Potujoči glasbeniki na ozemlju današnje Slovenije v 17. in 18. stoletju

Migracije, premiki in potovanja so širok pojem in kompleksen pojav, s katerim se je in se še danes srečuje cel svet. Ker je gibanje oziroma spreminjanje geografskega in družbenega okolja ter iskanje boljšega ekonomskega in socialnega položaja za človeka že od nekdaj sinonim sreče in blagostanja, so migracije pomemben del človeške zgodovine. Države so bodisi epicentri selitev, prehodna ozemlja popotnikov ali njihov končni cilj. Še posebno v današnjem času, ko so selitve ljudi obsežnejše kot kdaj koli poprej, so priseljevanja oz. preseljevanja pereča tema in globalna problematika. Poleg negativnega prizvoka, ki danes pogosto spremlja pojav migracij, pa imajo le-te tudi pozitivne konotacije. Kot neizogibni del gospodarskega in družbenega življenja vsake države so selitve lahko tudi koristne tako za posameznika kot za celotno družbeno okolje. Z vključevanjem migrantov v novo okolje so le-ti lahko pomemben doprinos na kulturnem, ekonomskem in družbenem področju.

S pojavom migracij se skozi celotno zgodovino srečujemo tudi na ozemlju današnje Slovenije. Bila je tako ozemlje, kamor so se ljudje priseljevali, kot tudi ozemlje, iz katerega so se prebivalci izseljevali. Med vidnejšimi je izseljevanje v času protestantizma, ko so se konec 16. in v začetku 17. stoletja v obdobju izvajanja protireformacije zaradi verske nestrpnosti s tukajšnjega ozemlja izselili številni protestanti.

Migracije, ki so del vsakdana, se ne tičejo le države izvora, temveč so vplivi preseljevanja globalni. Države niso neprehodna in neodvisna enota, temveč jih med seboj povezujejo močni migracijski tokovi, ki s seboj prinašajo raznolike družbene in kulturne običaje. Spoznavanje in sprejemanje raznolikosti ter sobivanje v medsebojnem sožitju pa je doprinos h kulturi posameznega naroda. To se lepo odraža v glasbeni umetnosti, kjer se skupaj s preseljevanjem glasbenikov in drugih umetnikov med seboj srečujejo in širijo tudi različne glasbene ideje, prakse in običaji.

Omenjenim glasbenim migracijam se je posvečal mednarodni projekt MusMig – Music Migrations in the Early Modern Age: The Meeting of the European East, West and South (Glasbene migracije v zgodnjem novem veku: na stičišču evropskega vzhoda, zahoda in juga), ki je pod okriljem programa HERA – Humanities in the European Research Area potekal od 1. septembra 2013 do 30. novembra 2016. V okviru projekta se je raziskovalo glasbeno migracijske poti 17. in 18. stoletja na ozemlju današnje vzhodne, zahodne in južne Evrope. Projekt je vključeval raziskovalce iz štirih evropskih držav: Slovenije, Hrvaške, Nemčije in Poljske.

Cilj projekta je bil obogatiti evropsko glasbeno zgodovino z vedenjem o glasbenih transferjih na ozemlju zgodovinskih pokrajin zgodnje novoveške Evrope in ugotoviti, kako mobilni so bili glasbeniki v 17. in 18. stoletju. Da je bilo mogoče zajeti celovit pogled na preseljevanje glasbenikov, projekt ni vključeval zgolj znanih in uveljavljenih migrantskih glasbenikov, temveč je v zgodovini iskal vsakršnega popotnika, tudi anonimnega in naključnega ljubiteljskega glasbenika. Seznam glasbenih popotnikov je nazoren prikaz dinamike glasbenega življenja v 17. in 18. stoletju na evropskih tleh. Izdelana je bila spletna zbirka potujočih glasbenikov, dostopna širši javnosti (http://www.musmig.eu/database/ ‌ ), v kateri so zbrani vsi najdeni potujoči glasbeniki. Zbirka ne podaja le skopih podatkov, temveč vključuje tudi grafično prikazano časovno os, ki ponazarja dogodke v življenju glasbenika in je povezana z zemljevidom Evrope, na katerem je mogoče slediti glasbenikovi življenjski poti. Hkrati pa omogoča iskanje stikov med posameznimi potujočimi glasbeniki. Del zbirke so tudi informacije o glasbenikih na ozemlju današnje Slovenije, ki so v pričujočem katalogu zbrane v slovenskem jeziku.

