prela, pa nemrem presti,
ker mene, mene moj palček boli!«
»Predi mi, predi, hčerkica moja,
jas ti bom küpila robec novi!«
»Ne bom prela, pa nemrem presti,
ker mene, mene moj palček boli!«

(Najprej se delajo kitice tako, da se v drugem verzu zmeraj spremeni ime stvari). Na primer: Jas ti bom küpila obleko, šolnje, štunfe. itd.

Posnetek 30. 7. 1966. Pela ‌Lašič Marija, rojena Fekonja‌ leta 1931, kmetica, ‌Spodnji Ivanjci‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od drugih prelj, ko je tudi sama predla. Pri Štreklju je razvrščena med ljubezenske (št. 1196).

34.327

ICON ICON

Ker bode nas obiskalo
tolko gostov, družba mala,
hajd na noge, kuharce,
tak potica peče se!
Moke bele takoj prinesi,
kvasa tudi še zamesi;
mleka, masla in soli,
jajec eno, dve al tri!
Mandlov ne bomo rezali,
slatkih še rozin prebrali;
tolčimo slatkor drobno
in ga zmešajmo f‿testó!
Oj, kako nam je skipelo,
da ga gledat je veselo;
čakati ne smemo več,
kar s potico hitro f‿peč!
Peči, peči se, potica,
lepo prosim kuharica;
teško čakamo jo fsi, prosim,
zvolte, gdor želi!

Posnetek 31. 1. 1964. Pela ‌Matjašič Marica, rojena Zbiša‌ leta 1919, gospodinja, ‌Radgona‌. Pesmi se je pevka naučila od svoje matere kot osemletni otrok. Misli, da je pesem stara. Zdaj se ne poje več.

35.71

ICON ICON

Vleči, vleči dreto,
tuči, tuči klin!
Vleči, vleči dreto,
tuči, tuči klin!

Posnetek 31. 1. 1964. Pela ‌Uršič Ana, rojena Šef‌ leta 1887, kmetica, ‌Središče ob Dravi‌.

Šoštarska pesem (šusterpolka). Peli so jo pri plesu. Pevka mi je pripovedovala, da so plesali navadno polko na napev te pesmi. Vmes so v določenem času pokleknili na eno nogo, z rokami pa delali, kot da bi vlekli dreto; potem so tolkli z roko po kolenu, kot da bi zabijali klinčke v čevlje. Zraven so peli besedilo te pesmi. Pevka se je pesmi naučila v mladosti v rojstni vasi Obrežu od znancev.

36.35

ICON ICON

Poslušam kovača,
kak kladvo obrača;
ga tolče in krega,
da daleč se zlega.
Pripev:
Bunka ti, bunka ti,
močni ropot.
(Naprej ni znala.)

Posnetek 17. 12. 1962. Pela ‌Pihler Ana‌, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, ‌Radomerje‌. Pesmi se je pevka naučila pred 60 leti v domači gostilni. Misli, da je stara. Sodeč po besedilu in napevu je pesem novejša, mogoče tudi šolska.

Var.: Rbz. št. 216, Kamenščak; 398, Bučkovci; 580, Strjanci.

47.384

ICON ICON

(Odlomek)
Keri meni dobro plača,
mu zapojem od kovača.
Jas od jega dosti ven,
črni je kakor voglén!
Pripev:
Kuja, kuja, cin, cin, cin;
kuja, kuja,cin,cin,cin,
kuja,kuja,kufer,srebro,
cincelin !

(Več ni znala.)

Posnetek 27. 7. Pela ‌Nemec Jožefa, rojena Roškar‌ leta 1904, kmetica, ‌Podgorci‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti na paši. Pesem ima za staro domačo. Še zdaj jo je včasih slišati.

Var.: Rzb. 216, 398, 580 (besedila). Več o tej pesmi in drugih o kovaču glej: Z. Kumer: Štajerska ljudska »Pesem od kovača«. Prleški zbornik. 1969, Ljutomer. Var. Štrekelj, št. 7303-7313; Kumer, PSD, št. 325.

38.308

ICON ICON

Čujte pesem od kovača,
črn je, hujši od rogača,
vendar k njemu fsak rad gre
po potrebno orodje!

Pripev:

Kuje, kuje cin, cin cin,
kuje, kuja: cin, cin, cin!
Čujte pesem od kovača,
črn je, hujši od rogača,
vendar k njemu fsak rad gre
po potrebno orodje!
Če že komu cvek ošpiči,
že zasluži po grošiči,
keri vino pije rad,
naj se ide včit kovat.
Kmet brez njega némre biti
in gospod se ne voziti.
On naredi pa iglò,
samo šment naj šiva z‿njo!

Posnetek 17. 8. 1963. Pela ‌Karba Frančiška‌, rojena leta 1891, kmetica, ‌Bučkovci‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti na paši od znancev.

Var. kakor pri št. 37 in GNI M-22680 (Rački vrh); Kumer, PSD, št. 325. Gl. opom. pri št. 37.

39.307

ICON ICON

Če bi gdo mi dobro plača,
bi zapel mu od kovača,
jas od njega dosti vem,
če vam le povedat smem.
On pa kuje bum, bum, bum,
kuje, kuje pil bom, bom;
dnar mu fsak dan v‿mošjo gre,
pije lehko, kelko če!
Kmet brez njega nemre biti,
ne gospod se kam voziti;
tüdi nüca ga orač,
fsaki mešter, še kopač!
On pa kuje bum, bum, bum,
kuje, kuje pil bom, bom;
dnar mu fsak dan v‿mošjo gre,
pije lehko, kelko če!

Posnetek 18. 4. 1963. Pela ‌Štegmüller Matilda‌, rojena leta 1888, kmetica in šivilja, ‌Kamenščak‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Slišala jo je tudi dostikrat peti v vaški gostilni pri »Ficku«.

Var.: kakor pri št. 37 in 38.

40.326

ICON ICON

Vino ino pa žganica,
pa orehova povitica,
to za jüžno mora bit,
pa zidar še nije sit!
Če k potrebi on zaj ide,
tri frtale vür ne pride,
potli še si fajfo pše,
pomalen gor na rüšče gre.
Pozimi se pečenka skrije,
glažek malo gdaj nalije;
pregovor mu tak veli:
süha grüška mu diši.
Če zidarof ne bi meli,
te po lükjah bi živeli;
Bog te živi, oj, zidar,
pij pa jej, pa slüži dnar!

Posnetek 8. 8. 1963. Pel ‌Muršič Maks‌, rojen leta 1899, kmet, ‌Šalinci‌. Zidarska pesem. Pevec se je je naučil v domači vasi od zidarjev. Var.: Dravec, Prekmurske, št. 32; Štrekelj, Dodatek, str. 296, št. 11.

41.552

ICON ICON

Mlinari najbolj cigajnsko živijo,
lepega zrnja od lűdi dobijo.
Mlinarja to najbolj veseli,
če kmeti pô žakla mele fali.

Posnetek 30. 7. 1966. Pel ‌Kavčič Alojz‌, rojen leta 1903, kmet, ‌Gornji Ivanjci‌. Pesmi se je pevec naučil pred 40 leti od znancev.

42.114

ICON ICON

Kmet se hüdo toži,
da nemre biti f‿koži,
ma zmeraj briftošl v‿roki,
zato je lehko sloki.
Rihtar k‿rami pride,
predno gre od hiše,
provi: »Plačaj dačo,
vači greš f‿kobačo!«
»Kak mo jo, vragi, plača,
ker je velka dača,
raj se v‿oštarijo skrijem,
pa tam za hojčje pijem.«
Šakucar mu krave šteje,
svinja se mu smeje,
kunje se mu vnoža,
ker je samo kost in koža.

Posnetek 30. 8. 1968. Pel ‌Lebar Alojz‌, rojen leta 1903, kmet in vaški godec, ‌Vučja vas‌. Pesmi se je pevec naučil pred 40 leti od Alojza Domajnka, kmeta iz Bučečovec (+ 1950 v 70. letu).

Var.: Štrekelj, št. 7237-7239.

43.359

ICON ICON

Hajd na noge, hajd na barko,
idemo v‿Brazilijo!
Nova najšla se dežela,
tam za oceanom je.
Več je tamkaj sladne kave
kak pri nas kamenčekof,
ni na sveti tolko trave,
kakor tam je biserof.
Tam dekleta ino žene,
tam čez noč bogate so.
Naj bo stara ali mlada,
fsaka tam kraljica bo!
Tamkaj fantje ino možje,
tam čez noč bogati so.
Fsa j' dežela v‿jedni roži,
osrečila fse nas bo!
Vun iz mesta tja f‿puščavo
nas birači tirajo,
(to)je obljubljena dežela,
kjer zverine tulijo.
Tam ni cerkve ni kapele,
onkraj ceste križa ni.
Tam ni pesmice vesele,
večna luč jim ne gori.

Posnetek 21. 4. 1963. Pel ‌Dunaj Alojz‌, rojen leta 1883, kmet, ‌Lukavci‌.

Pevec se je pesmi naučil v mladosti in misli, da je bila zložena okoli leta 1890, ko so se ljudje iz Prlekije in od drugod začeli na veliko seliti v Ameriko. Sedaj se ne poje več. V prvem delu besedilo govori o tem, kako so si ljudje sami zamišljali novo deželo ali pa so jim jo tako prikazovali tisti, ki so jih nagovarjali na pot. V drugem delu (5. in 6. kitica) pa se že občuti domotožje in kesanje zaradi odhoda v tujino, kjer so prepuščeni samovolji tujcev in težkemu delu v surovi naravi.

VINSKE IN ZDRAVICE

44.153

ICON ICON

Vino, vino pelajo,
tri polovnjake v‿Radgono;
eden ma bele brgušice,
te drügi pa črni klobuk.

(Več ni.)

Posnetek 24. 2. 1963. Pel ‌Misleta Franc‌, rojen leta 1893, kmet, ‌Hrastje - Mota‌. Pesmi se je pevec naučil od svojega očeta okoli leta 1910. Misli, da je zelo stara.

45.226

ICON ICON

Pripélali so furmani
en sodček sladga vinca,
pripélali do bregeca,
opešala živinca.
Pripregli so konjičke tri,
vozi, vozi, Micka ti!
Düo, düo, bistahé,
vozi, vozi najnaprej!
Oha!

Posnetek 10. 8. 1963. Pela ‌Zver Frančiška‌, rojena leta 1902, kmečka dekla, ‌Videm ob Ščavnici‌. Pesmi se je pevka naučila na gostiji.

Var.: Rbz. št. 273; Kumer, Ribniške, št. 39 in 40; Štrekelj, št. 5722-38; Kumer, PSD. št. 338.

46.228

ICON ICON

Pripeljali so furmani
en sodček sladga vinca;
pripeljali do bréga so,
opešala živinca.
Pripregli so konjičke tri,
vozi, vozi, Franček ti!
Düjo, düjo, bistahár,
ti si našim konjem par!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela ‌Podplatnik Anica, rojena Caf‌ leta 1908, kmetica, ‌Sejanci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti, ko je imela 15 let.

Var.: Rbz. št. 273; Kumer, Ribniške, št. 39 in 40; Štrekelj, št. 5722-38.

47.29

ICON ICON

Na prednjem oltarju
ena ptičica sedi,
pa f‿ klunčku ma glažek,
ga Frančeki zroči.
Bog oče ga je sadil,
Bog sin ga je krstil,
Bog sveti Duh posvetil,
ga Frančeki zročil.
Bog živi, Bog živi,
Bog živi do neba,
le spiti ga, le spiti ga,
le spiti ga do dna!

Posnetek 15. 8. 1963. Peli ‌Štuhéc Ana, rojena Karba‌ leta 1889, in ‌Žabot Frančiška‌, rojena leta 1895, kmetici, ‌Videm ob Ščavnici‌.

Napitnice sta se pevki naučili v mladosti na gostiji od znancev.

48.40

ICON ICON

(Odlomek)
Že čriček prepeva,
ne more več spat,
ftrgatef veleva,
spet pojdemo brat.
Pripev:
Slatko vince piti, to me veseli,
dobre volje biti svoje žive dni;
svoje žive dni, brezen fse skrbi,
to me srčno veseli.

(Več ni znala.)

Posnetek 19. 4. 1963. Pela ‌Smodiš Antonija, rojena Štelcer‌ leta 1920, delavka, ‌Lukavci ‌(Dom). Pesmi se je pevka naučila v mladosti v rojstni vasi od znancev. Peli so jo pri kopanju »goric«. Pevka ima pesem za zelo staro.

Var.: v napevih št. 41. Popolnejše besedilo in variante glej pri št. 49.

49.53

ICON ICON

En hribček bom kupil
bom trsek sadil, bom trsek sadil,
pa bom trsek sadil.
Prijatle povabil,
pa sam ga bom pil,
pa sam ga bom pil,
pa zakaj?
En hribček bom kupil,
bom trsek sadil,
prijatle povabil,
pa sam ga bom pil.
Tam gori za hramom
en trsek stoji,
je z grozdjem obložen,
da komaj drži.
Že čriček prepeva,
ne more več spat,
ftrgatef veleva,
spet pojdimo brat.
Konjički škrebljajo,
ker vozijo teško,
ker vince peljajo,
je močno, slatko.
Le pijmo, le pijmo,
to vince slatko;
ker vince je slatko
kot čisto zlato!

Posnetek 13. 8. 1962. Pela ‌Irgolič Roza‌, rojena leta 1880, viničarka, ‌Črešnjevci‌. Pesmi se je pevka naučila v goricah pri delu. Priredil jo je, kakor je splošno znano, A. Slomšek po bizeljski ljudski pesmi. Znana je tudi povsod po drugih krajih Slovenije.

Var. besedila: M. Ahacel, »Koroške in štajerske«, str. 66; Beg, str. 118; Razlag, Pesmarica, str. 48 ; Štrekelj, št. 5477 in druge; Kuba, št. 54.

50.231

ICON ICON

Lepše rože ni na svet
kak je ta vinska trta.
Pozimi spi, spomlad cveti,
v‿jesen se grozdje trga.
Ko druge rožice cveto,
nobena ni tak žlahtna.
En čas cveto, se posuše,
a minejo brez sadja.
Na hribčku je nasajena,
od kmétiča je obrezana.
Od kmétiča je obrezana,
od Jezusa darvana.
Zatorej, bratje, poskusmo ga,
kak nam je obrodilo!
Bog daj, da‿b še od zaj naprej
obilen sad rodilo!
Nobene dobre volje ni,
da ne bi bla spošt/o/vana,
nobene svete maše ni,
da ne bi bla darovana.

Posnetek 22. 8. 1963. Peli ‌Vršič Ida, rojena Gaberc‌ leta 1927, in ‌Klobasa Gizela, rojena Gaberc‌ leta 1929, kmetici, ‌Pristava‌.

Pesmi sta se pevki naučili v šolskih letih od svojega očeta. Oče je bil dober pevec in je zelo rad pel. Pesem imata pevki za staro. Poje pa se že bolj poredkoma.

Var.: Rzb. št. 500 Radgona in 538 Benedikt; M. Ahacel »Koroške in štajerske«, str. 61; Štrekelj, 5502 in druge.

51.113

ICON ICON

Slovenc Slovenca vabi:
»Če se ti pit ne gabi,
vè pridi v‿goro k nam,
smo dobre vole tam!«
Vinograd obdelovati
Slovenec mora znati;
gdor delal praf ne bo,
naj pije le vodo!
Visoke so gorice
in žlahtne so trtice;
gdor delal praf ne bo,
naj pije le vodo!

(Več ni znala.)

Posnetek 30. 7. 1966. Pela ‌Habjanič Ivana‌, rojena leta 1906, kmečka dekla, ‌Spodnji Ivanjci‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev v vasi Radvenci. Ponarodela Slomškova pesem. Var.: Dravec, Prekmurske, št. 47; M. Ahacel, »Koroške in štajerske«, str. 62; Beg, str. 121.

52.33

ICON ICON

Iz zemle gre f‿trto,
lavindi, vundi trta,
trti, trtú, lavindijo,
oj trta, živio!
Iz trge gre v‿listje,
lavindi, vundi listje,
listi, listu, lavindijo,
oj listje, živio!
Iz listja gre v‿grozdje,
lavindi, vundi grozdje,
grozdi, grozdu, lavindijo,
oj grozdje, živio!
Iz grozdja gre f‿škafe,
lavindi, vundi f‿škafe,
škafi, škafu, lavindijo,
oj škafi, živio!
Iz škafa gre v‿brente,
lavindi, vundi v‿brente,
brente, brentú, lavindijo,
oj brente, živio!
Iz brente gre f‿kadi,
lavindi, vundi f‿kadi,
kadi, kadú, lavindijo,
oj kadi, živio!
Iz kadi gre f‿sode,
lavindi, vundi f‿sode,
sodi, sodú, lavindijo,
oj sodi, živio!
Iz sodof gre v‿glaže,
lavindi, vundi v‿glaže,
glaži, glažú, lavindijo,
oj glaži, živio!
Iz glaža gre v‿glavo,
lavindi, vundi v‿glavo,
glavi, glavú, lavindijo,
oj glava, živio!
Iz glafce gre f‿pete,
lavindi, vundi f‿pete,
peti, petú, lavindijo,
oj pete, živio!
Iz pete gre v‿zemlo,
lavindi, vundi v‿zemlo,
zemli, zemlú, lavindijo,
oj zemla, živila!

Posnetek 19. 4. 1963. Pela ‌Stojko Ivanka, rojena Vrbanjščak‌ leta 1936, delavka, ‌Lukavci‌ (Dom).

Pevka se ie pesmi naučila od znancev pri delu v goricah v Jeruzalemu …

Var.: Kumer, Ribniške, št. 52; Kumer, PSD. št. 267 m 268; GNI, 14577 m M-25023. Ritmično in tekstovno varianto pojo tudi Francozi.

53.329

ICON ICON

Žeja, žeja se ji pravi,
ki nas komije ona davi.
Žeja, žeja!

(Več ni.)

Posnetek 17. 12. 1962. Pela ‌Pihler Ana‌, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, ‌Radomerje‌. Pesmi se je pevka naučila v domači gostilni od trgovskih pomočnikov iz Ljutomera, ko je imela 10 let. V napevu se občuti nestabilna intonacija, kar je zaznamovano s puščico.

54.83

ICON ICON

Nikol ne bom pozabil
očetka mojega,
ki vedno mi je pravil:
»Moj sin, le pijmo ga!«
On, starček je bil,
je vince rad pil,
kozarček si je spraznil,
si drugega nalil!

Posnetek 19. 4. 1963. Pel ‌Gorički Ignac‌, rojen leta 1905, kmet, ‌Presika‌. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od svoje matere. Drugo kitico je najprej povedal tako, kot je zapisana, zadnji del pa je pozneje pel takole:

Kozarček ga je spraznil,
s tem Boga je častil.

Var.: Beg, str. 113; Štrekelj, št. 5808 in druge.

(Venček)

55A.84

ICON ICON

Nigdar ne bom pozabil
očeta svojega,
ki mene je povabil
na visoke goré,
kjer so žlahtne trté,
kjer slatko vince rasté
za same fajn možé.

55B.202

ICON ICON

To vinsko kaplico
zdaj hočemo popiti
zavezo staro bratofsko
želimo ponoviti.

(Več ni znala.)

Posnetek 27. 2. 1963. Pela ‌Prelog Ana, rojena Slavič‌ leta 1895, gospodinja, ‌Banovci‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti v goricah. Pravzaprav je »venček«, sestavljen iz dveh samostojnih pesmi. Včasih pevci pojejo več zdravic eno za drugo, kot da bi bila ena pesem. Tako je tudi tukaj. Napevi pa so različni in so morali biti zaradi tega razvrščeni po ritmičnih tipih v razne skupine. Druga pesem je Orožnova, ponarodela.

Var.: Beg, str. 113 in 110; Štrekelj, št. 5808 in druge.

56.201

ICON ICON

To žlahtno vinsko kaplico
zdaj hočemo popiti,
zavezo staro bratovsko
želimo ponoviti;
četudi tu, namesto spat,
nas svetli dan posije.
Morbiti je to zajdjokrat,
kaj skupaj smo ga pili!
Sen zmeraj ljubil zvesto vas,
čeglih smo ne spoznani.
Do vas je srce fsaki čas
gorelo, bratje dragi!
Zato pa dajmo se spoznat,
da smo si bratci bili!
Morbiti je to zajdjokrat,
kaj skupaj smo ga pili!
Pa pride noč in pride dan,
da spet okol mo stali
in desne roke si drgoč
kak stari znanci dali.
Zapeli bomo tistokrat
in Bogu zahvalili.
Da ni še blo to zajdjokrat,
kaj skupaj smo ga pili!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela ‌Petek Antonija, rojena Janžekovič‌ leta 1880, kmetica, ‌Strjanci‌. Pesmi se je pevka naučila kot desetletni otrok od svojega očeta, ki je bil veseljak in je bila to njegova napitnica. Pevka ima pesem za staro. Danes nihče več ne poje cele. (Glej št. 55/B.) Orožnova pesem, ponarodela.

57.7

ICON ICON

Oj vinček, hoj, hoj,
bod dober z menoj!
Nikar me ne vrži
pod mizo nocoj!
Ko‿b sodof ne‿b blo,
tud čepof ne‿b blo
in vince bi teklo
z‿majolke samo!
Pa čepek, ha, ha,
odbiti se da
in vince z‿majolke
po curku kapla.

Posnetek 28. 2. 1963. Pela ‌Prelog Ana, rojena Slavič‌ leta 1895, gospodinja, ‌Banovci‌. Zdravice se je pevka naučila kot otrok med znanci. Znana pivska pesem. Var.: Beg, str. 108; Štrekelj. Dodatek, št, 38; Kumer, Ribniške, št. 169, kjer je napev podan dvo- glasno v G-duru.

Var.: Beg, str. 110.

58.245

ICON ICON

Oj vince, ti prežlahtna stvar,
kolk špasof narediš,
marskterega bahačeka
pod mizo zavališ!
O joj, jo joj, o joj, jo joj,
tako se godi, komu vince diši,
ga drugi dan želodec in glafca boli!