V tej slovenski zbirki so glasbeniki razvrščeni po abecednem vrstnem redu glede na priimek. Vsak glasbenik je predstavljen v samostojni enoti, katere naslov je glasbenikov priimek in osebno ime, kot je uveljavljeno v literaturi (Abbele, Alloisia). Redovnice in redovniki imajo ob priimku in imenu še akronim redovne skupnosti, ki so ji pripadali. Na začetku vsakega gesla so navedene različice osebnega imena, kraj in datum rojstva oz. krsta (*) ter smrti oz. pokopa (+). Nadaljnji biografski podatki so razvrščeni v več kategorij, po sledečem vrstnem redu: Poklic ali dejavnost, Šolanje, Zaposlitev, Poti, Dela, Razno, Povezane osebe, Viri in literatura. Zbrani podatki odražajo stanje zbirke ob zaključku projekta HERA MusMig konec leta 2016. Pričujoči katalog tako ni zaključena celota, temveč dopušča možnosti za dopolnjevanje in urejanje gesel.

Izdelava zbirke potujočih glasbenikov je zahtevala natančno raziskavo slovenskega prostora. Sprva je bilo potrebno raziskati relevantne sekundarne vire in iz njih pridobiti nadaljnje smernice za raziskovanje primarnih virov, tj. širokega spektra ohranjenega arhivskega gradiva. Med pomembne tovrstne pričevalce sodijo tako neposredne navedbe migracij glasbenikov kot tudi posredne omembe vsakršnih prenosov glasbenega gradiva (partiture, libreti, glasbene zbirke) ter prepisov le-tega. Za to je bila na Slovenskem zadolžena skupina raziskovalcev na Muzikološkem inštitutu ZRC SAZU pod vodstvom predstojnice inštituta dr. Metode Kokole in petih sodelavcev: dr. Nataša Cigoj Krstulović, dr. Klemen Grabnar, dr. Radovan Škrjanc, dr. Katarina Trček Marušič in dr. Maruša Zupančič, ki so na projektu sodelovali v različnih časovnih obdobjih. Raziskovalci so z obširnimi in poglobljenimi študijami izbranih primerov raziskovali pojem migracij in širili do tedaj skromno bero tovrstne literature na področju slovenske muzikologije, dr. Maruša Zupančič in dr. Katarina Trček Marušič pa sta bili zadolženi za iskanje glasbenih popotnikov in z njimi povezanih podatkov ( http://www.musmig.eu/research/p6-project-6/ ‌).

Raziskani so bili vsi pomembni glasbeni fondi naslednjih ustanov: knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani (SI-Lf), arhiv stolnega kora v Ljubljani (SI-Ls), Glasbena zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice (SI-Lng), Semeniška knjižnica v Ljubljani (SI-Lsk), Zbirka rokopisov, redkih in starih tiskov Narodne in univerzitetne knjižnice (SI-Lnr), knjižnica Narodnega muzeja Slovenije, Arhiv Republike Slovenije, Nadškofijski arhiv Ljubljana (SI-Lna), Pokrajinski arhiv Maribor (SI-Mpa), glasbeni arhiv stolnice v Mariboru (SI-Ms), knjižnica Ivana Potrča Ptuj (SI-Pk), glasbeni arhiv opatijske cerkve sv. Danijela v Celju (SI-Co), knjižnica frančiškanskega samostana v Novem mestu (SI-Nf), knjižnica kolegiatnega kapitlja v Novem mestu (SI-Nk), minoritski samostan sv. Frančiška v Piranu (SI-PIm), župnijski arhiv Piran (SI-PIž), arhiv stolne župnije v Kopru (SI-Ka), Pokrajinski arhiv Koper (SI-Kp), škofijski arhiv Koper (SI-Kš) in Osrednja knjižnica Srečka Vilharja Koper (SI-Ko).