Posnetek 7. 8. 1967. Pela ‌Kumer Elizabeta, rojena Polak‌ leta 1899, kmetica, ‌Ceróvec‌. Napitnice se je pevka naučila v otroških letih od svojega očeta.

59.365

ICON ICON

Mi smo štirje fsi pastirje,
radi vince pijemo.
Kar imamo, fse prodamo,
fse za vince dajemo!

(Več ni.)

Posnetek 28. 7. 1964. Pela ‌Smodiš Alojzija, rojena Plohl‌ leta 1921, viničarka, ‌Vinski vrh pri Miklavžu‌ (Ormož).

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od znancev.

Var.: Beg, str. 114. Pri Štreklju je to en del iz kolednice št. 4829-1830.

60.366

ICON ICON

Mi smo štirje kak pastirje,
radi vince pijemo.
Radi gremo v‿oštarijo,
tan veselo pojemo.
Keri pa nas ne trpijo,
pa jim nos razbijemo!

Posnetek 27. 7. 1964. Pel ‌Šumenjak Jože‌, rojen leta 1899, kovač, ‌Bresnica‌. Pevec se je pesmi naučil v mladosti od znancev. Var.: Beg, str. 114.

61.8

ICON ICON

(Venček)
Čez pedeset let,
čez pedeset let,
té ne de več mene,
nej črejvlof nej drejt!
Nej črejvlof nej drejt,
čez pedeset let!
Smo ga že pili,
pa še ga bomo,
dokler na svetu
živeli bomo!
Pipipi-pijmo ga,
pipipi-pijmo ga!
Pipipi-pijmo,
dokler živimo,
saj ne dobimo
kaple ga tam!

Posnetek 1. 2. 1964. Peli ‌Šostar Ljudmila, rojena Veber‌ leta 1903, in ‌Črnko Genika, rojena Horvat ‌leta 1897, kmetici, ‌Radgona‌.

Zdravice sta se pevki naučili v mladih letih od znancev. To je pravzaprav tudi »venček« iz več pesmi, a tako povezan in zapet v enakem tempu, da naredi vtis ene same pesmi. Pravi poskočni verzi. V začetku jih lahko štejemo za daktilske 301 root 20 0 0 0 0 S 2,3 0,0 3:58.31 btrfs-transacti četverce in peterce, pozneje pa so peterci zraščeni skupaj v deseterce (5 + 5).

62.48

ICON ICON

Poslušaj, sredina,
kaj virt nam guči,
da nemo do sèpa
nič vina pili.
Le slečmo doj sükje
in vržmo na stran,
sméknimo k sèpi,
doléfka je tan!

Posnetek 15. 8. 1963. Pela ‌Šalamon Terezija, rojena Perger‌ leta 1901, kmetica, ‌Gibina‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti pri kopanju goric. Povedala je, da je »sep« nasuta zemlja (nasip) na gornjem kraju vinograda in da včasih kmet pravi: »Tam gori pri sèpu je vino, ko pridete do njega, boste pili in jeli.«

63.100

ICON ICON

Litrček je prazen,
ne gremo mi narazen!
Ne gremo mi domo,
dok kukafca še pela nam bo!

Posnetek 2. 9. 1966. Pel ‌Klajnčar Jože‌, rojen leta 1907, kmet, ‌Jastrebci pri Kogu‌. Zdravice se je pevec naučil v mladosti v družbi znancev.

Var.: Rzb. št. 12, 13, Ljutomer; 41, Kapela; 54, Veržej; 291, Grabonoš; 315, Stara Gora; 454, Hardék.

64.474

ICON ICON

Hej, Micka,
le rukni ga, cukni ga,
v žakel potukni ga,
ker dobro je vince
za fse žejne lüdí.

Posnetek 15. 12. 1962. Pela ‌Marin Ana, rojena Sunčič‌ leta 1904, kmetica. ‌Boreci‌. Napitnice se je pevka naučila na gostiji.

65.304

ICON ICON

I, i, i, kuklo bi pili!
Kak ste teško to pozabli,
ki ste nas to‿sem povabli.
I, i, i, kuklo bi pili!
I, i, i, kuklo bi pili!
O, o, o, al že skor kaj bo?
E, e, e, virt že z ročko gre.
U, u, u, držte se redu!
A, a, a, nikši vrag nam nič ne da!

Posnetek 2. 2. 1964. Peli ‌Leopold Marija, rojena Kurbus‌ leta 1912, kmetica, in ‌Leopold Elizabeta‌, rojena leta 1946, učenka učiteljišča v Mariboru, ‌Ihova‌.

Pesmi se je pevka Marija Leopold naučila v mladosti v rojstni vasi, hčerka Elizabeta pa od nje. Pevka in tudi drugi prisotni so mi povedali, da je pri njih še v navadi, da pojejo fantje na vasi, kar je drugod v Prlekiji že redkost. Zbere se 5 do 6 fantov in pojejo novejše slovenske pesmi pa tudi hrvaške in srbske, ki so se jih naučili pri vojakih.

66.305

ICON ICON

I, i, i,
virta vüha zlo boli.
Da bi on za to fse veda,
on bi se za láse teza.
I. i, i,
virta vüha zlo boli.
I, i, i,
virta viiha zlo boli.
Da bi on za to fse veda,
on bi se za läse teza.
U, u, u,
pojmo hvalo, čast Bogu,
Jezus in Marija
pa si v‿nebesih pojeta!
E, e, e,
zdaj pa fse na virta gre!
Vzemte klüče, ite f‿klet,
glažek mora bit nalejt!
O, o, o,
püča skoro prazen bo!
Zàkaj ste nas sim pozvali,
či nan nete piti dali?
A, a, a,
midva pa sva bratca dva,
slatko vince pijeva,
dobre volje bodeva!

Posnetek 8. 8. 1967. Pel ‌Trdina Vlado‌, rojen leta 1923, elektromonter, ‌Radgona‌. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od svoje matere.

67.269

ICON ICON

Na mizi svetla luč gori,
pred tabo pa, Franček, en glažek stoji;
klukluklu, kluklukluk, naj se speljuje,
naj se to vince po grlu speljuje,
naj se speljuje, naj se spelja,
se de nam virt po drügega ša!

Posnetek 13. 8. 1963. Pela ‌Kšela Marija, rojena Gregorc‌ leta 1922, kmetica, ‌Berkovci‌.

Pevka se je zdravice naučila v mladosti v rojstni vasi Čakovi.

Var.: Rzb. št. 645, Mihalovci; GNI, 0-5387, Miklavž pri Ormožu 1. 1910.

68.11

ICON ICON

»Bratec, kaj maš to?«
»Polno kupico!«
Le hitro jo ispiti
in dobre volje biti!
(Zadnji dve vrstici se ponavljata, dokler vsi ne spijejo kozarcev.)
Kam je šlo?
spili ga smo.
Takše si brate meti želi(je)mo,
keri tak radi pijejo vino.
Pijmo ga, pijmo ga,
saj nam diši!

Posnetek 14. 12. 1962. Pela ‌Ferenc Marija, rojena Osterc‌ leta 1903, kmetica, ‌Veržej‌. Napitnice se je pevka naučila na »gostüvanji«. Misli, da je domača in stara. Zložena je iz dveh delov s prehodom (venček). Napev drugega dela je enak napevu št. 69 c. V besedilu tega dela je popačena oblika »želijemo« od želimo. Pevka je povedala, da to mesto zmeraj tako pojejo.

(Venček)

69a.545

ICON ICON

Klu-klu-klu, klu-klu-klu, klu-klu-klu kluje.
naj se ti z‿glažeka vince speluje!
Naj se speluje, naj se spela,
saj de že Franček po drügega ša!

69b.94

ICON ICON

Prelepo ime Franček,
Bog te naj živi,
primi glažek v‿róke, s
latko se napij!
Le ga piti no zavžiti,
le ga piti no zavžiti;
pa kam je šlo?
Spili ga smo!

69c.527

ICON ICON

Takse si bratce meti želi(je)mo,
keri nam radi pijejo vino,
pimo ga, pimo ga,
saj nam diši!

Posnetek 8. 8. 1963. Pel ‌Muršič Maks‌, rojen leta 1899, kmet, ‌Šalinci‌. Čeravno metro-ritmična oblika teksta ni enaka, je napitnica sestavljena iz več pesmi v »venček«, napevi pa so oddeljeni zaradi muzikološkega principa, razvrstitve napevov po ritmičnih tipih. Pri št. 69 C je spačena oblika »želijemo« iz želimo in je zaradi tega verz enajsterec. Tudi drugod tako pojò. Pesmi se je pevec naučil na gostijah.

Var.: Kumer, Ribniške, št. 38; Štrekelj, št. 5673-74 in druge.

70.97

ICON ICON

Micka, stara kluka,
piti si ne upa,
čaka na povelje,
da si spolni želje.
Pripev:
Živio, živio, Slovenci,
živio. Slovenke, živio!
Micka, stara kluka,
piti si ne upa,
čaka na povelje,
da si spolni želje.
Sosed naš debeli,
zdaj ti bomo peli!
Hitro gor stanite,
mu na zdravje pijte!
Imamo tud Lisjaka,
je žejen kakor spaka.
Če mu ne damo piti,
nam kure če vmoriti.

Posnetek 31. 1. 1964. Pela ‌Volf Micika rojena Grosman‌ leta 1923, posestnica, ‌Zbigovci‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Napev te pesmi ni uvrščen v zbirko, ker je enak napevu pesmi št. 86/97.

Pri pesmi Rzb. 454 je še ena kitica, ki se glasi:

Franček glatka koža,
ga Micka rada boža,
vino mu nalije,
da se ne polije.

Var,. Dravec, Prekmurske, št. 51, 52 (besedilo). Rzb. št. 13, Ljutomer; 54, Veržej; 291, Grabonoš; 315, Stara Gora.

71.98

ICON ICON

Micka naj pokaže,
kak se grlo maže!
Potle po navadi
pijmo ga fsi radi!
Pripev:
Živio, živio, Slovenci,
živio, Slovenke, živio!
Micka naj pokaže,
kak se grlo maže!
Potle po navadi
pijmo ga fsi radi!
Micka, stara klüka,
piti si ne vüpa,
čaka na povelje,
spolni svoje želje.
Franček teško čaka,
da si grlo zmaka.
Hitro dajte piti,
žejo si gasiti!
Sosed naš s planine,
tukaj so vročine!
Sè jih pogasite,
z vincem jih gasite!
Tonek najtimlajši
pije ga najrajši.
Glej, da varno piješ,
da se ne poliješ!
Franc ma zvesto ženo,
sprazni kupco eno,
da bomo spoznali,
da se z ženo hvali.
Micka pa ma moža,
ki jo rad poboža.
Če ga maš kaj rada,
spij zdaj vince rada!
Tam je eden suhec,
mrzel ma trebuhec.
Vince te bo grelo,
pij ga praf debelo!

Posnetek 24. 7. 1964. Pele: ‌Štagar Alojzija, rojena Majcen‌ leta 1918, ‌Leben Marija‌, rojena leta 1930, in ‌Štagar Julijana, rojena Kosi‌ leta 1890, ‌Senešci‌.To so splošno znane napitnice. Pevka Julijana Štagar se jih je naučila že v mladosti na gostijah v rojstni vasi, pevki Štagar Alojzija in Leben pa od znancev v Senešch.

Var.: Rzb. št. 13, 54, 41, 291. Dravec, Prekmurske, št. 51, 52 (besedilo).

72.354

ICON ICON

Čuj ti, Micka, kaj se kuješ,
kaj se z‿vinca tak norčuješ;
se držiš tako, kot bi jezna bla,
kot da‿b vinca pit ne šla!
Primi kupico, glaž ma luknico,
popi to krasno majolkico!
Le pij, le pij, teisti glaž,
katerga f‿svojih rokah maš!

Posnetek 15. 8. 1963. Pela ‌Žabot Frančiška‌, rojena leta 1895, kmetica, ‌Videm ob Ščavnici‌. Zdravice, ki je sestavljena iz dveh pesmi, se je pevka naučila l. 1904 v Ivanjcih na primiciji duhovnika Antona Lasbaheija. Var.: Štrekelj, št. 5771.

73.178

ICON ICON

Sraka ima dugi rep
pa lepo pisan' perje,
Franček, primi kupico,
da ti jo ne poserje!

Posnetek 10. 8. 1963. Pela ‌Zver Frančiška‌, rojena leta 1902, kmečka delavka, ‌Videm ob Ščavnici‌.

Zdravice se je pevka naučila na gostiji.

74.10

ICON ICON

»Franček, kaj maš to?«
»Polno kupico!«
Pripev:
Le hitro jo ispiti,
to če nas veseliti!
»Franček, kaj maš to?«
»Prazno kupico!«
Pripev:
Ta prasec dobro piti zna,
ki jo je spraznil dol do dna!
(Pesem se ponavlja, samo ime se spremeni. Izvaja se tako, da prvi verz in pripev pojo vsi prisotni, odgovarja pa tisti, ki ga v začetku imenujejo.)

Posnetek 26.11. 1963. Peli ‌Novak Milica‌, rojena leta 1941, in ‌Kukol Anton‌, rojen leta 1908, kmeta, ‌Banovci‌. Pesmi sta se pevca naučila od znancev na gostiji (»gostüvanji«).

75.13

ICON ICON

Franček po imeni,
nikar mi ne zameri,
če ti jaz glažek
v‿roke podam!
Jezus je med nami,
Marija je za nami,
spreljubi vset Jožef
na strani stoji.
Pripev:
Živio, živio, vün ga spi,
živio, živio, vün ga spi,
živio, živio, vün ga spi,
pa druzega nali!

Posnetek 9. 8. 1963. Pela ‌Šijanec Terezija‌, rojena leta 1887, kmetica, ‌Čakova‌. Napitnice se je pevka naučila v mladosti v rojstni vasi v Dragotincih na »gostüvanji«.

76.12

ICON

ICON

Anika, pij, pij,
pa drugo si nalij,
nikol ne pozabi
na Jezusa ti!
Jezus je mali,
Marija je med nami
svet Jožef na desnoj
strani stoji.
Pripev:
Dviga, dviga, vün ga spij;
dviga, dviga, vün ga spij!
Dviga, dviga, vün ga spij
pa druzega nalij!

Posnetek 17. 12. 1962. Pela ‌Pihler Ana‌, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, ‌Radomerje‌. Napitnice se je pevka naučila v mladosti. Slišala jo je peti v domači gostilni. Pri pripevu je pela »dvün ga spij« namesto »vün« (ven) ga spij in je to popravljeno. Var.: Štrekelj, št. 5992 in druge.

77.357

ICON

ICON

Fse svetnike počastimo,
svetga Jurija najpoprej,
farmanca iz jurjoške fare,
če še‿j vinca u glašku kaj?
Pripev:
Le pij ga dal naprej,
le pij ga dal naprej,
dokler je vinca u glašku kaj!

Posnetek 9. 8. 1963. Pela ‌Belec Pepika, rojena Korošec‌ leta 1920, kmetica, ‌Čakova‌. Pesmi se je pevka naučila v družbi od znancev.

78.154

ICON

ICON

Miza je na štir voglé,
glažek gre okoli nje,
pij ga, pij ga, Franček ti,
sam Bog te naj živi!

Posnetek 15. 8. 1963. Pela Salamon ‌Terezija, rojena Perger‌ leta 1901, kmetica, ‌Gibina‌. Pesmi se je pevka naučila na gostiji v družbi.

79.229

ICON

ICON

Kolko kaplic, tolko let
Bog nam daj na svet živet!
Živio, oj živio,
naj Slovenci živijo!
(: Mnoga leta krepko živi,
mnoga leta, živio! :)

Posnetek 30. 8. 1968. Pel ‌Lebar Alojz‌, rojen leta 1903, kmet in vaški godec, ‌Vučja vas‌.

Po pripovedovanju pevca se ta zdravica poje in igra na svatbi, kadar gosti nazdravijo ženinu, nevesti, starešinam, staršem novoporočencev itd. Ob vzkliku »Bog naj živi …« muzika takoj zaigra in vsi zapojo »Mnoga leta …«. Pojo posebno takrat, ko nevesta pripenja ženinu kito rožmarina na prsi. Pred tem mu pravi: »Dragi ženin, jas sem ti prinesla mali dar, (prinesla je na »taleri« [krožniku] kozarec vina in zraven šopek rožmarina). Kaj pa si ti meni prinesel?« Ženin odgovori: »Zakonsko ljubezen, zvestobo pa mir božji!«

Zdravice se je pevec naučil peti in igrati leta 1918 od muzikanta Jakoba Čuka (+1930 v 50. letu).

80.264

ICON

ICON

Na zdravje naši Toniki,
sam Bog jo naj živi!
Starši so te gor zredili,
da bi te tudi omožili,
da bi na tvojem gostüvanji
praf dobro vino pili!

Posnetek 1. 9. 1966. Pela ‌Mohorič Tonika‌, rojena leta 1929, kmetica. Napitnice se je pevka naučila od znancev na gostiji.

Var.: GNI, 0-2974, (Kamenščak, 1907).

81.486

ICON

ICON

Ena kupica slatga vinčeca
semtertja po mizi je privandrala.
Le popijmo ga, le zavžijmo ga,
na zdravje našoj Aniki!
Pripev:
Anika neče piti,
prav dobre volje biti;
prešmentana pijanka,
pa kaj še s tebe bo,
če se poboljšala ti ne boš?

Posnetek 13. 8. 1962. Pela ‌Pihler Ana‌, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, ‌Radomerje‌. Napitnice se je pevka naučila v mladosti v domači gostilni. Poje se v družbi za zabavo.

Var.: GNI, 0-2941 in 0-2949 (Kamenščak, 1909); Kumer, Ribniške, št. 41; Štrekelj, št. 5604-05.

82.494

ICON

ICON

Bog živi, Bog živi fse
dobre ljudi,
da bi dolgo živeli
in srečni bili!
Bog poživi fse okol;
Bog poživi fse okol,
ali Frančeka najbol!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela ‌Šoster Ljudmila, rojena Veber‌ leta 1903, kmetica, ‌Radgona‌. Zdravice se je pevka naučila v mladosti v družbi.

83.480

ICON

ICON

Našo Johaniko naj Bog živi,
mnogo let naj jo živi!
Kakor vijolica naj cveti!
Torej, Johanika:
rukni ga, cukni ga,
v žakel posmukni ga,
vince je dobro pit, tralala-la!

Posnetek 28. 8. 1964. ‌Pela Novak Ivanka, rojena Plohl‌ 1. 1912, kmetica, ‌Vuzmetinci‌. Zdravice se je pevka naučila na gostiji v domači vasi. Zaradi imena v besedilu pod notami prvega takta je en zlog preveč in je zaradi tega takt nepravilen.

84.19

ICON

ICON

Bog živi Miciko
našo kuharco,
ki ima rdeči nos
kak paradajzof zos!
Pripev:
Oj vinca, oj vinca,
oj vinca rumenga, ha, ha;
vinčeca, vinčeca,
vinca rumenga!
(Besedilo pesmi in pripev se zmeraj ponavljata, samo ime se v začetku spremeni.)

Posnetek 1. 9. 1966. Pela ‌Mohorič Ignac‌, rojen leta 1900, in ‌Golob Konrad‌, rojen leta 1921, kmeta, ‌Cerkvenjak‌.

Zdravice sta se pevca naučila v mladosti v družbi.

Var.: mei. napeva št. 18.

85.18

ICON

ICON

Pripev:
Oj vince, vince,
oj vince rumeno, ha há,
vince, vince,
oj vince rumeno!
Gdor pije alkohol,
ta íma glavobol.
Gdor je rudečih lic,
ta pije slivovic.
Gdor hoče baba bit,
ta mora kavo pit,
ker babe so že fse
na kavo vajene.
Gdor hoče žaba bit,
ta mora vodo pit,
ker žabe so že fse
na vodo vajene.

Posnetek 24. 7. 1964. Pela ‌Vajngerl Marija‌, rojena leta 1907, kmetica, ‌Velika Nedelja‌. Pesmi se je pevka naučila pred 40 leti od svojega strica (+ 1935 v 55. letu). Povedala je, da še danes sliši na gostijah.

Var.: mei. nap. št. 19.

86.97

ICON

ICON

Hajdmo, lubi brati,
dan se nam že krati,
kar tako ne stojmo,
eno si zapojmo!
Pripev:
Živio, živio, Slovenci,
živio, Slovenke, živio!
Hajdmo, lubi brati,
an se nam že krati,
kar tako ne stojmo,
eno si zapojmo!
Dokler smo še mladi,
smo veseli radi,
kadar starost dojde,
pa veselje pojde.
Kupce si nalijmo,
pametno jih pijmo,
naj le gre okroglo,
dokler bode moglo!
Janeza napijmo,
srečo mu želimo;
Oče milostivi
dolg naj te živi!
Micka naj pokaže,
kak se grlo maže,
potlej po navadi
pijemo fsi radi.
Franček teško čaka,
da si grlo zmaka,
hitro dajte piti,
žejo pogasiti!

Posnetek 25. 2. 1963. Pela ‌Onešek Terezija, rojena Rozman‌ leta 1903, kmetica, ‌Gornje Krapje‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti na »gostiivanji«.

Var.: Rzb. št. 13, Ljutomer; št. 41, Kapela; št. 49, Precetinci; št. 54, Veržej; št. 291, Grabonoš.

87.292

ICON

ICON

Mi smo zjutraj rano fstali,
fsak svoj štos na ramo djali.
Pá bomo šli na jelenčekof log!
P logi smo hodili
smo zajčeke lovili
Smo čuli en glas,
pa smo misli(li), da je špas,
pa vendar je moral
jelenček doj past.

Posnetek 23. 8. 1963. Pela ‌Škrlec Alojzija, rojena Hladen‌ leta 1887, gospodinja (babica), ‌Ljutomer‌. …

Pesmi se je pevka naučila v mladih dneh v družbi na Cvenu. Misli, da je zelo stara. V drugi kitici je pevka zaradi napeva skrajšala besedo »mislili« na »misli«, pa je zadnji zlog dopisan, da bi bilo besedilo razumljivo.

88.22

ICON

ICON

(Odlomek)
Pa ribam dobro gre,
ki žeje ne trpé;
pa pijejo vodo,
pa nič ne pojo.
Pa voda se skali,
zalije jim oči
in sladko vince
nam srce hladi.

Posnetek 14. 12. 1962. Pel ‌Ropoša Franc‌, rojen leta 1915, kmet, ‌Veržej‌.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od starega ribiča Matije Grantoša iz Veržeja (+1941 v 72. letu).

89.21

ICON

ICON

To mene veseli,
da smo še zdravi fsi,
ki tu prebivamo,
si glaške nalivamo!
Čeglih man dosta let,
se čen med vas zaštet
ino veselo pesem vam zapet,
juhé!
Ta zlata kaplica
je tak kak roužica, se
v‿glašku tu bleišči,
men srce ohladi.
Al jaz pa pijem rad,
veseli vinski brat.
Naj boude Bogu hvaa
tisočkrat, juhé!
Ribam dobro gre,
ki žeje ne trpé,
ker pijejo vodou,
si nič ne pojejo.
Al voda se skali,
to ribce žalosti,
to slatko vince
men srce hladi, juhé!
Pa pride grenka smrt,
moj hramec bo zaprt.
Ko bom jas pokopan,
moj hram pa bo prodan.
Jaz v‿zemli bom trohnel,
tam né bom vince pil,
tam bo hladen grob
srce hladil.

Posnetek 1. 2. 1964. Pela ‌Črnko Genika, rojena Horvat‌ leta 1897, kmetica, ‌Radgona‌. Pesmi se je pevka naučila v otroških letih od znancev.

90.430

ICON

ICON

Oja, kadar jas mrja bom,
oja, vinca več pil ne bom;
oja, dente me notri v‿grob,
oja, litrič na grob!
Kadar jas mrja bom,
vinca več pil ne bom;
dente me notri v‿grob,
litrič na grob!
Žena bo mimo šla,
milo se jokala:
»F‿stani, preljubi moj,
pil še ga boš!«
Kér bo tam mimo ša,
fsaki bo reka tak:
»To je bil vinski brat,
pil ga je rad!«

Posnetek 10. 8. 1963. Pela ‌Rantaša Micika‌, rojena leta 1916, kmetica, ‌Grabonoš‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere.

Var.: GNI, 0-5381 (Miklavž, 1910), 0-2964 in 2968 (Kamenščak, 1909). Rzb. št. 304, 518; Štrekelj, št. 5989 in druge.

91.111

ICON

ICON

Dere bode Franček vmrja,
ga bodo pokopali
pod te vinske gantare.
Što de mimo teka,
sakši bode reka:
»Tu je en velki pijanec doma!«
Pripev:
Vivat, vivat, vün ga spi,
vivat, vivat, vün ga spi,
vivat, vivat, vün ga spi
pa drügega nali!

Posnetek 8. 8. 1963. Pel ‌Muršič Maks‌, rojen leta 1899, kmet, ‌Šalinci‌. Pesmi se je pevec naučil na »gostüvanji« od znancev. Metrum besedila je šesterec, toda zaradi vrinjenega imena (Franček) je prvi verz podaljšan na osmerec. Var. kakor pri št. 92.

92.110

ICON

ICON

Gda de Ludvik vmrja,
ga bomo pokopali
pod te vinske gantare.
Keri bode mimo teko,
fsaki bode reko:
»Tü je en vinski
prijatel doma!«
Odprite se, pipe,
odškrnite se, čepi,
naj se to vince
po grlu pocingla!
Pripev:
Cingla, cingla, cingla,
cingla,cingla,cingla,
naj se to vince
po grlu pocingla!

Posnetek 28. 7. 1964. Peli ‌Štrucl Alojzija, rojena Rozman‌ leta 1922, in ‌Smodiš Alojzija, rojena Plohl‌ leta 1921, viničarki, ‌Vinski vrh pri Miklavžu‌ (Ormož).

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti v rojstni vasi. Se zmeraj jo radi pojejo. Povedali sta mi tudi, da pri njih pravijo za tiste pevke, ki so posebno nadarjene in imajo lep glas: »Lepo poje kak matica« (čebelna).

Var.: Rzb. 304 Sovjak; 518 Radgona. Kuhač, št. 1332-33; Zganec, Kajkavske, št. 280; Medjimur- ske, št. 46, Zagorske, št. 51 a; Dravec, Prekmurske, št. 39 in 40; Štrekelj, št. 6023-28; Deželic, Pjes- marica (1918) št. 800.

93.34

ICON

ICON

Na pragi je stala,
je s kluči cingetála;
cinglala, se štimála,
da trojno vino má.
To prvo je po krajcari,
ga pijejo le vajncari;
ga pijejo le vajncari,
ki penez nimajo.
To drugo po desetici,
ga pijejo le pajbiči;
pajbiči in deklici,
ki f‿krčmo hodijo.
To tretjo je po kroni,
ga pijejo baroni;
ga pijejo baroni
in drugi fajn lidje.

Posnetek 15. 8. 1963. Pela ‌Žabot Frančiška‌, rojena leta 1895, kmetica, ‌Videm ob Ščavnici‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. Lepa stara domača pesem.

Var. besedila: GNI, 0-6001 (Logarovci); Štrekelj, št. 6091, 6093 in druge.

94.276

ICON

ICON

Veliko pijancof na svet,
da ne bi se dalo preštet;
gdor pije ga rad,
ni nigdar bogat,
ni treba tatof se mu bat.
Dokler še je ledik, še gre,
ni treba se bat mu žene,
al refček je ta,
gdor ženo ima,
ker zmeraj nad njim godrnja.
On virta spoštuje zelo,
nič manj pa njegovo gospo,
zatorej oba
obrajtata ga,
dokler on kaj penez ima.
Ako pa denarja ni več
in če je še dafka preveč,
cel svet se vrti,
fse to mu se zdi,
in fčasih pod mizo zaspi.
Ako pa pijanček umre,
dobi tudi parte lepé,
al zvest je bil član,
je bil fsak dan
po dvakrat al trikrat pijan.
Gospod ga požegnali so,
so vzeli med vince vodo,
kak hudo‿b pač blo,
ko vedel bi on to,
ker on je sovražil vodo.

Posnetek 19. 4. 1963. Pela ‌Smodiš Antonija, rojena Štelcer‌ leta 1920, delavka, ‌Murščak‌. Pesmi se je pevka naučila v rojstni vasi Murščaku v mladosti.

95.453

ICON

ICON

Je ahtundzehcigar guter vajn,
če bolj ga piješ, pá praviš, da‿j fajn.
Gdaj spiješ en glažek al pa dva,
po tretjem pa v‿bIato capljaš!
F‿soboto se fantje menijo,
kam v nedeljo pojdejo.
Seveda fsi ahtundzehcigar pit,
potem pa še plesat svoj šrit.
V‿nedeljo še f‿cerkef pogledajo
in mežnarju ogle podpirajo.
Ker se bojijo, da bi se podrl,
že dolgo, kar zidan je bil.
F‿pondeljek se virti kregajo,
ker hlapci nič ne delajo.
Saj tega je ahtundzehcigar kriv,
ker se ga je preveč napiu.
F‿tork pa z grajščine pride papir,
če ne plačaš ti štibre, pa pojde kvantir.
»Kako jo bom plačo, sem denarce zapiu,
pa ahtundzehcigar dober je biu!«
F‿sredo se ženske kregajo,
ker prazne piskre gledajo.
»Bom piskre prodala, še jas bom šla pit,
pa jas in moj dedek sva kvit!«
F‿četrtek z graščine pride birič,
fse kote natakne, saj najde tak nič.
To bajto naj vzame, jo nese, kam če,
saj vredna pet grošef al šest.

Posnetek 29. 11. 1963. Pela ‌Paušner Frančiška, rojena Pintarič‌ leta 1922, kmetica, ‌Hardek ‌(Ormož).

Pevka se je pesmi naučila pred 30 leti v družbi.

ŽENITOVANJSKE

96.485

ICON

ICON

Prlek si je nekaj zmisla, zmisla,
Prlek si je nekaj zmisla, zmisla,
Prlek si je nekaj zmisla, zmisla,
in naredio je ta špas,
in naredio in naredio
in naredio je ta špas.
Prlek si je nekaj zmisla
in naredio je ta špas.
Se pred pustom je oženio
in povabio v ‿goste nas.
Mlada sneha je plesala
in veseli ženin z njo.
Pozvačin je uckao, rajao,
pili vince smo slatko!

Posnetek 25. 2. 1963. Pela ‌Pušenjak Anica‌, rojena leta 1939, kmetica, ‌Gornje Krapje‌. Pesmi se je pevka naučila v vasi od starejših. Lepa domača, a novejša pesem (verzi 8-7).

97.141

ICON

ICON

Fašenk že blűzi gre,
se treba ženiti,
pa mi neče nišče
v‿ógledi priti!

Posnetek 17. 12. 1962. Pela ‌Pihler Ana‌, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, ‌Radomerje‌. Pesmi se je pevka naučila v domači gostilni v mladosti. Mogoče bi jo po vsebini morah razvrstiti med obredne, ker pa se tukaj govori o času pred poroko, je razporejena med svatovske.

Var.: Štrekelj, Dodatek IV, št. 26.

98.140

ICON

ICON

(Odlomek)
To fašenk že bűzi gre,
treba mi je žene!
Tistoj ma v‿ógledi šla,
ktera ma mošje tri
srebrnih tolarof!
(več ni znal.)

Posnetek 26. 7. 1964. Pel ‌Brumen Stanko‌, rojen leta 1901, kmet, ‌Sejanci‌. Odlomek pesmi št. 99. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od soseda Jožefa Geča (+1935 v 70. letu) in jo ima za staro. Drugo glej pri št. 99.

99.139

ICON

ICON

»Fašenk že blűzi gre,
treba mi je žene!
Šla ma, paj, v‿ogledi;
kera ma mošje tri
srebrnih tolarof,
(k)tistoj ma šla.
Če de rdeča kak
v‿žiti cveteči mak,
lepa kak rožica,
pisana trutrca,
te ma, paj, f‿sredo k joj
vógledi šla.
V‿Mačkofcih je doma,
vrednosti nekaj ma:
sifkasto mujciko,
šekasto pujciko,
v‿lici je róbava,
k tistoj ma šla.«
»Kaj si prebiraš tak,
šepasti mali bak!
Kera ma tolare,
gruba, rdeča je,
najnč ne pogleda te, šepasti bak!«
Prišla sta v‿ógledi,
komaj Balaž zguči,
že jidva Barbara
z bernicoj pokala.
Komaj da vujšla
sta bita domò.

Posnetek 11. 8. 1962. Pela ‌Žnidarič Genovefa‌, rojena leta 1890, kmetica, ‌Železne dveri‌ (Ljutomer).

Ponarodela pesem, ki jo je zložil Peter Skuhala. Znana je povsod po Prlekiji, pa tudi v sosednjem Prekmurju. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od sestre, ki je bila v službi (kuharica) pri Skuhali v Ljutomeru. Na terenu sem dobil original Skuhalove pesmi; tam je še ena kitica, četrta po vrsti in se glasi:

Za te je Miškova
zdrüčena Barbara
priličen najbol par,
kakši si ti pajbar
priličen par.

V GNI sem pod št. 0-288 e našel tudi melodijo te pesmi, ki jo je Skuhala skupaj s tekstom poslal nabiralnemu odboru v Ljubljano 1. 1907. Pod melodijo piše: Pesem zložil P. Skuhala. Melodija po staroj že pozablenoj narodnoj pesmi. Samo ena kitica, še je zelo redkim znana:

Micka Kovačeva
pila b' nič plačala.
Pija bi vsak hudič
plača pa nič, nič.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 58; Štrekelj, Dodatek, str. 296, št. 26. Glej opombe pri št. 225.

100.79

ICON

ICON

Od fašenka večera
vam hočem zaj zapet,
ker fsaka baba hoče
še letos móža met.
Al zdaj pa le dobila
je kozlička praf rogatega
za svojega moža.
Če taka baba merje,
fsak rekel bo tako:
da sedem let ji jezik
še v‿grobu migal bo.
Fsa žlahta se posolzi,
al možu pa se dobro zdi,
da se vraga znebi.

Posnetek 12. 8. 1963. Pela ‌Pintarič Antonija, rojena Pihler‌, leta 1916, kmetica, ‌Očeslavci‌. Pevka je trdila, da je napev in besedilo te pesmi zložila sama v mladosti, stara šestnajst let, ko je pasla krave in ji je bilo dolgočasno. Po vsebini prve kitice bi jo morda tudi lahko uvrstili med obredne pesmi.

101.363

ICON

ICON

Fašenk se že približuje,
fsako dékle se toži,
si nemilo premišluje,
kak de živejla na stare dni!
Dokler si še dékle mlado,
fsaki fant se ti smeji.
Ko pa grataš stara baba,
cejli svejt se te boji!
Oj, nesrečni kralj Herodež,
ti si fsega tega krif,
si v jeruzalemskem mestu
tolko fantof pomoril!

Posnetek 2. 2. 1964. Pela ‌Križan Avguština, rojena Kožar‌ leta 1919, kmetica, in ‌Križan Ivan‌, rojen leta 1902, kmet, ‌Ščavnica‌.

Pesmi se je pevec Križan Ivan naučil pred petdesetimi leti v rojstni vasi od znancev, njegova žena Avguština pa od njega. Razporedili bi jo lahko tudi med obredne; ker pa so pri svatbenih take, ki govore o času pred poroko, je pesem tukaj. Pevka poje oktavo nižje, kot je zapisano v notah v paralel-tercah z moškim, kar ni navadno pri petju ženske z moškim glasom.

102.436

ICON

ICON

Veseli fašenk že se bliža,
fsako dékle se solzi,
ker si zmeraj premišljuje,
kaj pa bo na stare dni.
Fsako dékle je veselo,
če se mlado omoži,
da se z možem pogovarja,
dela kratke si noči.
Oj, nesrečni kralj Herodež,
on je fsega tega krif,
ker je v‿mestu Betlehemu
mlade fante pomorio.
Kak te bojo dekleta klele,
ko bo prišeo sodnji dan,
ker ne bodo možef imele,
premišljavale ledik stan.
Ve deklice, sirotice,
vaši spomini so zdaj proč;
ve ostale ste samice,
pisanke za veko noč!

Posnetek 27. 8. 1964. Peli ‌Sok Ana, rojena Klajžar‌ leta 1907, in ‌Petek Frančiška, rojena Sok ‌leta 1935, kmetici, ‌Polenšak‌.

Pesmi se je pevka Sok Ana naučila v mladosti od znancev, njena hči Francka pa od nje. Pesem imata za staro. Se zmeraj jo radi pojejo. Pevki sta mi tudi pravili, da pri njih za Štefanovo, novo leto, tri kralje in svečnico še zmeraj hodijo koledniki pet po hišah. Pravijo jim »koledjaki«.

Var.: Rzb. št. 633 (Juršinci). Gl. opombi pri št. 101.

103.194

ICON

ICON

Na klinu visi kiklica,
na drobno je nabrana.
Rasti, rasti, deklica,
da praf ti bo postala!
Pripev:
Trala, lala, lala la,
trala, lala, leja;
trala, lala, lala la,
dedrajla, lala la !
Na klinu visi kiklica,
na drobno je nabrana,
rasti, rasti, deklica,
da praf ti bo postala!
Na hribčku majhna cerkvica,
svet Anton tam kraljuje,
k njemu bom jas romala,
da on mi posvetuje.
Praf lepo pokleknila bom
pred njegof oltarček,
praf milo poprosila bom:
Daj mi ljub moj parček!
Svet Anton me uslišao bo
in dao mi bo možička,
jas pa mu zredila bom
debela dva prašička.
Sem pinkala, sem bonkala
tam doli po Hrvackem
z enim mladim pukažon,
barusastim Hrvatom.
Hrvati so mi pravili,
da sem stara baba,
f‿špegel sem se gledala,
venda pa sem mlada!

Posnetek 30. 7. 1966. Pela ‌Fleisinger Marija, rojena Zorko‌ leta 1938. kmetica, ‌Spodnji Ivanjci‌. Pesmi se je pevka naučila od materine sestrične v rojstni vasi (58 let).

Var.: Kumer, Ribniške, št. 496.

104.160

ICON

ICON

Oj, prelüba mati vi,
srce moje zlo trpi;
vi najbolje veite,
kak se trošta deite!
Jas pa ne morem jest nej pit,
püstite mene oženit!
Brez moža mi nej živet,
že sem stara dvajset let!
Znam kühati no presti
in lepo hižo zmesti.
Drügo me naj mož naviči,
čem ga lepo bogati!
»Hčerka moja, nej tako,
ti sküšnjavam daj slovo!
Ženla bi se rada,
pa si še premlada!
Ti ne veiš, kaj ti gučiš,
zakon je en velki križ!«
K Svetim trem kralom kirfat bom šla,
tiste bom lépo prosila:
sveti trije krali,
vi boste meni dali,
kaj jas prisrčno vzdihujem tü,
da bon potroštana šla domou!
Sveti Anton, prosim te,
ti že dugo poznaš me!
Kolkokrat sem k tebi šla,
pintek masla ofrala.
Sprosi mi enega od Bogá,
da mi skoro snoboke da!
Kaj pa z Jürjem bi bilou,
če bi on mi sprosa tou?
Jega še bom prosila,
ka bi se oženila,
letos moža da dobim,
vači ga za skoz zgibim.
Še na vas sem zmislila,
tüdi vas bom prosila:
Lükaš, Primuš in Matjaš,
Lenart, Bolfenk in Andraš,
sprosite mi vi moža,
če le cele brgüše ma!
Sveti Tomaš, pa še ti,
vseh se nemrem zmisliti:
Sveti Imbra no Boštjan,
Filip, Rupert no Urban,
sprósite mi vi moža,
če le robačo ima!
K vam, svetnicam, zdaj bižim,
tu pred vami že klečim:
Gera, Lenka, Barbara,
Urša, Neža, Agata,
sprosite mi vi moža,
čeglih že seiro brado ma!
Zdaj sem si že sprosila,
kaj sem tak dugo čakala!
Zdaj sem že dobila,
kaj sem si prosila.
Drüga pa si naj skrbi,
kero hrbet zlo srbi!

Posnetek 28. 7. 1964. Pel ‌Karbaš Franc‌, rojen leta 1886, šolski nadzornik v pokoju, ‌Miklavž pri Ormožu‌.

Besedilo prvih dveh kitic je pel pevec na pamet, drugo pa je prepisano iz njegovega rokopisa. Pesem je popolnejša kot druge variante, vsebina pa razširjena.

Var.: mei. št. 161. Rzb. št. 397, Bučkovci; 503, Boračeva; GNI 0-5408 (Miklavž pri Ormožu, 1910); Štrekelj, št. 8284-98; Kumer, Ribniške, št. 126; Kumer, PSD, št. 155; Dravec, Prekmurske, št. 242.

105.195

ICON

ICON

Jas, uboga deklica,
vzdihujem noč in dan,
fsa žalostna, objokana
za svoj ledik stan.
Fsa žalostna, objokana,
zato ker nemam moža.
Ker neman moža, da b'me troštal,
za mé velik nadlog prestal
in reišil me težaf.
- »Jas pa, žena zakonska,
dekletam tak svet vam dam:
Ne želite za mouževe
iz vaših ledik stana.
O, vam dekletam dobro je,
al nam ženam je le gorje.
Sem se omožila, se jokam,
za svoj veseli ledik stan
žalujem noč in dan!«
Tako lahko govori,
katera ma moža.
Ona ne ve, kaj prestoji
ena revna deklica.
Oh, kaj pa te na starost bo,
če kruha treba stradat bo.
Če se jas mlada omožim,
od mouža lep penzjon dobim,
te s‿ten lahko živim.
Žmajhlála bi se jas
okouli svojega moža.
Bi rada ga ubougala
in mu pokorna bla.
Bi žjin le v‿oštarijo šla,
bi vince pila zraun njega.
Če se opijanim še tako,
moj mož pa meni dober bo,
bo nesel me domou.
- Žmajhlala bi se jas
okouli svojega moža.
Pa kaj da mi nič ne velja,
ker mrha drüge ma.
Za drügimi je mrtef ves,
al mene gleda kakor pes.
Če jas kaj z drügmi govorim,
če nič kaj hudega ne storim,
po hrpti jih dobim.

Posnetek 1. 2. 1964. Pela ‌Črnko Genika, rojena Horvat‌ leta 1897, kmetica, ‌Radgona‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od Lizike Pelcl (Štefanova Liza) iz Polic.

Var.: Štrekelj, št. 8299-8305.

106.279

ICON

ICON

Pozafčin je lušno biti, rad se veselim,
poskočiti, norce briti vedno si želim.
Svoj klobuček okrasiti mora pozafčin,
na gostijo vabit iti srčno si želim.
K palici srebrni zvonček spretno pritrdim,
od vasi do vasice kličem in zvonim:
K vam prihaja Štraklof Joško, vneti pozafčin,
da vam ženina, neveste želje sporočim.
Ženil se bo Jurkof Franček tja na Prekmursko,
vabit pride Štraklof Joško s‿svojo palico.
K palici srebrni zvonček milo cinketa,
Bog naj živi domačijo Štajer, Prekmursko.
Danes vabim za sosede, drugič pa za sé,
kvišku prekmurske vasice, fse za mano gre.
Bistra Mura naj nas veže, brate in sestré,
brat naj bratu rad ustreže, da mu f‿svate gre!
Hišice lepo pomeste, bistre Prékmurke,
bosmane f‿peči zložite in pogačice!
Ta čas, fantje, naprezite bistre cuzeke,
ta čez Muro poletite v lepe Križefce.