Zbrani podatki so tako omogočili izdelavo prve zbirke v slovenski glasbeni zgodovini, ki združuje podatke o migracijskih tokovih na ozemlju današnje Slovenije. Zbirka, ki vključuje migracijske glasbenike iz 17. in 18. stoletja na ozemlju današnje Republike Slovenije, je pomemben doprinos k skupni evropski glasbeni zgodovini. Njen obseg pa kaže na razsežnost migracij na ozemlju današnje Slovenije v zgodnjem novem veku. Pregled nastale zbirke je omogočil izdelavo statistike, s pomočjo katere bo v nadaljevanju predstavljena dinamika glasbenih migracij na ozemlju današnje Slovenije; navedeni bodo najpogostejši vzroki za migracije, predstavljene raziskane tranzicijske poti potujočih glasbenikov in orisani profili glasbenikov, ki so se v 17. in 18. stoletju mudili na ozemlju današnje Slovenije.

Migracije na področju glasbene umetnosti so bile do sedaj sorazmerno malo raziskane. Slovenska muzikološka stroka se namreč s tem vprašanjem vse do pričetka projekta MusMig ni sistematično ukvarjala. Muzikološka literatura zato ni ponujala specifičnih raziskav migracijskih gibanj. Individualna potovanja glasbenikov so omenjena zgolj v splošno zgodovinskih raziskavah, medtem ko se raziskovanju kompleksnejših migracijskih vprašanj, kot so pomen glasbenih migracij za razvoj slovenskega glasbenega življenja, vključevanje migrantskih glasbenikov v novem okolju in umeščanje migracij v širši evropski koncept glasbeno migracijskih tokov, raziskovalci do sedaj v večji meri še niso posvečali.

Podrobnejše raziskave slovenske glasbeno-migracijske zgodovine želi spodbuditi statistika glasbenih migracij, ki bo predstavljena v nadaljevanju; pokazati želi na razsežnost migracij na področju glasbene umetnosti, poudariti pomembnost migracij za razvoj glasbene umetnosti, pokazati pot k še nerešenim vprašanjem in raziskovalce izzvati za podrobnejše raziskave in študije na tem področju.

Že obseg zbirke kaže, da je bilo ozemlje današnje Slovenije močno prehodno. Tu so se skozi stoletja ustvarile najrazličnejše tranzicijske poti, ki so jih iz najrazličnejših vzrokov vodili ljudje številnih poklicev, znanj in interesov. Mnogi med njimi so bili ekonomski migranti, povsem običajna so bila študijska potovanja, pogosti so bili tudi potujoči virtuozi, poslani na službeno pot. Zaslediti je mogoče tudi politične in verske migrante. Našteti vzroki so pripeljali do močno razvejanega zemljevida migracijskih poti.

Kot so raznolike migracijske poti, tako so raznovrstni tudi profili najdenih potujočih glasbenikov, ki so bili prisotni na ozemlju današnje Slovenije. Vzrok za to je dejstvo, da je pojem migracij v zbirki razumljen v najširšem kontekstu, in sicer: ne glede na čas bivanja izven meja matičnega ozemlja so v zbirko vključeni vsi, ki so bili na kakršenkoli način povezani z glasbo. To so:

1. popotniki, ki so bili poklicno povezani z glasbeno umetnostjo: poleg pevcev, inštrumentalistov, skladateljev idr. sodijo v to skupino še obrtniki oz. rokodelci, glasbeni teoretiki in učitelji;
2. ljubiteljski ustvarjalci, poustvarjalci in podporniki glasbene umetnosti ter
3. popotniki, katerih narava njihovega primarnega poklica oz. študija je predpostavljala glasbeno aktivnost.

Tudi časovna os obsega dolgo obdobje, ki se razteza skozi 17. in 18. stoletje, natančneje zbirka vključuje vse glasbenike, ki so bili rojeni med letoma 1580 in 1799, oziroma tiste, ki so migrirali med letoma 1600 in 1815.