Posnetek 15. 12. 1962. Pela ‌Marin Ana, rojena Sunčič‌ leta 1904, kmetica, ‌Boreci‌. Pesmi se je pevka naučila pred 30 leti v družbi drugih pevcev. Glavno besedo imata na prleškem »gostüvanji« »pozafčina«. Imata dolgo palico s šopom zvezanih raznobarvnih dolgih trakov na vrhu. Ko zbirata svate, delata po cesti različne norčije, plešeta in trobita na trobento, kar se vse navaja v tej pesmi. Pevka mi je še povedala, da pri njih pojejo največ dvoglasno, včasih pa tudi triglasno. Za melodijo pravijo »viža«. Za prvi glas »na mladou«, za drugi »na starou«. Ne ve, kdo je to pesem zložil.

107.342

ICON

ICON

O, prelüba naša mati,
tan sen grejo naši svati!
Janškovič je najteprvi,
Draškovič pa je te drügi,
Jaka pa te tretji.
O, prelüba naša mati,
kaj do jeli naši svati?
»Janškovič de ja šelato,
Draškovič pa samo prato,
Jaka pa košice!«
O, prelüba naša mati,
di do spali naši svati?
»Janškovič de na blazini,
Draškovič na perutnini,
Jaka pa pod mizo!«

(Več ni.)

Posnetek 11. 8. 1963. Pel ‌Korošak Anton‌, rojen leta 1904, gospodar (učitelj), ‌Videm ob Ščavnici‌.

Pesmi se je pevec naučil na svatbi v mladosti v vasi Kokolajnščak. Poje se za šalo, misli pa, da je zelo stara. Pevec, ki je v mladosti bil učitelj, mi je še povedal, da v Prlekiji nikdar ni slišal peti ljudske pesmi v molu.

108.164

ICON

ICON

Mi pa mamo ženiha,
lüšnega, veselega,
hopsasa no rajsasa,
gostüvanje se vživa!
(Naprej se delajo kitice tako, da se v prvem verzu zmeraj spremeni oseba.)
Na primer: Mi pa mamo snehico, svatofce, zafčine, küharice, muzikante, itd.

Posnetek 11. 8. 1963. Peli: ‌Klobasa Marija‌, rojena leta 1920, ‌Holc Terezija, rojena Kolarič‌ leta 1921, kmetici, in ‌Holc Vinko‌, rojen leta 1923, uslužbenec, ‌Stara gora‌.

Pesmi so se pevci naučili na gostiji in jo še zmeraj radi pojo.

Prvi in drugi glas napeva te pesmi in napeva pesmi št. 109 sta popolnoma enaka, tretji glas pa je pri obeh precej različen in sta zaradi tega oba napeva vzeta v zbirko.

Var.: Štrekelj, III. št. 5263, Dodatek, str. 331, št. 12. Danjko, Posvetne na Štajerskem št. 22; Dra- vec. Prekmurske, št. 66; GNI M 22676. Rzb. št. 15, Ljutomer, št. 55, Veržej; št. 599, Bresnica; Kumer, PSD, št. 113.

109.165

ICON

ICON

Mi pa mamo štir koté,
f‿sakšen koti so gostje.
Pripev:
Hopsasa no drajsasa,
gostüvanje se v živa !
Mi pa mamo štir koté,
f‿sakšen koti so gostje.
Mi pa mamo ženiha,
lűšnega, veselega.
Mi pa mamo snehico,
lűšno in veselo.
(Naprej se delajo kitice tako, da se v prvem verzu oseba spremeni. Na primer: drüžbar, kelnerce, muzikante in druge, ki so prisotni na gostiji.)

Posnetek 16. 12. 1962. Peli: ‌Štrakl Marica‌, rojena leta 1925, ‌Štrakl Kristina, rojena Filipič‌ leta 1937, in ‌Štrakl Josip‌, rojen leta 1897, poljedelci, ‌Križevci‌.

Pesem je povsod po Prlekiji splošno znana in so se je pevci naučili v vasi na gostijah in v družbah.

Variante in opombe glej pri št. 108.

110.119

ICON

ICON

Veseli glas se sliši
pri Senčaijevi hiši;
hajlí, jelí, jeló,
saj brž gostija bo!
Zdaj Slavica se ženi,
nevesta po imeni;
hajlí, jelí, jeló,
nevesta mlada bo!
Zdaj Šutja pa je muva,
kaj zajtrk je zamuda;
hajlí, jelí, jeló,
večerja bojša bo!
(Naprej ni znala.)

Posnetek 19. 4. 1963. Pela ‌Smodiš Antonija, rojena Štelcer‌ leta 1920, delavka, ‌Murščak‌. Priložnostna pesem za poroko. Pevka se je je naučila v mladosti v rojstni vasi od znancev. Misli, da je stara.

111.249

ICON

ICON

Nevesta, čuj gnes par besed,
ker prišla si na lepi zgled;
deviško boš spremenjena,
postaneš žena zakonska!
Si trgala si rožice,
ki so ti na veselje ble,
Marijo hvali gnes lepo,
ki vodla te je za rokó.
Do zdaj si bila deklica,
od zdaj boš žena zakonska;
gnes dala možu si rokó,
do smrti sta eno telo!

Posnetek 26. 2. 1963. Peli ‌Novak Milica‌, rojena leta 1941, in ‌Marinič Jožefa‌, rojena leta 1944, kmečki dekleti, ‌Banovci‌.

Pesmi sta se pevki naučili od starejših ljudi v vasi; poje se na gostiji, preden snemajo »snehi« venec z glave.

Var.: GNI 0-5984 (Logarovci, 1909); Hozian, »Spomini«, str. 60; Rzb. št. 509, Boračeva.

112.250

ICON

ICON

Nevesta, čuj gnes par besed,
gnes prišla si na lepi sled!
Z‿deklice boš spremenjena,
postaneš žena zakonska!
Dekliški stan gnes zapustiš,
le glej, da Bogu ga zročiš!
Marijo hvali gnes lepo,
ki te je vodla za rokó!
Do zdaj si dékle svoje blo,
veselo si prepevalo!
Si trgalo si rožice,
ki so ti na veselje ble.
Po logu so prepevale
še zraven tebe ptičice,
pozdravljale so te z glavo,
ker bilo dékle si mlado.
Današnji dan dokónčan je,
veselje odletelo je,
se rožice osipljejo,
ki mlada leta venčajo.
Razpléteni so venčeki,
ki so te dékle kinčali;
ne smeš jih žena več nositi,
za fsel' je moraš zapustiti!
O, drag cveteči venec tvoj
še djala z glave boš nocoj!
Le to ti naj veselje da,
da nisi prej zgubila ga!
Prevzetnost pusti fso na stran,
zdaj v‿zakonski si stopila stan,
gnes moži dala si roko,
do smrti sta eno telo.
Si bila pridna deklica,
boš tudi žena zakonska.
Le v‿božjo voljo se podaj,
Bog tebi fselej srečo daj!
Bog vama daj vesele dni
do vajinih grobof
in sreča vama naj rosi
nebeški blagoslof!

Posnetek 30. 8. 1964. Pel ‌Dunaj Alojz‌, rojen leta 1883, kmet, ‌Lukavci‌.

Besedilo je (razen prvih dveh kitic, ki jih je pel pevec), prepisano iz rokopisne pesmarice pevčeve sestre Julijane Pušenjak (r. l. 1980). Pesmi se je pevec naučil od svoje žene po poroki 1914. leta. Navadno so jo peli na svatbi. Po snemanju je pevec povedal: »Dere sen jas mladi bija, te smo nobenih nemških pesmi ne popevali. Popevali smo samo slovenske pesmi pa še to bole tak po prleškem.«

Variante kakor pri št. 111.

113.15

ICON

ICON

Gnes f‿tej hišici
smo skupaj zbrani fsi
pri ženinu in nevesti;
nevesto še krasi
le venc nedolžnosti,
zapojmo novem pari
slovo od mladosti!
So oče v‿večnost šli,
le mati so ostali;
spoštujte lepo njih
v‿njihovi starosti,
zapojmo novem pari
slovo od mladosti!

(Več ni znala.)

Posnetek 11. 8. 1963. Pela ‌Štuhec Ana, rojena Karba‌ leta 1889, kmetica, ‌Trbegovci‌. Pesmi se je pevka naučila kot otrok v rojstni vasi. Imajo za zelo staro. Besedilo se poje na napev pesmi št. 114/15.

Var.: Rzb. št. 535.

114.15

ICON

ICON

Gnes f‿toti hišici
smo skupaj zbrani fsi
pri ženinu, nevesti!
Smo dobre volje fsi
pri vinski kaplici,
zapojmo novom paru
slovo od mládosti.
Kak rožca z vrteča
sta gnes odišla dva
iz ledičnega stana.
Nevesti se krasi
le venc nedolžnosti,
daruj ga danes zadnjič
Mariji milostni!
Gostje sprèmili so jih
f‿farno cerkvico
tja sveti Doroteji,
kjer mlada dva zaróčenca
obljubila zvestobo sta si
do groba hladnega.
Ne boš več deklica,
nevesta ljubljena,
ne ženin več mladenič:
postal si danes mož,
nevesta žena!
Le bodita si zvesta
do konca vajnih dni!
Starešina, blagi mož,
imajo dosti rož
tam f‿šopeku nabranih,
pa vendar lepših ni,
kak tri so iz visočin,
ki hočejo gnes dati
jih vama za spomin.
Ta prva rožica
ljubezen zakonska:
sprejmita to darilo,
v‿nadlogah naj cveti;
če Bog to dopusti,
gotovo vama bode
to fse premagati!
Ta druga rožica
ki vama Jezus da,
je zakonskega míra:
kjer ljubi mir bedi,
tam Bog blagoslof deli
in srečno fsako hišo
Na svetu naredi.
Ta tretja rožica,
Marija gnadliva
veli se njoj edinost:
v edinosti sta bla
Marija z Jožefom
in prišla sta obadva
f‿prelep nebeški raj.
Na zadnje naj velja
Fsem f‿toti hišici,
Ki smo se skupaj zbrali:
Fsi, botrina, sósedi
In tota žlahta fsa,
Korajžno si zapojmo
Slovensko živio!

Posnetek 27. 7. 1966. Pela ‌Cizerl Kata‌, rojena leta 1944, kmečko dekle, ‌Gabernik‌. Priložnostna svatbena pesem, samo popolnejša od št. 113. Pevka se je je naučila na bratovi svatbi. Pri njih se včasih pravi »zapojmo smešno« (šaljivo).

Var.: Rzb. št. 535, Ihova.

115.450

ICON

ICON

Draga nevesta, vesela
bila si rada fsak čas!
Pesmice rada si pela,
Bogu, Mariji na čast.
Danes boš fse zapustila,
pesmi in zlato mladost,
enkrat še britko vzdihnila:
»Zbogom, moj' srečna prostost!
Zbogom, dekliška mi leta,
zbogom, moj venček krasàn!
Zadnjič mi glavo opleta,
tebi, Marija, ga dam!«
Ženin in draga nevesta,
služita Bogu fse dni!
Bodita zmiraj si zvesta,
Bog vaju ne zapusti!

Posnetek 1. 9. 1966. Pela ‌Prebevšek Elica‌, rojena leta 1932, kmečko dekle, ‌Zgornje Verjane pri Gradišču‌.

Pesmi se je pevka naučila, ko je imela 15 let. Pesem se še zmeraj poje.

116.350

ICON

ICON

Jezus slatki, čas je kratki,
rože že vejüjejo,
lepi cveti na ten sveti
gnes se osipavajo.
Gnešnja glava se obdava
s čistin vencen dragih rož;
jutro teče in se reče,
nigdar najšla jih ne boš!
Le poglete, kan gnes grete,
kak je duga tota pot!
Kakša žmeča še vas sreča,
kak dokončali te hod!
Fsak poroči Bogu oči
svoje dneve mladosti!
Pri oltari svojen pari
pa obljupte vernost fsi!

Posnetek 25. 7. 1964. Pela ‌Petek Antonija, rojena Janžekovič‌ leta 1880, kmetica, ‌Strjanci‌. Stara, lepa ženitovanjska pesem. Pevka se je je naučila v mladosti od znancev na neki svatbi. Sedaj se več ne poje.

117.52

ICON

ICON

Ura se bliža, katera je viža,
djati boš mogla venček z glavé;
zdaj ga izroči k večnemi oči,
venček v‿nebesih meti on če.
Če kaka nadloga ti pride od koga
f‿tem zakonskem stanu od zdaj,
te zauplivo, potrpežlivo
Bog vaju spremljaj, vaju f‿svet raj!

(Več ni znala.)

Posnetek 9. VIII. 1963. Pela ‌Belec Pepika, rojena Korošec‌ leta 1920, kmetica, ‌Čakova‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Misli, da je zelo stara.

118.382

ICON

ICON

Mati te je poškropila
z blagoslovljeno vodó,
milo se je zasolzila,
svatje vriskajo, pojo!
Srečno hodi mi, nevesta,
v‿novo dobo pred oltar!
Glatka ti je danes cesta,
ali svet je poln prevar.
Ti ne veš, kaj še te čaka,
človek stalno srečen ni!
Danes poje, jutri plaka,
malo ti je jasnih dni.
Prstan se ti na roki sveti,
danes ti je še lahak.
Morda ti postane k‿leti
temen, tesen in težak.
Cvetja naj nebo natrosi
ti med trnjem tu pa tam!
Fsak svoj križ najlažje nosi,
če naloži si ga sam!

Posnetek 1. 12. 1963. Pele: ‌Veselič Marija, rojena Lešničar‌ leta 1925, ‌Zidarič Julijana, rojena Lešničar‌ leta 1930, in ‌Rajh Angela, rojena Šulek‌ leta 1906, kmetice, ‌Ormož‌.

Pesmi so se pevke naučile v otroških letih na svatbi. Pesem pojejo, ko nevesta odhaja od doma k poroki.

119.399

ICON

ICON

Hočemo vam zaj zapeti,
mest neveste slóvo vzeti.
S‿samskega stanu spremljam jo lepo
proti svetmu zakonu.
Micka Soko je nevesta
bila zmiraj Bogu zvesta.
Zato zdaj prišla je ovenčana
do oltarja svetega.
Venček nji še je k znaménju,
da je f‿samskem še življenju.
Zato skrbela‿j, da‿b ovenčana
šla do svetga zakona.
Bila zmeraj si vesela,
rada pesmice si pela.
Ljuba je mladost, ma veselja dost,
Jezus ma nad njoj radost.
Moraš zdaj naprej si vzeti,
v‿zakonu drugač živeti.
Prosta‿s bla do zdaj, danes je tega kraj!
Mlada leta, srečno zdaj!
Druge njene tovaršice,
tudi zanjo dans prosite
večnega Boga, da bi srečna bla
do vzdihljaja zadnjega!
Ljubi ženin in nevesta,
bota zmiraj Bogu zvesta!
Ne pozabita, kar obljubila sta
vpričo večnega Boga!
Preden pa iz cerkve gresta,
na Marijo se oglasta!
Rečmo fsi na glas: Prosi ti za nas
zdaj in pa na večni čas!
Tudi rodbina ljubljena,
mi ne bodi pozabljena:
Oče, mati, odpustite (fse)mi vi,
zdaj se moramo ločiti!

Posnetek 1. 9. 1966. Pela ‌Mohorič Tonika‌, rojena leta 1927, in ‌Mohorič Ignac‌, rojen leta 1900, kmeta, ‌Cerkvenjak‌.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti, hčerka pa od njega. Pojejo jo v cerkvi po končani poroki vsi prisotni.

120.58

ICON

ICON

(Odlomek)
Sneha lübléna, zdaj si že žena,
v‿ledičncm stani nisi zdaj več;
venec proč djala, v‿zakon podala,
to je ja resen žalostna reč!

(Več ni znala.)

Posnetek 28. 7. 1964. Pela ‌Smodiš Alojzija, rojena Plohl‌ leta 1921, viničarka, ‌Vinski vrh pri Miklavžu‌ (Ormož).

Pesmi se je pevka naučila v mladosti na svatbi. Pesem se poje se sedaj opolnoči pri snemanju venca nevesti. Pevka mi je še povedala, da pri njih vžigajo kresove za veliko noč, v novejšem času pa tudi za 1. maj in 29. november. Pri pogrebu pojejo samo pevci, ne vsi prisotni.

Var.: Rzb. št. 476; Dravec, Prekmurske, št. 76.

121.57

ICON

ICON

(Popolnejša)
Sneha lubléna, zdaj si že žena,
v‿ledičnem stani nisi zdaj več;
venček‿s' oddjala, v‿zakon podala,
to je zares ena žalostna reč!
Do zdaj si bila bolje vesela,
rožice brala sama za sé;
zdaj boš je brala, dečici dala,
to bode tvojo fso veseljé!
Zakonske žene, zemte vi mene
f‿svojo tovarštvo rade med sé!
Če nam trošt zmenjka,
Bog nam ga šenka,
ka bomo pridne, skrbne za fse!

Posnetek 23. 8. 1963. Pela ‌Škrlec Alojzija, rojena Hladen‌ leta 1887, gospodinja (babica), ‌Noršinci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev v Ljutomeru. Tudi svatovska pesem, ki se poje opolnoči, ko nevesta odloži venec.

Var.: Rgb. št. 476 Ormož; Dravec, Prekmurske, št. 76.

122.27

ICON

ICON

Oj, sneha lubléna, kaj misliš si zdaj,
da ledik veselje za zmeraj je fkraj,
fso tisto veselje, ki dost ga je blo,
že jemle na veke zdaj tebi slovo.
Postala si žena, več nisi deklič,
ti s fanti, dekleti zdaj nemaš več nič,
fso tisto veselje, ki dost ga je blo,
že jemle na veke zdaj tebi slovo.
Tud mater lubléno zdaj ti zapustiš,
da v‿njihovem varstvu zdaj več ne živiš;
fsigdar si vesela k njim prišla domu,
al zdaj ti dom drugi pokazani bo!

Posnetek 11. 8. 1963. Pela ‌Štuhec Ana, rojena Karba‌ leta 1889, kmetica, ‌Trbegovci‌.

Odlomek popolnejše pesmi št. 123. Pevka se je pesmi naučila na gostiji od znancev. Po njenem poje, ko »starešina« govori, nevesta pa se poslavlja od doma.

123.56

ICON

ICON

O, ženin predragi,
ti zmisli si zdaj,
da ledig veselja
na fsigdar je fkraj.
Fse druge težave
in velke skrbi
fsaki f‿tem stanu
praf hitro dobi.
Kaj sta obljubila,
to storta fsigdar,
da ne zapustita
en druzga nigdar.
Tam Jezus na strani
je zvoljeni rad,
kateri si prosijo
njegovi gnad.
O, sneha ljubljena,
kaj misliš si ti,
si f‿srcu nemirna,
pa kaj se ti zdi.
Ko roža cvetoča
si bila do zdaj,
pretečena leta
ne grejo nazaj.
Zeleni tvoj venček
dol vzeti ti bo
in nigdar več djani
na tvojo glavó.
Postala si žena,
več nisi dekle,
pri fantu, dekletah
zdaj nimaš več nič.
Tud starše ljubljene
zdaj ti zapustiš,
da v njihovem varstvu
zdaj več ne živiš.
Fsigdar si vesela
k njim prišla domo,
al zdaj ti dom
drugi pokazani bo.
Lepo in milo
jim reči tako:
»Ljubljeni vi oče,
zahvalim za to!
Ki dost ste na skrbi
imeli me vi,
mi fsigdar v‿nevoli
(k)pomoči bili.
Ljubljena vi mati,
fse vaše skrbi
naj Jezus v nebesih
vam fse poplati.
Nič drugo ne rečem,
le molte za me,
da laže bom križe
prenašala fse.
Še fantom, dekletom
gnes roko podam,
le vživajte srečno
vaš ledični stan.
Če kerga al kero
razžalila sem,
zdaj prosim vas lepo,
otpuste mi fse.
Med vami vesela
sem bila fsigdar,
al zdaj sem dobila
svoj zvoljeni par.
Al zdaj se pa, ženin,
tebi vzroke zročim,
na fsigdar pri tebi
tolažbo dobim.«
Kaj sta obljubila,
to storta fsigdar,
da ne zapustita
en druzga nigdar.
Tak večnem gospodu
dopadlo se bo,
te bo vaju vzeja
gor v‿sveto nebo.

Posnetek 30. 8. 1968. Pel ‌Lebar Alojz‌, rojen leta 1903, kmet in vaški godec, ‌Vučja vas‌.

Pevec mi je povedal, da pojo to pesem na svatbi. Začnejo že pred polnočjo. Opolnoči, še med petjem, sname ženin nevesti venec z glave in ga obesi na steno pred križ ali podobo. Potem ženin m nevesta zaplešeta pred gosti. Pesmi se je pevec naučil v mladosti na svatbi.

124.495

ICON

ICON

Zdaj pa od mater
jas vzemem slovo
in vam podam
še to desno roko.
Pripev:
Pojd, Marija, z mano
na novi moj dom;
pojd, Marija, z mano
na novi moj dom!
Zdaj še od očeta
jas vzemem slovo
in vam podam
še to desno roko.
Pripev:
Pojd, Marija, z mano
na novi moj dom;
pojd, Marija, z mano
na novi moj dom!
Naprej se delajo kitice tako, da se zmeraj v prvi vrstici spremeni oseba. Na primer: brata, sestre, žlahte itd. (Pripev je zmeraj enak.)

Posnetek 17. 8. 1963. Pela ‌Hanžel Štefka, rojena Malek‌ leta 1929, kmetica, ‌Drakovci‌. Pevka se je pesmi naučila kot otrok na svatbi od znancev. Poje se, ko nevesta odhaja od doma.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 71.

125.404

ICON

ICON

Ko otrok (si) mirno počivala
do zdaj v‿naročju maternem,
al zdaj pa boš slovo jemala,
roko podala bodeš fsem.
Do negdaj rožice si brala,
al zdaj pa trnje našla boš,
si pesmi slatke prepevala, z
daj te obdaja skrb pofsod.
Očeta, mater zapustila,
ki zate zmer skrbeli so;
si zmiraj jim pokorna bila,
zdaj mož imel oblast bo fso!
Sestrice, bratce zapustila,
f‿kateri družbi zmer si bila;
od žalosti se krči srce,
pod tujo streho bodeš šla.
Pa v‿voljo božjo bodi vdana,
z veseljem stopi v‿zakon svet;
saj tudi tukaj so odprta
ti vrata gor v‿nebeški vrt!

Posnetek 25. 2. 1963. Pela ‌Rajner Frančiška, roj. Stenjko‌ 1. 1912, kmetica, ‌Spodnje Krapje‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti. To pesem zapojo pod oknom fantje in dekleta nevesti v slovo zvečer pred poroko.

126.252

ICON

ICON

Oj, hišica očetova, Bog živi te!
Zdaj se ločiti morava, Bog živi te!
Al tega nihče ne pove,
al te kedaj bom vidla še, Bog živi te.
Bog živi te!
Oj, hišica očetova,
zdaj se ločiti morava!
Al tega nihče ne pove,
al te kedaj bom vidla še.
Srce pa moje ti zvesto
do konca dnij ostalo bo.
Skazala si mi milosti,
ki moč jih pozabiti ni.
Ne zabi ti me, zvesti dom,
četudi te ostavla bom!
Naj noč in dan pri men mudé
se ljube tvoje misli fse!
Bog živi te še enkrat zdaj,
pozdravljam te, domovja raj!
Obvaruj naju Bog oba,
ohrani zvestega srca!

Posnetek 30. 8. 1964. Pela ‌Pušenjak Julijana, rojena Dunaj‌ leta 1890, kmetica, in ‌Dunaj Alojz‌, rojen leta 1883, kmet, ‌Lukavci‌.

Pesmi sta se pevca naučila od znancev v rojstni vasi Cezanjevci okoli l. 1910. Prvi dve kitici sta pevca pela, drugi dve sta prepisani iz rokopisne pesmarice. Pesem se poje, ko nevesta ali novomašnik odhaja od hiše.

Var.: Rzb. št. 34; Noršinci, Hozian, Spomini, str. 66; Štrekelj, Dodatek II, A, št. 60.

127.322

ICON

ICON

Dragi oče starešina,
primte zdaj za kupcu vina!
Le poište mošnico,
zmislite na muziko!
Družba naj se vam ne mili,
pet jürjof vam, vidim, z‿žepa sili.
Le ga, le ga dajte nam,
drugače se zgubiti zna!
Dragi no prelübi gosti,
ven, da mate penez dosti.
Le mečte doláre na talir,
čeglih so velki kakor sir.
Prosim botra ino strica,
vüjca in pa vas, tetica,
dente gor en lepi dar,
to vam, pr moj düši, nede veki kvar.
Mi muzikanti smo siromaki,
penez nimamo nigdar, vragi,
dice mamo duma dvojne trüge,
babe pa manje kak brlüge.

Posnetek 30. 8. 1968. Pel ‌Lebar Alojz‌, rojen leta 1903, kmet in vaški muzikant, ‌Vučja vas‌. Pesem godcev (muzikantov) na svatbi. Pevec se je je naučil od znancev godbenikov pred petdesetimi letj.

Var.: Štrekelj, št. 5399 in druge.

ŠALJIVE

128.526

ICON

ICON

Prlek je priša Prleka prosit,
ka bi Prlek priša Prleka nosit,
ka je Prlekof Prlek mrja prè!

(Več ni.)

Posnetek 1. 2. 1964. Peli ‌Šoster Ljudmila, rojena Veber‌ leta 1903, in ‌Črnko Genika, rojena Horvat‌ leta 1897, kmetici, ‌Radgona‌.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti od znancev. Poje se za šalo.

129.502

ICON

ICON

Prelubi svet Lotmerk
kako si ti lep,
maš majheno faro
pa lepih deklet.
Pa nikoli več,
pa nikoli več,
ne gremo iz Lotmerka preč!

Posnetek 13. 8. 1962. Pela ‌Pihler Ana‌, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, ‌Radomerje‌.

Pesmi se je pevka naučila v domači vasi, ko je imela 30 let. Največ so jo peli v družbah. Pesem je tudi drugod znana, največ z začetkom »Preljubi svet Lenart …«. Tukaj je objavljena pod št. 503, ker je posneta večglasno.

130.464

ICON

ICON

Radomerci zgodaj stanejo,
po brezji kobilce naganjajo.
Z jošovim plugi orjejo,
z brezovimi lanci zavirajo.
Šment ga je zmisla, šment ga je da,
sam radomerski Henrih je ž‿jin ora.

Posnetek 11. 8. 1962. Pela ‌Potočnik Anica, rojena Huber‌ leta 1911, gospodinja, ‌Ljutomer‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti pri trgatvi grozdja. Radi jo pojo, ker se z njo norčujejo iz sosedov Radomerčanov. (Radomerje, vas v vzhodni Prlekiji.) Var.: GNI, 0-6054, (Radomeqe, 1909); Štrekelj, št. 8608.

131.466

ICON

ICON

Boračofčari zjutraj zgodaj fstajajo,
živino po vési naganjajo,
Franček za roglé, Peter za bedré,
Rudek pa nema več gé prijet.

(Več ni.)

Posnetek 1. 2. 1964. Pela ‌Trstenjak Marija, rojena Kranjc‌ leta 1909, delavka, ‌Boračeva‌.

Vsebina pesmi nam govori o norčevanju iz ljudi domače vasi. Namesto imen, navedenih v tej pesmi, so peli imena kmetov, ki se med seboj niso trpeli. Pesmi se je pevka naučila v domači vasi kot otrok.

132.467

ICON

ICON

Brebróvničari rano fstajajo,
kunje na pašo ženejo,
Janežič za vüha,
Kotjak za rep,
Tomašič Matjašek
pa nima gé prijet.
Z jošovimi lanci zavirajo,
z brezovimi plügi orjejo.
Zlodi je je vidjo,
zlodi je je znó,
Tomašič Matjašek
pa ž‿njimi je orao!

Posnetek 30. 11. 1963. Pel ‌Plohi Vincenc‌, rojen leta 1900, delavec-viničar, ‌Kajžar pri Miklavžu‌ (Ormož).

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od znancev. V pesmi se prebivalci iz sosednjih vasi norčujejo iz vaščanov v Brebrovniku. Tam so bili bogati kmetje, ki so zjutraj prepozno vstajali. Pevec mi je tudi rekel, da mu je kovač iz Vinskega Vrha Martin Vavpotič povedal, da je on to pesem zložil (»naštudiral«) l. 1917.

133.469

ICON

ICON

Kralofci rano stanüjejo,
kunje po Liskànji naganjajo.
Rajši bi gnojeka delali,
kaj bi si sràko nasejali.
Klokečof Peter pri zajzi stoji,
debelega raka za mustače drži.
Grum ga je vzeja, grum ga je da,
kralofski Markec ž‿jin de ora.
Kralofski Markec gre f‿foringo,
v‿Radgono pela rajtmana.
»Ti pa boš, baba, z nama šla,
da boš nama jarke koračala!«
Klokečof mlin se venkráj drži,
grum se mi močno dol tišči.
Püsti, aj, püsti, grum, Klokečof mlin,
da še keroj babi kaj pogibin!
Klokečof Peter gre po vratéh,
na rami nese debeli péh.
Dere nede mleja, te pa de pha,
da bi babam rajtinge da.

(Več ni.)

Posnetek 11. 8. 1963. Pel ‌Korošak Anton‌, rojen leta 1904, gospodar (učitelj), ‌Videm ob Ščavnici‌.

Pesmi se je pevec naučil pri kmečkem delu od starejših žensk. Besedilo govori o norčevanju med sosednjimi vasmi. Pevec je sam poznal osebe, ki so navedene v pesmi. Var.: Štrekelj, št. 8609, 8613, 8614.

134.468

ICON

ICON

Telečje tace pa svinjsko vühó,
to majo Bresničari najbolšo meso!
Jošove so plüge si delali,
z brezovimi lanci zavirali.
Ferenc ga je meja,
Jupi ga je da,
Lackof Tina je ž jin ora!
Sèbeka so ime ne nücali,
te so ga vlačit triicali.

Posnetek 25. 7. 1964. Pela ‌Petek Antonija, rojena Janžekovič‌ leta 1880, kmetica, ‌Strjanci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti na gostiji od vaškega muzikanta. Pesem se norčuje iz ljudi sosednje vasi. Danes je nihče več ne poje.

135.473

ICON

ICON

Sivjački mlinar na bregi sedi,
pa raka za mustače drži.
Rak mu je spüsta fso vodó,
mlinar je odiša k ženki domò.
»Püsti mi, püsti malo še mlin,
da še malo zrnje gibin.
Malo bon mleja, malo bon pha,
da leži pri ženki odgovor bom da!«

Posnetek 17. 8. 1963. Pela ‌Šrol Jožefa‌, rojena leta 1895, kmetica, ‌Bodislavci‌.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti od neznane starke iz Kuršinec, ko so se vozili v toplice pri Ptuju. Sovjak je hrib pri Stari gori v Prlekiji.

136.247

ICON

ICON

Mi smo mi, pa nej smeti,
mi smo sami Kükafci!
Raufati se hočemo,
bežati pa nočemo!
Mi pa ne bomo prvi začeli,
to je od nas prvi glas!
Če pa nas keri kaj razjezi,
pa mu nos razbijemo!

Posnetek 30. VII. 1964. Pel ‌Kondrič Ignac‌, rojen leta 1910, kmet ‌Kukava‌.

Pesem domače vasi, ki se je je pevec naučil v mladosti med fanti v vasi.

137.555

ICON

ICON

Tam v‿negofski vési so lágodni ljudje,
lečejo okoli kak divje zveri.
Kak hitro na svet se že narodi,
že z nožem, s pištolico k meši leti.
Kur Jože se piše, vam dobro je znan,
od drugih fantičof najbolj je štiman.
(Več se ni spomnil.)

Posnetek 12. 8. 1963. Pel ‌Škrlec Anton‌, rojen leta 1897, kmet, ‌Štavešinci‌. Pevec se je pesmi naučil v mladosti od staršev. Prebivalci njegove rojstne vasi Negova so tedaj bili na glasu kot vaški pretepači. Mešani metrum. Prvi verz je enajsterec z anakruzo, podlaga besedilu pa je daktilski deseterec. Dve vrstici druge kitice, koliko jih je, se pojeta na drugi del napeva 1. kitice.

138.193

ICON

ICON

Poslušajte, Strjánčari,
kak močni so Brsničari,
se pridejo f‿Strjánce bit,
pa sakšnemi trepeče rit.
Tan je bija en škarjot,
ki Kajfaši je kaza pot,
Iljaš pa je krave zva,
kaj nebi kera v‿zelje šla!

Posnetek 25. 7. 1964. ‌Pela Petek Antonija, rojena Janžekovič‌ leta 1880, kmetica, ‌Strajanci‌. Pesmi se je pevka naučila od svoje matere, ona pa od nekega možaka z imenom »Mikša«. Ta je bili na glasu kot vaški pretepači. Mešani metrum. Prvi verz je enajsterec z anakruzo, podlaga besedilu nil to pesem, da jih je jezil. Umrl je pred 100 leti. Napev pesmi je splošno znana slovenska pesem.

139.70

ICON

ICON

Tü pri Miklóši
lüšno je, pa bo,
keri bude prišo,
nede jemi žao!
Keri je pravičen,
naj se ne boji,
makar poleg jega
pet butelk stoji.
Pije naj pomalen,
keko mu diši,
makar türško kavo,
ki se tan dobi!

Posnetek 30. 11. 1963. Pela ‌Trstenjak Anica, rojena Plohl‌ leta 1935, delavka, ‌Kajžar pri Miklavžu‌ (Ormož).

Pesmi se je pevka naučila v mladosti na pustni veselici. Pesem o domači vasi.

140.547

ICON

ICON

Strejanci, Žamenci dobro živijo,
ki si po Brnci ribe lovijo!
Pripev:
Tralala, tralala, tralala, leja;
tralala,tralala,lalalala!
Strejanci, Žamenci dobro živijo,
ki si po Brnci ribe lovijo!
Mezgofci majo veliko veselja
do lüka pa česneka, pa še do zelja.
Ajnzere, cvajere štejejo od tam,
stòtjake devljejo f‿hišo za tram!
Hodmo pogledat v železne Moškajnce,
tam pa mo dobli masne gibajnce.
Prolenk, teletna, fse se dobi,
keri ma peneze, naj se zglasi.
Gajofci, duga ves kakor je žakel,
fsoki ma v guti prirašeni hrakel.
Sofčari, toti pač dobro živijo,
ki si tam f‿čreti živino redijo.
Tibafci, toti so strašno bogati,
pomladi, v jeseni do kolen so v‿blati.
Keri je toto pesem si zmisla,
naj bi mu lübi Bog grehe doj zbrisa.

Posnetek 30. 7. 1964. Pela ‌Šegula Mimica, rojena Lah‌ leta 1925, kmetica. ‌Polenci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje babice (+1933 v 86. letu).

141.553

ICON

ICON

Fara tomášofska zmer je slovela,
kruha in vina dovolj je imela.
Poglejmo vesnice in tudi bregé,
fsak, kteremu dobro po srednjem, še gre!
Safčarji lehko fkriž roke držijo,
ki si tam f‿čreti živino redijo;
dobrega vina natakajo f‿klet,
tiho si hodijo tolarof štet.
Rücmance, Trnofce mam pa z enim štükom,
fsak je gospod pod svojim klobükom!
Teško se najde dober k vam pot,
kam se obrneš, tam vidiš sam plot.
Lahonci, vaša dolina tüdi‿j' lepa,
peščena zemla pa dostikrat slepa;
lahonsko vino van grije telo,
če ga ne nese, pa ga kota domò.
Hodmo kre Küngite in črez Žvabe,
pridemo dol do ključarofske Grabe:
boljše je leto, bolj njiva rodi,
dol od Senika jin dež pognoji.
Grm in Hranigofci, travniki vaši,
konji in krave so radi na paši.
Fse driige vesnice sem že imenoval,
svetega Tomaža pa bom spoštoval!

Posnetek 23. 8. 1964. Pel ‌Meško Ivan‌, rojen leta 1880, kmet, ‌Ključarevci ‌(Grabe). Pesmi se je pevec naučil kot pastir pred 50 leti. Povedal mi je, da so jo že tedaj povsod v okolici peli. Misli, da je besedilo in melodijo zložil nadučitelj pri Tomažu, Majcen (Glej opombe pri št. 142). Pevec mi je še povedal, da so prej pri njih za božič in novo leto hodili »koledarji« po hišah, sedaj jih ni več.

Var. pri št. 142.

142.554

ICON

ICON

Fara tomášofska zmer je slovela,
kruha in vina dovolj je imela.
Glejmo vesnice in tudi bregé,
fsakšemu dobro po srednjem še gre!
Sejančar prodo obdelane njive,
travnike lepe in veverice žive,
šume, gorice in pune kleti,
srebrne dnarje pa skrite drži.
Tud bratonečka vas neče ostati,
hiše ma lepe na pisanoj trati;
fsaki je bògat, je kmet al želar,
mala vés tiidi in lepi je par.
Sàfčari lejko fskriž róke držijo,
ki si tan f‿čreti živino redijo;
dobrega vina nakotajo f‿klet,
tiho pa hodijo tolarjef štet.
Ràkofci tüdi praf dobro živijo,
f‿tihi dolini se skriti držijo;
samo da komaj k vam najde se pot,
kam se obrnem, tam vidim sam plot!
Rücmanci, pri vas je tiidi dobrota,
čeglih je v‿bregih mnoga sirota;
kmetof je malo, pa fsak je bogat,
f‿Senčak in rucmanski vrh gre fsak rad.
Mèzgofce, Trnofce mam z enim štükom,
fsaki gospod je pod svojim klobükom;
f‿tihi dolini jim nič ne fali,
k meši se tüdi predaleč ne zdi.
Hodmi še f‿koračko lepo dolino,
tam ma fsak farman po smrt domovino;
zato jih grajati nigdo ne sme,
dobro jim ide ponoči, podné!
Malo dol niže so že Prešetani,
travnikof meje so bolj pod bregámi;
pa če ga pitaš, če kaj mu fali,
fsaki de reka, da dobro živi.
Grm in Hranigofci, travniki vaši,
kunji in krave so radi na paši;
proti ne stavi se vini noben,
radi ga pijejo noč ino den!
Lahonci, vaša dolina je lepa,
peščena zemlja pa dostikrat slepa;
lahonsko vino nagreje telo,
če ga ne nese, ga kota domò.
Hodmo kre Küngüte in čez Žvabe,
pridemo doj do kljüčarofske Grabe;
boljše je leto, bolj njiva rodi,
dol od Senika vam dež pognoji.
Večje vesnice sem zdaj imenüval,
Svetga Tomaža pa bolj bom spoštüval.
Kak nam pri Svetem Tomaži kaj gre,
lehno fsak farman v nedelo izve!

Posnetek 26. 7. 1964. Pela ‌Zemljič Veronika, rojena Veldin‌ leta 1920, kmetica, in ‌Žemljic Jože‌, rojen 1. 1906, kmet in organist, ‌Tomaž‌.

To je po vsem kraju dobro znana pesem, ki jo pevci radi pojejo. Zložil jo je Jožef Majcen (roj. okoli 1820), nadučitelj pri Sv. Tomažu pri Ormožu okoli leta 1850. Kmalu je ponarodela. V šolski kroniki pri Sv. Tomažu je tudi zapisano vse besedilo.

Pesmi sta se pevca naučila v mladosti od znancev. Pevka Zemljič Veronika je imela besedilo prepisano iz kronike.

Var.: GNI 0-6040 (Logarovci, 1909). Štrekelj, Dodatek, str. 745 št. 29.

143.277

ICON

ICON

Kaj pač kmeti fali?
Kmeti pač nič ne fali:
štibro plačuje,
kruh si kupuje,
nazodnje pa je f‿kojho zaprt.
Kaj pač želori fali?
Želori pač nič ne fali:
za peč si doj sede,
po fajfo si ségne,
s fajfe tobaka kadi.
Kaj pač lisici fali?
Lisici pač nič ne fali:
vv‿lukno se ftegne,
po puro si ségne,
puran pa pravi: furt, furt.
Kaj pač gospodi fali?
Gospodi pač nič ne fali:
pismo napiše,
rit si z njim zbriše,
kmet pa mu ceringu da. Ju, ju!

Posneto 30. 8. 1968. Pel ‌Alojz Lebar‌, rojen leta 1903, kmet in vaški muzikant, ‌Vučja vas‌.

Pesmi se je pevec naučil pred 50 leti od Alojza Domajnka, kmeta iz Bučečovec (+1950 v 70. letu).

Var.: Štrekelj, št. 7015 (zapisal Vraz).

144.150

ICON

ICON

Trojnar!
Trojnar ma dost otrok,
mèle pa nič na kup!
Trojnar!
Trojnar mora bit moj!
Hlačke ma štofnate,
z meloj pošpricane,
Trojnar!
Trojnar mora bit moj!
Mlinček že obstoji,
voda okrog peči.
Trojnar!
Trojnar mora bit moj!
Koza se pri peč suši,
Lojzek pa je doji!
Trojnar!
Trojnar mora bit moj!
(Več se ni spomnil.)

Posnetek 1. 9. 1966. Pel ‌Golob Konrad‌, rojen leta 1921, kmet, ‌Cerkvenjak‌.

Pesem so zložili vaški fantje iz Cerkvenjaka, med katerimi je bil tudi pevec sam. Trojnar je bil mlinar v Andrencih blizu Cerkvenjaka. Po pripovedovanju pevca so se fantje iz njega zato norčevali, ker je imel rad dekle, ki je bila dosti mlajša od njega. Napev je kompomran v mamri umetne pesmi z refrenom v začetku in na koncu kitice.

145.209

ICON

ICON

Tat je le en vražji düh,
v‿noči išče lücki krüh.
Svojega pa nima,
da zánjega ne dela,
da je majüh.

(Več ni.)

Posnetek 27. 2. 1963. Pela ‌Prelog Ana, rojena Slavnič‌ leta 1895, gospodinja, ‌Banovci‌.

Pesmi se je pevka naučila od znancev. Poje se na zabavah za šalo. Besedo tat je pevka izgovaijala kot »tot«. Prvi del napeva ima za podlago staro znano melodijo. Glej: Dravec. Prekmurske, št. 202 in 203.

Var. št. -/208.

146.256

ICON

ICON

Pa birum, birum, Barbara,
pa meni je torba fkrodjena;
tan v‿Banofcih pri Büdjovih
mi f‿štibelci visi.
Pa vrag je vašoj mačeti,
f‿torbi je bija lük pa sir;
f‿torbi je bija lük pa sir,
tubóka pun mehir.

Posnetek 26. 2. 1963. Peli ‌Novak Milica‌, rojena leta 1941, in ‌Marinič Jožefa‌, rojena leta 1944, kmečki dekleti, ‌Banovci‌.

Pesmi sta se pevki naučili od starejših ljudi na vasi. Poje se za šalo na gostijah in pri delu. Lepa domača pesem!

147.61

ICON

ICON

Jüri in Marko,
jela sta jarko pečeno.
Ja, race, purane,
same izbrane, pečene!
V rožlini pri mlini
pili smo vino in rozòl.
Ja, v‿mesti pri peki
jeli krüh mehki in žemló.
Madžar potanca,
vdari, Polánca po zobé.
»Ja, o ti Polánec,
grdi čubanec pičasti!
Ja, te boš ti veda,
kak boš ti hoda
f‿Hàloze na gosti!«

Posnetek 27. 7. 1966. Pela ‌Toplak Ana, rojena Čeh‌ leta 1900, kmetica, ‌Juršinci‌.

Pesmi se je pevka naučila pri delu od znancev. Besedilo vsebinsko ni jasno. Podoba je, da je zloženo iz delov več pesmi (kontaminacija).