Z ozirom na navedene omejitve je bilo mogoče med relevantne popotnike uvrstiti 614 glasbenikov, ki so bili med letoma 1600 in 1815 prisotni tudi na ozemlju današnje Slovenije.

Čeprav se je slovenski del projekta osredotočal izključno na ozemlje današnje Slovenije, je v zbirko vključenih štirideset danes imenovanih »zamejcev«, torej glasbenikov, ki so delovali v krajih, ki so nekoč sicer pripadali skupnim političnim enotam (Štajerski in Goriški), vendar so danes ta ozemlja del sosednjih držav, Avstrije in Italije. Ti, danes obmejni kraji (Gorica, Trst, Gradec), so bili v zgodovini močno povezani z današnjim slovenskim ozemljem in so pomembni pri raziskavah glasbenega življenja na Slovenskem. Glasbeniki, ki so delovali v omenjenih krajih, so bili zato v zbirko vključeni, ne pa tudi v nadaljnjo raziskavo in zato ne vplivajo na predstavljeno statistiko.

Razprava se bo zato v nadaljevanju osredotočila zgolj na osebe, ki so bile prisotne na današnjem slovenskem ozemlju; torej na 573 potujočih glasbenikov, med katerimi so tako na Slovensko priseljeni kot tudi izseljeni glasbeniki. Tudi tisti, ki jih zaradi pomanjkljivih podatkov ali drugih tehničnih in vsebinskih ovir ne moremo zanesljivo uvrstiti med izključno imigrantske ali emigrantske glasbenike.

Skupino neopredeljenih popotnikov tvori 151 predvsem ljubiteljskih glasbenikov, ki jih glede na njihov poklic oz. status razvrščamo med:

1. gojence graškega Ferdinandeuma in
2. frančiškane.

Najštevilčnejša skupina so bili gojenci graškega Ferdinandeuma. Ferdinandeum je bila jezuitska ustanova, ki je študentom in dijakom v Gradcu v okviru sistema štipendiranja omogočala brezplačno bivanje, pod pogojem, da so se kot pevci ali inštrumentalisti glasbeno udejstvovali v jezuitski cerkvi (gl. sliko 1). V Univerzitetni knjižnici v Gradcu hranijo vpisno knjigo Catalogus alumnorum Ferdinandei graciensis ab anno 1558 usque ad a. 1684 susceptorum et dimissorum (Ms. 486), kamor so jezuiti vpisovali nove člane Ferdinandeuma. V rokopisu je zabeleženo predvsem, kdaj so zapustili ozemlje današnje Slovenije in odšli v Gradec, koliko časa so se tam šolali in s čim so se kot glasbeniki v tem času ukvarjali. Zelo redko vir poroča o njihovi nadaljnji poti po zaključenem šolanju.

Primer tovrstne migracije je Johann Killer (Joannes Killer), ki se je rodil v Ljubljani leta 1638 ali 1639. Leta 1658 je postal gojenec graškega Ferdinandeuma, kjer se je izobraževal tudi kot pozavnist. Pomanjkanje podatkov o njegovi nadaljnji poti nam onemogoča, da bi ga lahko uvrstili med trajno izseljene glasbenike; morda se je po zaključenem šolanju vrnil na ozemlje današnje Slovenije, morda pa je svoje delo nadaljeval v katerem od mest izven današnjih slovenskih meja.

Odprto je tudi vprašanje koncepta migracij; gojenci so namreč potovali zgolj do Gradca, ki je nekdaj pripadal isti politični enoti kot del današnjega slovenskega ozemlja, vojvodini Štajerski. Če bi torej upoštevali zgodovinske politične meje, vseh gojencev Ferdinandeuma ne bi mogli uvrstiti med migrante. Tovrstna potovanja bi lahko razumeli zgolj kot nekakšne »med-deželne« migracije; torej bi med popotnike lahko uvrstili zgolj tiste, ki so v Gradec, na Štajersko, pripotovali iz sosednje dežele Kranjske.