148. 60

Jűri Sinarski
k‿svetem Andraši
k meši je ša.
Tam si je rekel
vino prinesti
ino meso.
Vino je spija,
méso je poja,
nožič je fkra.
Micika tja prišla,
rada bi pila,
on pa ni da!
Kožih mu sleče,
zmeri mu pleča
z bikovicoj.

Posnetek 19. 4. 1963. Pela ‌Smodiš Antonija, rojena Štelcer‌ leta 1920, delavka, ‌Murščak‌.

Pevka se je pesmi naučila v rojstni vasi Murščaku od znancev. Ima jo za staro. V Murščaku jo še zmerajo pojo.

Var.: Štrekelj, št. 8667 (Jurij ob Sčavnici) in 8668 (Ljutomer).

149.570

ICON

ICON

Mi smo meli eno tele.
Se smo meli!
Tisti tele je meo veka vüha.
Se je mejo!
Tista vüha so meli v‿gostilni za traktore.
Se so meli!
Pripev:
Al vete, vete, šali moháli,
šali moháli, hep, hepe, pep;
šali moháli, šali moháli,
šali moháli, hep!
Tisti tele je meo veke oči.
Se je mejo!
Tiste oči so meli v‿gostilni, ka so na jé gledali.
Se so meli!
Pripev:
Al vete, …
Tisti tele je meo veko kožo.
Se je mejo!
Tisto kožo so meli v‿gostilni, ka so se odevali.
Se so meli!
Pripev:
Al vete, …

(Več ni.)

Posnetek 30. 11. 1963. Pela ‌Štrucl Trezika, rojena Plohl‌ leta 1910, kmetica, ‌Kajžar pri Miklavžu‌ (Ormož).

Pevka se je pesmi naučila v mladosti na svatbi. Pojo jo tako, da eden začne naprej, potem pa vsi drugi odgovarjajo. Pojejo jo za šalo. Na nekaterih mestih nalašč malo popačijo besedilo, da bi bila pesem bolj smešna.

Var.: GNI, 0-2955 (Podgradje, 1908).

150.306

ICON

ICON

Če mo srečno f‿kaso prošli,
te mo ž‿njimi že odišli;
trala-lala, lalala, trala-lala, lalala!

Posnetek 17. 8. 1963. Pela ‌Karba Frančiška‌, rojena leta 1891, kmetica, ‌Bučkovci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladih dneh. Peli sojo za »hec« (šalo) in šaljivo imenovali »Tatovska himna«.

151.246

ICON

ICON

Revni smo restantje mi,
kak nas zjedajo vüši!
So kosmate fse kakor veverce,
pa nam ne verjamete!
Vüš je praf poceni živad,
nič ni treba zanjo dat;
pri vüšifcih le, če se fsedeš kje,
pa nalezeš hitro nje.
Vüš je praf nemirna živad,
treba jo je le spoznat:
f‿srajci, gatah te rita, brše, pše
in s čeljüstmi seka te.
Kadar bomo s kajhe šli,
tukli bomo si vüši:
z gatami na plot, v‿roke fsak en hlod,
pa bo spet fsak svoj gospod!

Posnetek 25. 7. 1964. Pel ‌Zemljic Jože‌, rojen leta 1906, kmet in vaški organist, ‌Tomaž‌.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od znancev. Njegova žena je trdila, da jo je slišala peti svojega dedka (+1930 v 80. letu).

152.477

ICON

ICON

Ste vidli barona, haha-haha?
Jas sen ga vida, pa se smejá.
Veke mustače ma,
ne bi jih leki da,
če bi mu plača štiristo rajnš.
Van kunja je jaha tak na šprancir,
f‿trovi se zgene nekši hudir.
Kunja se splašita,
strašita óbidva,
vujša mu kunj je, beža skoké.
Pribeža je f‿šumo, gosti ba les,
kunj pa je beža skoka kak bes.
Te pa zadela je
čuba barona se
f‿hrastovo vejo, proč odleti.
Pa kaj buš brez čube zdaj, siromak,
norca bi dela ž jega se fsak.
Zato pa v‿Gradec gre,
taksi so tan možje,
kteri to znajo narediti fse.
Od žive kokoši mésa en kos
njemu prišili notri pod nos.
Kakša bla prle, paj,
takša je čuba zaj,
samo da perje rase iž‿jé.
Od potli pa nosi toti gospod
brke pod nosom ino perot.
Či pa bi ti še, paj, t
akše mustače raj,
v Groci si čubu delati daj!

Posnetek 11. 8. 1962. Pela ‌Žnidarič Genovefa‌, rojena leta 1890, kmetica, ‌Železne dveri‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših ljudi. Spesnil jo je Peter Skuhala, župnik v Ljutomeru, in objavil 1. 1907 v »Popevkah« (samozaložba Maribor). Pesem je ponarodela m je še sedaj zelo razširjena med ljudstvom; pozna jo vsa Prlekija. Radi jo pojo pri kolinah in drugem delu zaradi njene komične vsebine. Glej opombe pri št. 225.

Var.: GNI, 0-237 (Ljutomer, 1900) in M-št. 677 (Raški vrh); Kumer, PSD, št. 322.

153.278

ICON

ICON

Poglejmo na starešinof hram,
kak jeste on v‿zemljo fkopán,
da skoraj se mu hoče podreti,
samo da je s‿šibjon spotpreti.
Poglejmo na starešina ta,
kak konje on forati zna,
okoli njih fini no skéče,
ker nibeden pelati mu neče.
Poglejmo na starešínof dvor,
kak je sakrmensko on nor,
okoli hiše on babo je ploda,
še prle kak se mu je sinek naroda.
A starešin' van je 'n velki kaljún,
on strja je f‿Püconci zvon,
pa pril kak bode on mra
si bode vse kučte spotŕa

Posnetek 30. 8. 1968. Pel ‌Lebar Alojz‌, rojen leta 1903, kmet jn vaški muzikant, ‌Vučja vas‌.

Pesmi se je pevec naučil pred 50 leti od vaškega godca Jakoba Čuka (+1930 v 50. letu). Puconci je vas v Prekmurju.

154.478

ICON

ICON

»Dobro jutro, dobro jutro, gospod kaplan,
vam nekaj za povedati mam!«
»Koga pa takšnega?«
»Mi žena umrla nocojšnjo noč,
naj sveti joj nebeška luč!«
»Bla huda?«
»Bla huda, bla huda, gospod kaplan,
se kregala je noč in dan!«
»Hočeš pokopat?«
»Pokopat, pokopat, gospod kaplan,
joj težak kamen na glafco djat!«
»Še ženja?«
»Oj, ženja, oj, ženja, gospod kaplan,
za drugo ženo, jakšo, že znam!«

Posnetek 21. 4. 1963. ‌Dunaj Alojz‌, rojen leta 1883, kmet, ‌Lukavci‌.

Pesmi se je pevec naučil od znancev. Prejšnje čase so jo radi peli, sedaj se pa že redko sliši. Vse kitice razen prve imajo vrstice v devetercih in je ta vzet za podlago pri ritmičnem tipu v notnem delu zbirke.

Var.: GNI. 0-2969 (Podgradje, 1907); Rzb. št. 212 Banovci; Štrekelj, št. 8671 (Ljutomer).

155.569

ICON

ICON

Mežnar stopi na dva kora
pa gleda, če nesejo od kod koga:
»Če nesejo bogáca
te mo meli pipole, pápole,
žametne kápole;
če pa srmaka,
te pa le v jamo ž‿jin!«

(Več ni.)

Posnetek 25. II. 1963. Pela ‌Onešek Terezija, rojena Rožman‌ leta 1903, kmetica, ‌Gornje Krapje‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od matere v Policah.

156.156

ICON

ICON

Mežnar ma en lüšten stan,
on si poje fsaki dan;
žalost ga ne spremeni,
čeglih mrtvo fse leži.
Kmet se mrtveca boji,
mežnar se ga veseli;
če le pride pravit gdo,
njemu je veselje to.
Če pa krüha mu sfali,
farmanon gre in veli:
»Prosim, dajte v‿žakel kaj,
po‿oblübi ko negdaj.«
Kmet mu z glajte grabit gre,
vrže mu pešici dve:
»To ti iz ljubezni dam,
ker pač jas tüd malo mam!«
Mežnar kislo se drži,
drügmu hrami spet hiti,
kjer lidjé so boljših rok
in njim bolje žegnal bo.
»Vi pa, dobri farmani,
radi dajte školniki,
kar za njegov stan pač gre,
Bog vam naj polona fse!«

Posnetek 26. 7. 1964. Pel ‌Zemljič Jože‌, rojen leta 1906, kmet in organist, ‌Tomaž‌.

Pesmi se je pevec naučil v družbi drugih organistov. Radi jo pojejo na gostijah za šalo. Povedal je tudi, da so prej pri mrliču peli učitelji, ki so bili obenem organisti, sedaj pa je mežnar in organist pri njih ena oseba. Iz vsebine se vidi, da je pesem res stara; tudi metrična struktura - čisti sedmerec - to potrjuje. Iz napeva bi bilo moč sklepati, da je pevec pel drugi glas.

157.302

ICON

ICON

»Jas sen fašenk starga časa, tan,
kje masna je klobasa,
tan, kje štruja zabrni,
me že hénkar tan drži!
Kaj ti misliš, pepelnica,
kaj si résan ti kraljica,
da jas moram tiho bit,
se z‿veseljon tebi skrit?«
»Pepelnica nisem menje,
fsén povekšan van živlenje,
kažem cesto gor v nebo,
kje pa, fašenk, ti maš to?«
Fašenk se je ženit ša,
mimo ene hiže ša,
nešče ga je notri zva,
ki je v‿zoli kašo pha.
»Kom pa ideš, fašenk, ti,
tü smo fčasi k redi tri!«
Najtomlajšo si jo vzeo,
polek stola v drek je seo!

Posnetek 30. 11. 1963. Pela ‌Plohl Ana, rojena Pajek‌ leta 1899, delavka, ‌Kajžar pri Miklavžu‌ (Ormož).

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Sedaj se redko poje, samo včasih za šalo. Ker je zgubila svojo prvotno funkcijo obredne pesmi in je drugi del sploh druga pesem (parodija na obredno št. 480), je uvrščena tukaj med šaljive.

Var.: GNI, 0-262 (Kamenščak, 1907) in 0-5407 (Miklavž pri Ormižu, 1910); Sterkelj, Dodatek, str. 745, št. 40. Rzb. št. 428, Cven; št. 435, Babinci; št. 493, Radgona.

158.376

ICON

ICON

»Jas sen fašenk, kaj na sveti,
man koline, vino f‿kleti
in s pečenkoj se mastin,
kaj na sveti si želin.
Jas sen fašenk starga časa,
tan kjer masna je klobasa.
Če kje struna zabrni,
tan me zlodi že drži!«
»Jas sen pepelnica bolje,
fsen podaljšam vam živlenje.
Kažem cesto gor v‿nebo,
kje pa, fašenk, ti maš to?«
»Jas sen fašenk že ves sèri, t
an pri mater sen f‿kanjeri,
tan kjer siri notri so,
se za poste čuvajo.
Oče, mati, f‿kratkem časi
dajte nama dve klobasi,
kaj ma nesla si domo,
da za najni konec bo!
Oče, mati, Bog vam plati!
Neman van kaj drügo dati,
naj van to zadosti bo,
da van peč poderemo!«

Posnetek 24. 7. Pela ‌Vajngerl Marija‌, rojena 1907, kmetica ‌Velika Nedelja‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od matere. Pravi, da se poje še tu in tam in jo ima za staro domačo prleško. Tudi ta pesem bi spadala prej med obredne, ker pa ima danes še samo šaljivo-zabavni značaj in se največ poje na gostijah, je uvrščena med šaljivke kakor prejšnja. Var.: kakor pri št. 157.

159.37

ICON

ICON

Prešmentane citre,
kak lepo pojo,
so mene zmotile,
še tebe bodo,
praf zares!
Pripev:
Pa fse za voljo, fse za voljo,
čindarajsa sa, oj čindarajsa sa!

(Več nista vedela.)

Posnetek 15. 1963. Pela ‌Korošak Monika, rojena Caf‌ leta 1905, gospodinja, in ‌Korošak Anton‌, rojen leta 1904, gospodar (učitelj), ‌Videm ob Ščavnici‌.

Pesmi sta se pevca naučila v mladosti na »gostüvanji« (svadbi). Pevec Korošak, ki je bil v mladosti učitelj, sedaj pa je poljedelec, mi je povedal, da pri njih ženske, če so same, pojo največ dvoglasno in samo včasih triglasno; če so pa še moški zraven, potem pojo zmerej triglasno. Misli, da tretji glas moški največ pojejo zato, ker ne vedo dobro besedila in potem kar tako zraven vlečejo bas (muvijo). Nikdar ni slišal peti pri njih narodne pesmi v molu.

Var. bes., Hozian, Spomini, str. 86. Šterkelj, št. 3659-3666 (3660 zapisal Vraz).

160.184

ICON

ICON

Jas pa nekaj novega mam!
Kaj pa takšnega?
Ene gosli.
Kak pa tiste pojejo?
Cigo migo, mačko strigo,
tak pa pojejo gosli moje.
Jas pa nekaj novega mam!
Kaj pa takšnega?
Ene citre.
Kak pa tiste pojejo?
Cincrlincin, cincrlincin,
tak pa pojejo citre moje.
Jas pa nekaj novega mam!
Kaj pa takšnega?
Ene žrmle.
Kak pa tiste pojejo?
Bog nas vari hujdega leta,
tak pa pojejo žrmlje moje.
Jas pa nekaj novega mam!
Kaj pa takšnega?
Enega psička,
Kak pa tisti poje?
Beižte, fantje, beižte, fantje,
tak pa poje psiček mali.
Jas pa nekaj novega mam!
Kaj pa takšnega?
Eno mlado ženko.
Kak pa tista poje?
Ljubi moj, bodi moj,
tak pa poje mlada ženka.

Posnetek 27. 6. 1966. Pela ‌Kovačec Marija‌, rojena leta 1895, kmetica, ‌Juršinci‌. Pesmi se je pevka naučila na gostiji v mladosti od znancev. Družabna pesem: prvi napove, drugi vpraša, prvi spet odgovarja; drugi vpraša, zbor odgovarja.

Var.: Hozian, Spomini, str. 34; GNI, 0-257 (Kamenščak, 1907).

161.534

ICON

ICON

Jas bi lüšten bija,
če bi mel štrument,
bi si muzigu špila,
kak en pravi šment!
Priprev (pri vsaki kitici)
Trala,lala,lala,
trala,lala,lala,
trala,lala,lala-la.
Zàto si štundiran,
kaj bi küpa jas,
no si vün prebiran,
kaj ma lepši glas.
Šel bi gor na vrbco,
vrezal žveglico
ta mi je pregrda,
da bi piskal ž‿njo!
Da bi moga priti
gé do bezgofca,
to bi bila lepša,
fajna žveglica!
Žvegla je prekünštna,
kaj mi je storit,
ša bi rajši v‿mesto
küpa si klarnet.
Če s klarnetom piskam,
je pretenki glas,
no si vün premislin,
mel bi rajši bas.
Bas pa je predragi,
kaj bi jas pa ž‿jin,
rajši čen dobiti
kaki vetrof mlin.
Če pa veter vleče,
to pač tak drdrá,
tega nečen meti,
ven kaj bojšega.
Küpa bon si méhe,
tote pač so fajn,
bodo tak mi peile
kak klopotec z blajn.
Moram pa premislit
dénok dobro jas,
ker še tüdi gosle
majo lepi glas.
Z goslimi bi meja
štiri strünice,
tou je ena figa,
rajši citrice!
Meni pamet pravi,
küpi glasovi,
lehko gor postaviš
vino ino bir.
Se napijen bira,
te pa rečen joj
lajne bon si küpa,
majo rajtl coj.
Lajne pa goniti,
to me vari Boug,
rajši čen dobiti
kaki tüdlzok.
Tüdlzoka štimat
tos is mir cu tum,
rajši bon si küpa
kaki pomprdun.
Dénok pa je voutel
celi pomprdun
záto v‿rit me piši
toti celi klump!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela ‌Črnko Genika, rojena Horvat‌ leta 1897, kmetica, ‌Radgona‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev.

Var.: Rzb. št. 370 Videm; Štrekelj, Dodatek IV, št. 40.

162.106

ICON

ICON

Ali ste ga videli,
mojga sinka Janka;
ali ste ga videli
mojga sinka Janka?
Ali ste ga videli, mojga sinka Janka?
Eni so mi pravili, da je v‿goro beža,
ven je on ne jelen, da bi v‿goro beža,
Eni so mi pravili, da je v‿mlako skaka,
ven je on ne žaba, da bi v‿mlako skaka!

Posnetek 30. 8. 1964. Pel ‌Dunaj Alojz‌, rojen leta 1883, kmet, ‌Lukavci‌.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti, ną paši od tete Elize Dunaj (+1910 v 70. letu).

Var.: GNI, 0-6004 (Cezanjevci, 1909). Štrekelj ima to pesem med pripovednimi od št. 894-901.

163.107

ICON

ICON

Al ste ga vidle,
mojga sinka Janka;
al ste ga vidle,
mojga sinka Janka, Janka,
mojga sinka Janka?
»Al ste ga vidle, mojga sinka Janka?«
»Nismo ga vidle niti čule glasa!«
Njega vodijo tri Turčine mlade.
Prva mu kaže: »Janko, v‿goro beži!«
»Saj nisem jelen, da bi v‿goro bežal.«
Druga mu kaže: »Janko, v‿mlako skoči!«
»Saj nisem žaba, da bi v‿mlako skakal.«
Tretja mu kaže: »Janko, fse prodaja.«
»Saj nisem baba, da bi fse prodajal.«
Štrta mu kaže: »Janko je junak,
ki rad vince pije, pije!«

Posnetek 21. 8. 1963. Pel ‌Škrobar Franc‌, rojen leta 1892, kmet, ‌Cven‌.

Pesmi se je pevec naučil v otroških letih od znancev in jo ima za zelo staro. Pesem ima obliko enajsterca oziroma distihon 5/6, razen zadnjih dveh verzov, pa je kljub temu uvrščena med šesterce po tipu v glasbenem delu zbirke, ker se vidi, da je ista kot št. 162. V prvem verzu je razlika samo v tem, da ima pesem št 162. v začetku besedo »ali«, ta pesem pa ima »al«.

Variante kakor pri št. 162.

164.284

ICON

ICON

Marko skače, Marko skače,
po zeleni trati;
(huj, haj, huj, haj,
po zeleni trati.)
Marko skače po zeleni trati,
v rokah nosi seden žutih zlatih.

(Več ni znala.)

Posnetek 26.2. 1963. Pela ‌Juranovič Tilika, rojena Smodiš‌ leta 1925, kmetica, ‌Banovci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. To je splošno znana pesem v Prlekiji. Vsi jo radi pojo, celo starejši, in jo imajo za svojo. To pa trdijo tudi v Prekmurju na Dolinskem, kjer jo imajo v šali celo za svojo himno.

Var.: Vraz NPL, str. 196; Kuhač III, št. 907; Štrekelj, št. 5443; Žganec, Zagorske od št. 292 b do 292g (mei); GNI, 0-266, (Rajžihar, 1907); Hozian, Spomini, str. 52; Dravec, Prekmurske, št. 64, 65; Beg, str. 70; Kumer, PSD, št. 143.

165.285

ICON

ICON

Marko skače, Marko skače
po zeleni trati; aj, aj, a-aj,
po zeleni trati.
Marko skače po zeleni trati,
neje meja gate no robače.
Sen ga gnala v ulico na tanec,
sen ga gnala sen dvanajstin šviljan.
Fsi ga glejte, kak je nacifroni!

(Več ni znala.)

Posnetek 11. 8. 1962. Pela ‌Potočnik Anica, rojena Huber‌ leta 1911, gospodinja, ‌Ljutomer‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti. Njena vsebina je malo drugačna od drugih variant te pesmi. Pevka misli, da gre tu za Marka - medveda z nekdanjega ljutomerskega mestnega grba. V tem grbu je namreč prikazan medved, kako ga ženejo (držijo) na verigi, on pa pleše.

Var.: GNI, 0-266 (Rajžihar, 1907). Tam se pesem začne takole:

Ciganice, ciganice
ge mate cigane.
Almja, hoja,
ge mate cigane?

Druge variante melodije kakor pri št. 164.

166.287

ICON

ICON

»Hodi sen, hodi sen,
ka va f‿küper pasla;
hm, ha, tralala
ka va fküper pasla!«
»Hodi sen, hodi sen,
ka va fküper pasla!«
»Nečen iti, nečen iti,
ka bi krüh me znora.
Sen imela, sen imela,
celi laket platna.
Sen ga dala, sen ga dala
tén dvanajstin šveljan.
So zešile, so zešile
gače no robače.«

Posnetek 17. V8. 1963. Pela ‌Fürst Marica, rojena Ros‌ 1. 1887, učiteljica v pokoju, ‌Bučkovci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti med otroki v rojstni vasi.

Variante melodije kakor pri št. 164.

167.286

ICON

ICON

Jas sem mela, jas sem mela
Jürja Brankoviča;
hm ja, o ja,
Jürja Brankoviča.
Jas sem mela, jas sem mela
Jürja Brankoviča.
Nije meja, nije meja
gate no robače.
Jas sem mela, jas sem mela
sedem lakti platna.
Sem ga gnala, sem ga gnala
fsem dvanajstim šveljam.
So zašile, so zašile
gate no robače.
Ga poglejte, ga poglejte,
kak je nacifrani!
Doj po prsih, doj po prsih
cincleki cinclajo.
Doj po hrpti, doj po hrpti
bimbleki bimblajo!

Posnetek 11. 8. 1963. Pela ‌Holc Vinko‌, rojen leta 1923, in ‌Holc Anton‌, rojen leta 1925, uslužbenca, ‌Stara gora‌.

Pesmi sta se pevca naučila od svoje matere. Sedaj se ne poje več. Melodija in deloma tudi besedilo sta enaka kot pri pesmi, »Marko skače …« št. 164. Nista vedela povedati, zakaj se v prvem distihu navaja priimek Brankovič.

168.288

ICON

ICON

Baba deda, baba deda
po strnišči pase;
hm, ja, ja, ja,
po strnišči pase!
Baba deda po strnišči pase:
»Zdaj se pasi, grda ti mrcina,
dokler neš pogina!
Ten te gnala f‿Čakovec na sejem,
bon ti küpla celi laket platna;
bon ga dala sen dvanajstin šveljan:
do zašile robaču do pupka,
do zašile gate do kolena.
- Zaj ga glejte, kak je nacifroni:
dol po prsah špice mu miglajo,
dol po hrpti pantlci cifrajo!«
- Baba deda žene proti domi,
baba deda žene notri f‿štalo;
baba dedi z listjom mu nastele:
»Zdaj pa leži, grda ti mrcina,
dokler neš pogina!«

Posnetek 28. 7. 1964. Pela ‌Smodiš Alojzija, rojena Plohl‌ leta 1921, viničarka, ‌Vinski vrh pri Miklavžu‌ (Ormož).

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. Variante mel. in deloma tudi besedilo kakor pri št. 165. Pevka mi je še povedala, da so to leto za Novo leto in svečnico še bili pri njih koledniki iz Medjimuija. Peli so in igrali na tamburice svečensko pesem in Marijine pesmi.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 119 in 120.

169.290

ICON

ICON

Gdaj za rihtara zvolili
so me naši moži fsi,
te sen se jas močno štima,
gdaj sen nove hlače ima,
črevle nove pa na rum,
tak kak moj gospocki kum!
Hoda sen f‿hraščicu gledat,
gde bi kaj želoda blo.
Da bi ga luden odali,
mi pa pišence glodali,
pa še vino k‿coj pili,
vén to kasa fse plati.

Posnetek 25. 7. 1964. Pela ‌Lešnik Terezija‌, rojena leta 1893, kmetica, ‌Strjanci‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti med vaško mladino. Pevki je znano, da je pesem zložil Peter Skuhala, duhovnik iz Ljutomera.

Var.: Skuhala, Štajerske, str. 14. Maribor 1907; GNI, 0-275, kjer Zacherl pise: Pesem zložil Peter Skuhala, melodija po staroj narodnoj pesmi, od katerih je le malo kitic več znanih, to je

»Dere večer domo priden,
te man jas prevelki strah,
......»

Ta pesem in melodija sta še danes dobro znani.

Glej št. 258/289: GNI, 0-221 (Ljutomer, 1896). Gl. opombe pri št. 225.

170/291

170.291

ICON

ICON

Gda je Miško se rodija,
te je gosti dežek ša.
To pa takšin je na škodo,
pije vino raj kak vodo,
da je te pijonec prè,
keri v deži zleže se.
Velki je pocajti zrasa,
zraven je kak sveča sta.
Zna kositi, zna orati;
zna kositi, zna orati,
pa najlepši je pajbar,
žmetno bi mu najša par.
Dokeč ledičen je bija,
rad je malo vina pija.
Zdaj pa je vzeja Katico,
pa mu fse je minolo!

Posnetek 23. 8. 1963. Pela ‌Alojzija Škrlec, rojena Hladen‌ leta 1887, gospodinja (babica), ‌Ljutomer‌.

Tudi to pesem je zložil P. Skuhala. Melodija je varianta pesmi št. 169.

Pesmi se je pevka naučila 1. 1921 v Ljutomeru od učitelja Mikla. Opombe glej pri št. 225.

171.169

ICON

ICON

Jas sem praf vesela bla,
sem s Horvatom plesat šla,
sakojačko po hrváčko,
(tralalalalala, lalala!)
Horvat se s torbo narodi,
torbe tud ne zapusti.
Lubi svojo Kato ljubo,
(tralalalalala, lalala!)

Posnetek 2. 2. 1964. Pela ‌Križan Avguština, rojena Kožar‌ leta 1919, kmetica, ‌Ščavnica‌. Pesmi se je pevka naučila, ko so koruzo ličkali (lüpali).

Var.: GNI, 0-6048 (Krapje, 1909).

172.177

ICON

ICON

Nije riba nije rak,
ki po vodi plava;
nima fant dekleta rad,
če ga zapeljava.
Tancala sta, tancala,
doli na Hrvacken
z jednin mladin fantičom,
barusastin Hrvatom.
Tan so meni pravili,
da sen stara baba,
vu špigel san se gledala,
pa sen lepa, mlada!

Posnetek 18. 4. 1963. Pela ‌Magdič Julijana, rojena Stegmüler‌ leta 1891, kmetica, ‌Kamenščak‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti med kopači v »goricah«. Sestavljena je iz dveh pesmi. Kitice od druge naprej so variante pesmi št. 173.

173.176

ICON

ICON

Plésala sen, plésala,
doli po Hrvackem;
jùhej, Madžarica,
doli po Hrvackem!
Plesala sen, plesala,
doli po Hrvackem.
Z enim mladim fantičem,
z rusoskim junakom!
Fsi lidje mi pravijo,
da sen stara baba!
F‿špegel sen se gledala,
pa sen lejpa, mlada!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela ‌Črnko Genika, rojena Horvat‌ leta 1897, kmetica, ‌Radgona‌.

Pesmi se je pevka naučila od znancev.

174.330

ICON

ICON

»Mama, idejo kotam!«
»Muči, hčerka, bodo te buháli!«
«Mama, mam, bi bolelo!«
»Muči, hčerka, to bo tebi hasnilo!«
Prosejači u tem prvem mraku
je zaigral, (prosejači) v ganku
čardaša, čardaša,
ko je Milka z Jankom plesat šla.
»Štrukli so se malo ogoreli,
hodi, Milči, zato bomo jeli!
Milči moj, Milči moj,
ti se mene, ti se mene nič ne boj!«

(Več ni znala.)

Posnetek 18. 4. 1963. Pela ‌Magdič Julijana, rojena Stegmüler‌ leta 1891, kmetica, ‌Kamenščak‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od svoje matere. Peli so jo najrajši za šalo. V napevu se čuti vpliv madžarske ljudske glasbe. Posebnost je tudi v tem, da se napev konča v 1. kitici s fmahsom na toniki, v 2. in 3. kitici s fmalisom na terci, zadnja pa spet na toniki. V začetku druge kitice poje pevka »prosejači«. Ni jasno, kakšen pomen ima to, verjetno gre za hrvaško besedo »prosjači« (berači).

175.157

ICON

ICON

Jas man konja bistrega,
kaj je šik za handlara,
ž‿jin se pelan, kon se čen,
čeglih sakši den.
Jas se pelan dol na Cven,
nekaj novega zazvén,
tan so mi ponüjali
fajn dikline tri.
Tan pa je bogati kmet,
ima zrnja punu klet;
tan so mi ponüjali
fajn dikline tri.
Prva pa je kelnarca,
drüga pa je küharca,
tretja pa je lubica
mojega srca.

Posnetek 27.2. 1963. Pela ‌Prelog Ana, rojena Slavič‌ leta 1895, gospodinja, ‌Banovci‌.

Pesmi se je pevka naučila od znancev na vasi.

Var.: GNI, 0-251 (Cven, 1907); M-22686 (Rački vrh); Hozian, Spomini, str. 31.

176.158

ICON

ICON

Jas man konja bistrega,
kak je šik za handlara,
z njim se pelan, kan se čen,
naj či fsakši dén.
Da pa jas na handl gren,
dosti novega zazven,
kaj po sveiti se godi,
vsèfelé reči.
Dol na Mürsko poule gren,
dosti žita küpit čen,
tan so mi ponüjali
fajn dekline tri.
Dol na Mürsken bògat pek
mrja, leto dni je gnes,
vdova si želi moža,
no praf liišnega.
Tan pa mene čaka že
v‿beli šalici kafé,
poulek pa je vdouvica
kakor roužica.
»O, prelübi handlar moj,
češ pri meni spat nicoj;
češ pri meni spat nicoj,
ljubi handlar moj?«
Tega pa se jas bojim,
kaj se zgodlo ovokrat,
julija šestnajstega,
leta dvajstega?
Ena kmetica je tam
porodila naenóuk,
porodila naenóuk
čétvero otrouk«
Jas pa rajši handlar bom,
dober, skrben handlar bom,
jas pa rajši handlar bom
za nebeški tron!

Posnetek 1. 2. 1964. Pela ‌Šoster Ljudmila, rojena Veber‌ leta 1903, kmetica, ‌Radgona‌.

Pevka se je pesmi naučila kot otrok od starejših pri ličkanju (čehanju) koruze. Trdila je, da se vsebina sedme kitice nanaša na leto 1820, kar bi kazalo, da je pesem zelo stara.

Var. kakor pri št. 175.

177.180

ICON

ICON

Lani sen se óženila,
letos pa me griva;
hudga moža sen dobila,
hujši j kak kopriva.
Koprivo dèno mraz vmori,
moža pa ne more,
ki si za pečjoj sedi
pa si buhe kole.
Zdaj že vem, kaj stòrla bom,
na sejen bom ga gnala,
tam ga bom zataušala
ali pa ga prodala.
Za fal ceno pa ga ne dam,
rajši ga domo pelam,
še rajši bom ga mela
pa fejst ga bom nabila.

Posnetek 15. 8. 1963. Pela ‌Štuhéc Ana, rojena Karba‌ leta 1889, in ‌Žabot Frančiška‌, rojena leta 1895, kmetici, ‌Videm ob Ščavnici‌.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti od znancev.

Var.: GNI, 0-6003, (Cezanjevci, 1909); Dravec; Prekmurske, št. 119, 120; Deželic, Pjesmarica (1918), št. 898; Glonar SP, št. 112; Kumer, PSD, št. 157.

178.101

ICON

ICON

Preljuba mi soseda,
si vidla mojga deda?
Aha, aha, aha
pa sen ga videla.
Preljuba mi soseda,
si vidla mojga deda?
Hlače ma do kólen,
nos pa kakor šolen.
Mustače ma rjave,
oči pa ma krvave.
Hlače ma ledrnate,
šolje pa papirnate.

Posnetek 16. 12. 1962. Peli ‌Škorjanec Monika‌, rojena leta 1904, gospodinja, in ‌Štrakl Marica‌, rojena leta 1925, kmetica, ‌Križevci‌.

Pesmi sta se pevki naučili v mladosti pri delu. Povedali sta, da pesem kdaj pa kdaj še zmeraj pojejo.

179.315

ICON

ICON

Ded je babo f‿koš nabasa, kukafca,
doj po plači jo je nesa, kukafca;
ded je babo f‿koš nabasa,
doj po plači jo je nesa, kukafca!
Ded je babo f‿koš nabasa,
doj po plači jo je nesa.
Baba s koša lükala,
doj po dedi cükala.
Ded je babo dómu nesa,
dòma jo je v‿ror obesa.
»Tukaj bodi, stari hrt,
dokler nede prišla smrt!«
Baba v‿rori tak prdela,
da je vojka fsa sprhnela.
Baba se je oživela,
pa je deda v jajce vjela!

(Več ni.)

Posnetek 19. 4. 1963. Pela ‌Smodiš Antonija, rojena Štelcer‌ leta 1920, delavka, ‌Murščak‌.

Pesmi se je pevka naučila v domači vasi od znancev pri kopanju »goric«. Var.: Dravec, Prekmurske, št. 95; Orel, SNPP, št. 3.

180.155

ICON

ICON

Žena ide na gosti,
moža pa doma pusti;
ti moj mož, duma boš,
kuri, rece, pasa boš.

(Več nista znali.)

Posnetek 23. II. 1963. Peli ‌Kolbl Antonija‌, rojena leta 1940, in ‌Vrbanjšček Štefka‌, rojena leta 1944. kmetici, ‌Bučečovci‌.

Pesmi sta se pevki naučili na »gostüvanji« v domači vasi.

181.316

ICON

ICON

Baba ide na gostijo, kukica,
deda pa doma pisti, kukica.
»Tü ostani, stari hrt,
dokler po té ne pride smrt. kukica!«Baba ide na gostijo,
deda pa doma pisti:
»Tü ostani, stari hrt,
dokler po té ne pride smrt!«
Baba pride na gostijo,
ded pa že za vratmi stoji.
Baba deda zagledala,
te sta se ta vün tirala.
Ded je babo v‿rol obesio,
baba v‿roIi tri dni visi.
Baba z‿rola dol letela,
deda fsega pokadila.

Posnetek 31.1. 1964. Pel ‌Sakelšek Anton‌, rojen leta 1912, kmet in vaški harmonikar, ‌Središče ob Dravi‌.

Pevec se je pesmi naučil pred 25 leti. Misli, da je stara.

182.186

ICON

ICON

Po cesti gre en stari ded,
hmtadrata, stari ded,
hmtadrata, stari ded.
Po cesti gre en stari ded,
na hrptu nosi strgan koš.
Sreča ga čevljarček mlad:
»Fprašal bi te srčno rad,
če nosiš dreto al smolo?«
»Ne nosim drete ne smolé,
jas nosim svojo ženkico,
ki nije štela kühati,
zdaj mora s koša lükati
pa po dedi cükati.«

(Več ni znala.)

Posnetek 26. 2. 1963. Pela ‌Juranovič Tilika, rojena Smodiš‌ leta 1925, kmetica, ‌Banovci‌.

Pesmi se je pevka naučila pri delu.

Var.: Kumer, Ribniške, št. 253 (besedilo); Štrekelj, IV, str. 747, št. 93 (začetni verzi); Beg, str. 183; Dravec, Prekmurske, št. 243 (mei.); Kumer, PSD, št. 321.

183.30

ICON

ICON

Preljubi moj sosed,
posodi mi kolo,
je baba pijana,
ne more domo.
Kaj misliš, kaj rajtaš,
da sama si ti,
si takega kmeta,
ki žabe lovi.
Tolige so preslabe,
pa tragle so prešvoh,
je baba preteška,
ne more domo.
Kaj misliš, kaj rajtaš,
da sama si ti,
pri svinjski kopanji
ti gliha stoji

Posnetek 25. 2. 1963. Pel ‌Kokl Matija‌, rojen leta 1903, kmet in vaški kolar, ‌Spodnje Krapje‌.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti od starejših. V družbi jo še zmeraj radi pojo. Var.: GNI, 0-5966 (Podgradje, 1909); Dravec, Prekmurske, št. 82/11.

184.336

ICON

ICON

Gjaj, gjaj, gjaj,
zelje, repa, graj;
slane ribe no polenta
to je beteg moj!

(Več ni.)

Posnetek 25. 2. 1963. Pela ‌Onešek Terezija, rojena Rozman‌ leta 1903, kmetica, ‌Gornje Krapje‌. Pesmi se je pevka naučila v mladosti od matere, le-ta pa v »goricah« pri delu.

Var.: kakor pri št. 185.

185.74

ICON

ICON

Ko sen jas imela starega moža,
pogače sen si pekla, bodi, bodi, gda!
Zdaj pa imam mladega moža,
kruheca, pa kruheca pa malo, malo gda!
Zibelka teče, palica brni,
tak se meni poleg mladega godi!
O, jo, joj, repa no fižol,
slane ribe, friške fige,
to je živež moj!

Posnetek 29. 8. 1964. Pela ‌Bogša Bronislava, rojena Kotnik‌ leta 1935, kmetica, ‌Mihalovci‌.

Pevka se je pesmi naučila od starke Marije Zadravec leta 1945 (takrat 72-letne). Za šaljivo pesem pri njih pravijo »šegava pesem«.

Var.: Dravec, Prekmurske, št. 111.

186.476

ICON

ICON

Mela sen, mela mladga moža,
miške so prišle, zgrabile so ga.
Jas pa sen tekla hitro za njim,
miške so smuknile v‿luknico ž‿njim.
Pripev:
Daj, daj srček nazaj,
daj, daj deda nazaj!

Posnetek 14. 12. 1962. Pela ‌Rajner Ana, rojena Zemlič‌ leta 1908, poljska delavka, ‌Veržej‌.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti pri delu v goricah. Najrajši so jo peli pri stiskanju grozdja (prešanju).

Var.: Kumer, Ribniške, št. 128.

187.333

ICON

ICON

Mati pogače pečejo,
pa meni nič ne rečejo,
jas pa le počas
pa pojdem k ljupci v‿vas.
Doma so stare babe,
reglajo kakor žabe;
tri dni pa pol
ne gremo mi domo.
Doma so stari dedi,
reglajo kak medvedi;
tri dni pa pol
ne gremo mi domo.

Posnetek 25. 2. 1963. Pela ‌Kokl Marta‌, rojena leta 1945, vaško dekle, ‌Spodnje Krapje‌.

Pesmi se je pevka naučila v vasi od starejših. Radi jo pojo na gostiji. Pevka mi je tudi povedala, da pravijo pri njih tistim, ki vabijo na gostijo, »poskačini« ali »zastavljaki«. Imajo palice pa trobento.

Kontaminacija dveh pesmi, zaradi tega besedilo metro-ritmično ni enotno.

188.170

ICON

ICON

Ko sem bio mladi fant,
bil sem hujši kak hudič
pripev:
Hojladrila, hojledra
bil sem hujši kak hudič.
Ko sem bio mlaid fant,
bil sem hujši kak hudič.
Preko plota skakal sem,
u koprive padel sem.
Koprive so me žéžgale,
mlade punce ljubile.
Mladi punci prstan zlat,
stari babi štrik za vrat.

Posnetek 26. 2. 1963. Pel ‌Kukol Anton‌, rojen leta 1908, kmet, ‌Banovci‌. Pevec je trdil, da je pesem sam zložil 1929. leta, ko je bil pri vojakih, imel je dosti časa in si jo je zmislil za šalo. Njegova trditev ni verjetna, ker je bila pesem zapisana tudi v Sev. Ameriki. Hozian, Spomini (1961), str. 41.

189.185

ICON

ICON

Po cest pa grejo drotoši,
po cest pa grejo ( curiburi,
radiburi, rece-cajza,
radivojce), drotoši.
Po cest pa grejo drotoši.
Kaj pa bojo delali?
Piskre bojo rinkali.
Kaj pa bojo s piskrami?
Žüpo bojo kühali.

Posnetek 11. 8. 1963. Pela ‌Kožar Apolonija‌, rojena leta 1902, kmetica, ‌Sovjak‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev.

190.172

ICON

ICON

Stara mati, dober dén,
stara mati, činguli, rajngoli,
dober dén!
Stara mati, dober dén,
mote kaj za krpati?
»Eno štoru rajnglico!«
»Keko bo to koštalo?«
Pet goldinarjef, nekaj par.
Piši se, ti baba, v‿rit,
kühaj v‿rajngli lükjasti!

Posnetek 29. 8. 1964. Pela ‌Bogša Bronislava, rojena Kotnik‌ leta 1935, kmetica, ‌Mihalovci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od Lukman Štefke, starke, ki je bila doma od Miklavža pri Ormožu.

Var.: Žganec, Zagorske, št. 247 a in 247 b. Dravec, Prekmurske, št. 381. Var. melodija znana tudi na Francoskem (Schönberg, »Jeanne d'Are«).

191.472

ICON

ICON

Oj ti muha,
kak si ti suha,
druzga te ni
kakor same kosti.
Pripev:
Hojladrija, hojladrija,
hojladrija-dru
hojladrija, drija-dra.
Oj ti muha,
kak si ti suha,
druzga te ni
kakor same kosti.
Prišli so, prišli so
štirje mesarji,
komaj so muho
to suho zaklali.
Prišla je, prišla je
faroška dèkla,
komaj je zvlekla
pluča in jetra.
Prišeo je, prišeo je
faroški Miha,
da je pogleda,
če muha še diha.

Posnetek 13. 8. 1963. Pela ‌Perša Karel‌, rojen leta 1910, in ‌Perša Karel mlajši‌, rojen leta 1938, kmeta, ‌Selišči‌.

Pesmi se je Perša Karel mlajši naučil v vasi med fanti, oče pa od njega.

Var.: GNI, M-23442; Kumer, PSD, št. 337.

192.91

ICON

ICON

Moj oča so mi rekli:
»Oženi se, moj sin!
Tam gori na planincah
oženi se, moj sin!«
»Kako se bom oženiu,
k' nobene ne poznam?
Tam gori na planincah
nobene ne poznam.
Če eno velko vzamem,
bom nüco lojtro kcoj.
Tam gori na planincah
bom nüco lojtro kcoj.
Če eno malo vzamem,
se mi f‿pojstelci zgubi.
Tam gori na planincah
se mi f‿pojstelci zgubi.
Če eno süho vzamem,
objemao bom kosti.
Tam gori na planincah
objemao bom kosti.
Če eno debelo vzamem,
se mi na solncu rastopi.
Tam gori na planincah
se mi na solncu rastopi.
Če eno bogato vzamem,
m' jo ukradejo tatje.
Tam gori na planincah
m'jo ukradejo tatje.
Zato se ne bom ženiu,
raj ledik bom ostau.
Tam gori na planincah
raj ledik bom ostau.

Posnetek 1. 12. 1963. Pele: ‌Veselič Marija, rojena Lešničar‌ leta 1925, ‌Zidarič Julijana, rojena Lešničar‌ leta 1930, in ‌Rajh Angela, rojena Šulek‌ leta 1906, kmetice, ‌Ormož‌.

Pesmi so se pevke naučile v otroških letih v rojstni vasi od znancev.

Var.: GNI, 0-231 (Rajžihar, 1907); Dravec, Prekmurske, št. 112; Kuhač, št. 588; Štrekelj, od št. 1946 do 1953; Beg, str. 72.

193.509

ICON

ICON

(Odlomek)
V‿rastrgani koči smo bili doma,
s‿slamoj pokriti, štiri okence ima;
smo slabo živeli,
krüha nič meli,
večkrat nan hujdo je šlo!
Moj oče so bili en košof pletač,
jas sen bio njihov najmlajši pomagač,
slamo sen puca,
klasje beštuca,
vitre namakao že san!

Posnetek 27. VII. 1964. Peli ‌Ana Sok, rojena Klajžar‌ leta 1907, in ‌Petek Francka, rojena Sok‌ leta 1935, kmetici, ‌Polenšak‌.