Vprašanje migracij se pojavlja tudi pri frančiškanskih glasbenikih, ki so pripadali različnim samostanom znotraj frančiškanske province sv. Križa ‌. Ta je zajemala frančiškanske samostane na današnjem slovenskem in hrvaškem ozemlju. V 18. stoletju, za časa Jožefa II., je razpadla na Notranjeavstrijsko provinco sv. Križa, s središčem v Ljubljani, ki so ji bili priključeni še nekateri avstrijski samostani, in Primorsko provinco sv. Križa s središčem v Karlovcu. Samostani posamezne province so bili med seboj povezani, kar potrjuje tudi dejstvo, da so samostanski bratje in z njimi glasbeno gradivo pogosto prehajali iz enega v drug samostan (gl. sliko 2). Frančiškansko provinco bi tako lahko razumeli kot samostojno enoto s svojo lastno ureditvijo, zaradi česar notranje selitve frančiškanskih bratov ne bi sodile med migracije, tudi če so se selili iz samostanov na današnjem Hrvaškem v samostane na ozemlju današnje Slovenije. Med migrante bi tako lahko šteli zgolj frančiškane, ki so se selili v 18. stoletju, torej za časa Jožefa II., ko je bila prvotna Provinca Hrvaške in Kranjske razdeljena na Notranjeavstrijsko (samostani na ozemlju današnje Slovenije) in Primorsko provinco (samostani na ozemlju današnje Hrvaške).

Pri obravnavi frančiškanskih glasbenikov se pojavlja tudi težava pri definiranju posameznih selitev bodisi kot imigracij ali emigracij. Zaradi prepogostega preseljevanja in prečkanja meja ter kratkotrajnega bivanja v posameznih samostanih je frančiškanske brate težko opredeliti zgolj kot priseljene ali izseljene glasbenike.

Za ponazoritev vzemimo dva frančiškanska glasbenika; prvega rojenega na ozemlju današnje Slovenije in drugega rojenega na ozemlju današnje Hrvaške.

Ivan Đuro Konstancija Guttmann (1730–1766) je kot frančiškanski organist, pevec in učitelj pogosto potoval. Njegova poklicna pot je bila razpeta med mesti Ormož, Zagreb, Čakovec in Križevci. Ker je v teh mestih bival le za obdobje enega do dveh let in se je vanje pogosto tudi vračal in s tem večkrat prečkal današnjo slovensko-hrvaško mejo, ga ne moremo točno opredeliti kot trajno ali začasno izseljenega glasbenika.

Prav tako je frančiškanski zborovodja Ludovik Udalricus Furlan (Forlan; 1684–1749) večkrat za krajše obdobje pripotoval v samostane na ozemlju današnje Slovenije (Novo mesto, Ljubljana, Nazarje). Zaradi nenehnega preseljevanja in prečkanja današnje slovensko-hrvaške meje ga ne moremo umestiti med začasno ali trajno priseljene glasbenike.

Kljub predstavljenim pomislekom pa so frančiškanski glasbeniki in gojenci graškega Ferdinandeuma uvrščeni med potujoče glasbenike, saj se razprava omejuje izključno na ozemlje današnje Slovenije. Obravnava ga kot enovit prostor z lastno zgodovino, v katero sodi vse, kar se je v preteklosti na tem ozemlju dogajalo, ne glede na to, katerim enotam je nekoč pripadalo. Zato so vsakršni prehodi njenih današnjih meja označeni kot migracije in vsi glasbeniki, ki so z ozemlja današnje Slovenije potovali v mesta, ki danes pripadajo sosednjim državam, nekoč pa so bila del iste politične enote, šteti med migrantske glasbenike.

Če skupini 573 glasbenikov odštejemo skupino 151 frančiškanov in gojencev Ferdinandeuma, ostane 423 glasbenikov. Viri slednjih so dovolj zgovorni, da omogočajo izdelavo širše podobe migracij na današnjem slovenskem ozemlju.

Iz grafa 1 je razvidno, da je bilo priseljevanja na Slovensko za dobre tri četrtine več kot izseljevanja z ozemlja današnje Slovenije. Prikazano dejstvo moramo zaradi široko opredeljenega pojma migracij podrobneje razčleniti in analizirati ter ugotoviti, kakšne vrste so omenjene migracije in kdo so potujoči glasbeniki. Pridobljene ugotovitve bodo namreč izostrile sliko migracijske pestrosti na današnjem Slovenskem.