Pesmi se je pevka Sok naučila v mladosti od znancev, hčerka Francka pa od nje. Imata jo za zelo staro. Odlomek ponarodele pesmi Jurija Vodovnika. Popolnejšo glej pri št. 194.

194.120

ICON

ICON

(Popolnejša)
Jas sem Vojàkof Juri,
s‿Kamúre sen doma,
v‿rastrgani kočuri
štir okence ima.
Lena cesarica
je moja mati bla,
ko božja je pravica,
je tudi s‿sveta šla.
Minulo je štirdeset let,
odkar so bli na totem svet,
al zdaj so v‿večnost dolgo šli
kjer bodo enkrat fsi.
Moj stari rajni oče
s bili cimerman,
popravlali so koče
fsem murskim furmanom.
Tud majrofe in žage
popravlali so, mline vmes,
so bili pintar in kovač,
nazadnje še cokljač.

Posnetek 8. 8. 1967. Pel ‌Njivar Janko‌, rojen leta 1926, vulkaniser, ‌Radgona‌.

Pesmi se je pevec naučil v mladosti v Negovi od svoje prababice. Ponarodela pesem Jurija Vodovnikova.

Var.: Štrekelj št 8675 Pevec v prvi kitici napačno navaja »s Kamure sen doma«, pri Štreklju je »s Komra« V drugi kitici pa namesto »lena cesarica« pride »Helena cesarica«; Var. še: Kumer, Ribniške, št. 254; Kumer, PSD. št. 324.

195.166

ICON

ICON

Oh, poglejte, fsi ludje,
káko zaj na svetu gre;
káko se na pol vojskuje,
fsaka srota prevzetuje,
kmečko dékle, kmečki fant
nosi zdaj gospocki gvant!
Kakor nosi se gospod,
hodi hlapec tudi svoj pot;
nosi ramice visoke,
tiste turnaste klobuke,
tiste kape šiltaste
nose žene paverske.
Črn klobuk za njega ni,
druge sorte ga dobi,
ga dobi še take robe,
kak so tiste sühe gobe,
ki po dóbravah rastó
in jih ofce ne jedo.
Fantje f‿cerkef pridejo,
z‿žepof pa jim gledajo
velke fajfe in mehirji kakor
kos(e)cem vodirji,
bukvic pa ni videt tam,
ker jih je moliti sram.
Tud poglejmo ženski spol,
vidimo ga gor in dol!
V oblačilih nove šege,
prave vragove telige.
Če glih novo jejnko ima,
čes en mesec ne velja.
Kadar k meši spravla se,
fse poprej pogledat če.
Če je lepo jasno vreme,
najtolepšo jejnko vzeme;
če pa megla se kadi,
hitro gvant se spremeni.
Neka z‿bukvic brat ne zna,
robec namest bukvic ma.
Paternoštra se sramuje,
roženkranc tudi zametuje,
fajgl v roki žuti tam,
ker jo je moliti sram.
Kmetič maslo, špek proda,
da za nove gvante da.
Dòma stiska na fse viže,
rajši jé borove špiže,
da oblečen praf lepo
povzdiguje on glavo.

Posnetek 11. 8. 1963. Pela ‌Žabot Frančiška‌, rojena leta 1895, kmetica, ‌Sovjak‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od znancev. Ima jo za zelo staro. Sedaj se ne poje več.

196.345

ICON

ICON

Me smo bile tri sestrice,
od ranga jutra do temice
nekaj smo se spomenjále,
kruh, pogače si jemale.
Prva reče: »Pite, kuma,
pri nas nega nič računa!«
Druga k Bogu gor zdihava,
tretja v‿ročko pogledava.
Svoje može smo fkanile,
smo rekle, da smo f‿cerkvi bile,
me pa nismo f‿cerkvi bile,
smo f‿kleti siatko vince pile.
Zdaj domu smo pricapljale
in pred vratmi fkup opale,
tja pred kumen smo stopile
in si janke sušile.
Mojga moža je fkanilo,
je mislil, da je vreče bilo,
to pa nije vreče bilo,
pijano babče se valilo.

Posnetek 26.2. 1963. Pela ‌Juranovič Tilika, rojena Smodiš‌ leta 1925, kmetica, ‌Banovci‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od Alojzije Žnidarič iz Grab pri Ljutomeru. Misli, da je zelo stara. Zložil jo je narodni buditelj in pesnik Štefan Modrinjak (rojen 1774 v Središču, u. 1827 kot župnik pri Sv. Miklavžu pri Ormožu). Pesem je hitro ponarodela in je znana razen v Prekmurju tudi v sosednjem Hrvatskem Zagoiju. Več o Modrinjaku glej Slovenski etnograf 1956, str. 203 ss.

Var.: Dravec, Prekmurske, št.92; Žganec, Zagorske, št. 407 in 451 d: Štrekelj IV, Dodatek, str 746, št. 73. GNI, 0-2921 (Kamenščak, 1909); Kumer, PSD, št. 318.

197.347

ICON

ICON

Mogla bi iti svoji kumi,
pa mi nekaj v‿glavi šumi.
Nisem dobro se naspala,
ker ponoči sem kašlala.
Mi smo bile tri sestrice,
od ranga jutra do temice.
Svoje može smo fkanile,
rekle, da smo f‿cerkvi bile,
mi pa nismo f‿cerkvi bile,
smo f‿kleti siatko vince pile. N
ekaj smo se spominjále
in pogače si jemále.
Prva reče: »Pite, kuma,
tu ni treba nič računa!«
Druga k Bogu gor zdihuje,
tretja v‿ročko pogleduje.
Štrta svojga moža toži,
peta pa po lagvi ruži.
Vinska moč jo je fkanila,
samo pet pintof ga je spila.
Zaj k domi smo prikašljale,
smo pred vrati fkup spale.
Smo se zvrnile na pleča,
smo ležale tak kak vreča.
Ko domu smo se vrnile,
f‿kuhnjo smo se zmotale.
Se na kumen naslonile,
da smo janjke si sušile.

Posnetek 30. 8. 1964. Pela ‌Pušenjak Julijana, rojena Dunaj‌ leta 1890, kmetica, ‌Lukavci‌.

Pesmi se je pevka naučila leta 1908 na svatbi svoje sestrične. Zdaj se ne poje več. Pevka je pela prve tri kitice, druge pa so prepisane iz njene rokopisne pesmarice. Metroritmična struktura pesmi je osmerec, v prvem verzu prve kitice pa je deveterec. Verjetno je prej bilo »Mogla b' iti svoji kumi«.

Var. kakor pri št. 196.

198.205

ICON

ICON

Ko babe skupaj pridejo,
si tako govorijo,
si čenčajo, si predejo
fse forme ropotijo.
Ta prva pravi od kruha,
ta druga, kaj si kuha,
ta tretja pa od svojga
moža potepuha.
Ta štrta to zasliši in pravi:
»V‿rit se piši!
Če bi od moža tepna bla,
té nisen več pri hiši!«
Ta peta coj priteče,
al ta je najbolj sveta:
»Meni se prašiča gunila,
če veš mi kje za pera!«
Ta šesta to zasliši:
»Ali jas ti vem za pera,
ali jas ti vem za pera,
na oni kraj jezéra.
𝄆 Jas sen eno gunila,
dvanajst jih je imela. 𝄇
Gdor toto pesem poje,
se med svetnike šteje;
če pa jo babe slišijo,
so fse od jeze blede.

Posnetek 19. 4. 1963. Pela ‌Smodiš Antonija, rojena Štelcer‌ leta 1920, delavka, ‌Murščak‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti v Murščaku od znancev pri kopanju »goric«.

199.224

ICON

ICON

Midva bratca revna sva,
oba sva lepa kundeta, to se zna!
Skupaj f‿šolo sva hodila
in tako sva se menila:
»Benjamin, ti boš kaplan,
jas pa modrijan!«
Midva bratca revna sva,
oba sva lepa kundeta, to se zna!
Tud po svetu sva hodila,
vidla Dunaj, Budapešt,
ker sva dolge prste mela,
vidla tudi sva arešt.!
Midva bratca revna sva,
oba sva lepa kundeta, to se zna!

Posnetek 21. 8. 1963. Pel ‌Škrobar Franc‌, rojen leta 1892, kmet, ‌Cven‌. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od znancev.

200.122

ICON

ICON

Da sva si mija brata,
to nama se pozna,
da rdeče nóse imama
od samga špirita.
Pripev:
HoIadrija, holadrija,
holadrija, holadrijaja ,
presnet, falot!
Da sva si mija brata,
to nama se pozna,
da rdeče nóse imama
od samga špirita.
Če‿u vasi gdo umerje,
pa pridejo po naj,
da mija zapojèma
to zadno pot u raj.
Kedaj pa boma mrla,
ne boma pela več,
tan dol se boma grela
pri najtiveški peč.
Še bol ga boma srala,
kak sma ga na tem svet,
hudiču nagajala,
ga cukala za rep.

(Več ni znala.)

Posnetek 14. 8. 1963. Pela ‌Novak Antonija, rojena Holc‌ leta 1923, kmetica, ‌Slaptinci‌.

Pesmi se je pevka naučila v šolskih letih od svoje babice.

201.514

ICON

ICON

Na velkem travniku je blo dosti koscov,
so notri vozili, glih tolko vozov.
Tam kmetič zdaj drugih ne prosi,
fsak svojo otavo si znosi.
V‿nedelo zvečer sem ša z‿vrha domo,
po eni stezici za drugo brvjo;
pa me vince močno prevzelo,
zapičim se v‿blato debelo.
Zdaj žena me krega, za norca me ma,
pa vini še pravemu uržuh ne zna.
Pa bole se krega no kone,
še ona se v‿blato zasunę.
»Prelübi moj možek, pomagaj mi vün!«
O, žnablava baba, namoči si klün!
O, zlata prešmentana sraga,
kak ona človeka premaga!

Posnetek 11. 8. 1962. Pela ‌Potočnik Anica, rojena Huber‌ leta 1911. gospodinja, ‌Ljutomer‌.

Pesmi se je pevka naučila od učitelja Cirila Mikla iz Ljutomera, velikega ljubitelja prleških pesmi. Umrl leta 1959 v 70. letu. Pevka misli, da je pesem zelo stara domača. Ima tudi poseben naslov: »Sušno leto«. V začetku je besedilo bolj razširjeno in se pravi metrum vidi šele pri drugi kitici, zato je uvrščena med deseterce.

Var. in pombe glej pri št. 202.

202.506

ICON

ICON

Oča nebeški na megli sidi,
pa nas s ten dežon tak lepo škropi.
Ker zemla je globoko süha,
ta trava zažgana se plejha.
Pastirček pa žene živinco navzdol,
ker neče se pasti in gleda okol.
Pastirček ne poje, ne vriska,
on žali za lačnega bika.
Uboga živinca, le kaj bo s teboj,
nan de že leži, al tebi de joj,
ker mi mo te mogli zaklati,
vači ti nede prestati.
Virt pa že pojde iz vrha domou,
čez malo brvico, čez malo vodou,
pa vino mu mouč je odzelo,
zapiči se v‿blato debelo.
Baba ga krega, za norca ga ma,
da nigi nikakšnega reda ne zna,
al baba ga krega, ga kune,
še sama se v‿blato zasune.
»Žlabrava baba, namoči si klün!«
»Prelübi moj dedec, potegni me vün!«
Prelüba požegnana sraga,
kak ona človeka premaga!

Posnetek 8. 8. 1967. Pel ‌Trdina Vlado‌, rojen leta 1923, elektromonter. Radgona. Pesmi se je pevec naučil v mladosti od svoje babice.

Var.: GNI, 0^271, Cven. Tu navaja zapisovalec Fr. Zacherl, da je bila pesem zložena 1834. leta. Spesnil jo je neki Čeh, ki je hodil po vaseh in igral na harfo. Tedaj je bilo sušno leto in so v gostilni prosili, naj zapoje kaj o suši. Tako je pesem nastala. O tem je pripovedovala Petru Skuhali njegova mati Mica, ki je bila tedaj v gostilni, Skuhala pa je povedal Zacherlu. Hozian, Spomini, str. 64.

203.459

ICON

ICON

Lani smo pipali repico, repico,
letos pa zibali Pepico, Pepico.
Lani smo pipali repico,
letos pa zibali Pepico!
Lani so mi pravili lubica,
letos mi pravijo kurvica.
Lani so me klicali:
Hodi jest, hodi pit!
Letos mi pravijo:
Piš nas v‿rit!

Posnetek 30. 7. 1966. Pela ‌Lašič Marija, rojena Fekonja‌ leta 1931, kmetica, ‌Spodnji Ivanjci‌.

Pesmi se je pevka naučila pred 15 leti pri Mali Nedelji od znancev.

204.458

ICON

ICON

Lani sem pleta lük in mak, lük in mak,
letos mi zrasel je mali knap, mali knap!
Pripev:
Kam pa to ide, kam to gre, kam to gre
moje to lanjsko lüblenje.
Lani sem plela lük in mak,
letos mi zrasel je mali knap!
Lani so mi pravili Marica,
letos mi pravijo mamica.
Lani so mi pravili: Pojdi spat!
Letos mi pravijo: Pojdi prat!

(Več ni znala.)

Posnetek 25. 2. 1963. Pela ‌Rajner Frančiška, rojena Stenjko‌ leta 1912, kmetica, ‌Spodnje Krapje‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših ljudi v vasi. Radi jo pojo v družbi pri »kožühanji« in ob drugih priložnostih.

Var.: Kuhač, št. 646; Štrekelj, od št. 2277 do 2282 (2280 iz Ceróvca zapisal Vraz); Žganec, Zagorske, št. 632; Dravec, Prekmurske, št. 103.

205.299

ICON

ICON

Gda terilja srat odide,
eno vüro tan čepi.
Da nazaj k pečnici pride,
fse okoli jé smrdi!

(Več ni znala.)

Posnetek 25. 7. 1964. Pela ‌Petek Antonija, rojena Janžekovič‌ leta 1880, kmetica, ‌Strjanci‌.

Pevka se je pesmi naučila v mladosti med tericami. Danes je ne pojo več.

Var.: Štrekelj, št. 7279 in 7270, Dodatek IV, št. 43 in 66. Dravec, Prekmurske, št. 130.

206.174

ICON

ICON

Toti pa tak lepo gre,
lepo gre, lepo gre;
toti pa tak lepo gre,
lepo gre, na finge.

(Več ni znal)

Posnetek 11. 8. 1963. Pel ‌Korošak Anton‌, rojen leta 1904, gospodar (učitelj), ‌Videm ob Ščavnici‌.

Pesem teric. Pele so jo vsakemu, ki je šel mimo koče, kjer so terice sušile in trle lan (»lešnice«), S tem so se norčevale iz njega in ga dražile. Če pa je prišel preblizu, so tekle za njim in ga posipale s »pozderjem«, ki ga ni bilo lahko očistiti z obleke. To so naredile tudi tistemu, ki jih je jezil. Pesem se več ne poje, ker teric dandanes ni več. Zbadljivke se je pevec naučil od teric kot otrok.

Var.: Štrekelj, št. 7280, 7283.

207.50

ICON

ICON

Smo fantje veseli,
smo fantje mladi,
pod lipicoj zelenoj
se znajdemo mi!
Pod lipicoj zelenoj
mojo dékle sloni;
jas hočem jo pofprašati,
kako se joj godi.
»Al kaj me to fprašaš,
nič za me ne daš,
po oštarijah hodiš,
pri kelnarcah ležiš!
Al kaj bom začela,
f‿klošter bom šla
ter nüna bom postala
in molila Boga!«
Če boš ti nüna,
jas bom menih,
skupaj boma spala,
saj nama nede greh!

Posnetek 24. 7. 1964. Pel ‌Kandrič Ivan‌, rojen leta 1907, kmet, ‌Mihovci pri Veliki Nedelji‌.

Pevec mi je povedal, da je to pesem, besedilo in napev, zložil skupaj s fanti iz domače vasi okoli leta 1922. Pozneje so se je naučili tudi mlajši. Danes se ne poje več. V prvem delu napeva je čutiti vpliv alpske melodike z daktilskim ritmom, v drugem pa je trohejski ritem z bolj domačo melodijo.

208.544

ICON

ICON

Mujcek naš,
ne hodi gor po lestvici!
Tan špeh visi,
tan fse smrdi,
po čelen Radomerji.

(Več ni.)

Posnetek 17. 12. 1962. Pela ‌Pihler Ana‌, rojena leta 1892, gostilničarka in posestnica, ‌Radomerje‌.

Zbadljivke se je pevka naučila v mladosti v domači vasi.

209.283

ICON

ICON

Mujcek je skoz okno lüka,
trala lalala,
kak je hlapec deklo süka,
trala lalala!

(Več ni znala.)

Posnetek 18. 8. 1963. Pela ‌Karba Frančiška‌, rojena leta 1891, kmetica, ‌Bučkovci‌.

Šaljivke se je pevka naučila v mladosti od znancev pri delu. S pesmijo so drag drugega dražili.

Var.: GNI, 0-263 (Rajžihar, 1907).

210.317

ICON

ICON

Kaj ti je, moj sivi mujcek, o-jo-joj,
da se tak nemilo jočeš, o-jo-joj?
Kaj ti je, moj sivi mujcek,
da se tak nemilo jočeš?
»Dekla me je pòkrivila,
da sen s peči prato fkradel!
Dekla pa jo je ukradla,
pa jo f‿štalo hlapci dala!«

Posnetek 12. 8. 1962. Pela ‌Žnidarič Genovefa‌, rojena leta 1890, kmetica, ‌Železne dveri‌.

Šaljivke se je pevka naučila pri delu v mladosti. Pevka mi je tudi povedala, da so nekdaj na splošno rajši peli kakor danes.

Var.: GNI, 0-263, (Rajžihar, 1907) in 0-6056, (Podgradje, 1908); Štrekelj, Dodatek, str. 745, št. 42; Dravec, Prekmurske, št. 379.

211.442

ICON

ICON

Dekla je klobaso fkradla,
pa jo je hlapci dala;
oj, mujcek, mujcek, mujcek moj!
Krivec jas nečem biti,
ne‿m je klobasa v riti;
oj, mujcek, mujcek, mujcek moj!

(Več ni znala.)

Posnetek 18. 8. 1963. Pela ‌Karba Frančiška‌, rojena leta 1891, kmetica, ‌Bučkovci‌.

Šaljivke se je pevka naučila v mladosti.

Variante kakor pri št. 210.

212.479

ICON

ICON

Naš mujcek je ljupco imeo, mjao, mjao,
fsako noč vasovatje odšeo, mjao, mjao;
prišeo je domo ves zaspan, mjao, mjao,
ko mežnar odzvonio je dan, mjao, mjao!
Naš mujcek je ljupco imeo,
fsako noč vasovat je odšeo;
prišeo je domo ves zaspan,
ko mežnar odzvonio je dan.
Zbolela mu je ljupca močno,
o joj, če več zdrava ne bo!
Naš mujcek je tarnat začeo,
nobene več miške ni vjeo.
In ko res vzame jo smrt,
okoli se plazi potrt;
živlenje sovražit začne,
f‿soboto obesil se je.
V‿nedeljo, ko k maši smo šli,
smo vidli, da mujcek visi;
gdor videl, to rekel je fsak,
da mujceka vzeja je vrag.
To žalost v eksempel povem
fsem mladim brezskrbnim ljudem:
Če dolgo živet vam je mar,
zaljubit se nigdar, nigdar.

Posnetek 25. 2. 1963. Pela ‌Rajner Frančiška, rojena Stenjko‌ leta 1912, kmetica, ‌Spodnje Krapje‌.

Pesmi se je pevka naučila od dedka v mladosti v Grlavi (+ 1930 v 88. letu). Pesem je Jenkova, ponarodela in jo ljudstvo rado poje. Pri tej varianti je zanimiva četrta kitica, ki ni Jenkova, marveč jo je zložil ljudski pevec, pa se kljub temu zelo dobro vključuje v Jenkovo besedilo.

Var.: RZB. št. 424, Cven.

213.78

ICON

ICON

Srečali smo mravlo,
smo mislil(i), da gospa,
ki ma tak sipke nogice
in tak preščekeni lamp,
lamp, lamp;
ki ma tak sipke nogice
in tak preščekeni lamp.
Srečali smo mravlo,
smo mislili, da je gospa,
ki ma tak šipke nogice
in tak preščekeni lamp.
Srečali smo žabo,
smo mislili, da je grof,
ki ma tak zeleno sukjico
kak jurjoški grof.
Srečali smo bika,
smo mislili, da je pek,
ki ma tak lepo žemlico
kak jurjoški Kreft.

Posnetek 11. 8. 1962. Pela ‌Potočnik Anica, rojena Huber‌ leta 1911, gospodinja, ‌Ljutomer‌.

Pesmi se je pevka naučila v mladosti od starejših ljudi. V pesmi se navaja prleško krajevno ime in se že po tem vidi, da je res pristna domača.

Var.: Štrekelj, št. 8633 (od Ljutomera) in druge.

214.500

ICON

ICON

Kokot na plot zleti, ( k i k ir i k i )
dekla ga že lovi, ( k i k i r i k i ! )
Kokot na plot zleti,
dekla ga že lovi!
Kokot na taleri,
zdravo prijatelji!
Kokot že pečen je,
al še kaj vinca je?
(Naprej ni znal.)

Posnetek: 1. 12. 1963. Pel ‌Heidenkumer Avgust‌, rojen leta 1912, uradnik, ‌Ormož‌.

Pesmi se je pevec naučil kot otrok od znancev. Prisotni pevec Roman Žličar je povedal, da je pri njih navada, reči o čem starem, da je »staro kak Lotmerk«.

215.499

ICON

ICON

Picek je zgodaj stal, kikiriki,
piške na pašo gnal, kikiriki ;
picek je zgodaj stal, kikiri, kikiri,
piške na pašo gnal, kikiriki.
Picek je zgodaj stal,
piške na pašo gnal.