Z ozirom na smer migracij (bodisi so se glasbeniki na današnje ozemlje Slovenije priselili ali izselili) in glede na čas, ki so ga popotniki preživeli izven matičnega ozemlja, lahko glasbenike razdelimo v štiri skupine, kot so prikazane v grafu 2:

1. začasno priseljeni glasbeniki,
2. začasno izseljeni glasbeniki,
3. trajno izseljeni glasbeniki,
4. trajno priseljeni glasbeniki.

Začasno priseljeni glasbeniki

Analiza v raziskavo vključenih migracij je pokazala, da so bili na današnjem slovenskem ozemlju prisotni predvsem gostujoči glasbeniki. To so bili večinoma poklicni glasbeniki, ki so po določenem času to ozemlje tudi zapustili.

Največja skupina začasno priseljenih poklicnih glasbenikov so člani nemških in italijanskih gledaliških skupin, ki so v 18. in v začetku 19. stoletja gostovale v Stanovskem gledališču v Ljubljani (gl. sliko 3). Med člani teh skupin so bili pevci in pevke, plesalci in impresariji; med slednjimi tudi priznani impresariji, kot sta brata Pietro in Angelo Mingotti (gl. sliko 4), Emanuel Schikaneder (gl. sliko 5) in Georg Schantrock. Gledališke skupine so v Ljubljani bivale zgolj v času sezon, po njihovem zaključku pa so pot nadaljevali v druga mestna središča. Ti glasbeniki niso bili tipični migranti, saj so se nenehno preseljevali iz mesta v mesto in bi jih bilo morda pravilneje označiti kot popotnike.

Stanovsko gledališče

Naslovna stran glasbene drame Rosmia

Vpis Schikanederjevega sina v krstno knjigo cerkve sv. Petra v Ljubljani, 15. 3. 1780 (Ljubljana, Nadškofijski arhiv, Krstna knjiga 23, 1775-8, 195, sv. Peter)

Med začasno priseljene glasbenike se uvrščajo tudi tisti, katerih narava njihovega primarnega poklica je narekovala glasbeno udejstvovanje. To so cerkveni poklici; duhovniki so se glasbeno udejstvovali kot inštrumentalisti, učitelji, skladatelji, pevci in zborovodje, med redovniki pa so bili poleg izvajalcev in skladateljev tudi libretisti in dramaturgi.

Ostali so še založniki, tiskarji in knjigarnarji, ki so med drugim izdajali in tiskali tudi najrazličnejše glasbene tiske in zbirali glasbeno literaturo.

Do sedaj predstavljeni glasbeniki zaradi kratkega delovanja na današnjem slovenskem ozemlju v slovenski glasbeni zgodovini niso pustili vidnejših in pomembnejših vplivov; v Ljubljani gostujoče gledališke skupine so se med seboj po kvaliteti sicer razlikovale, kljub temu pa gostovanje gledaliških skupin pomembnih evropskih impresarijev dokazuje, da je bila Ljubljana na področju glasbene produkcije primerljiva z drugimi večjimi evropskimi mesti.

Začasno izseljeni glasbeniki

Manjša skupina glasbenikov se je s slovenskega ozemlja začasno izselila. To so bili poklicni in tudi ljubiteljski glasbeniki. Slednji so bili predvsem študentje, ki so se izobraževali v večjih mestnih središčih izven slovenskega ozemlja, kot so Dunaj, Padova, Gradec itd. Tudi za nekaj učencev graškega Ferdinandeuma je znano, da so se po končanem šolanju kot duhovniki vrnili na ozemlje današnje Slovenije. Mednje sodi škofjeločan Andrej Jurij Gladič (Andreas Gladik; 2. polovica 17. stoletja), ki je bil v graškem Ferdinandeumu pozavnist in trobentač. Po zaključenem šolanju se je vrnil v Ljubljano, kjer je postal kanonik.

Med poklicnimi glasbeniki, ki so občasno gostovali izven meja Slovenije, pa so najpogostejši glasbilarji, in sicer orglarji. Sama narava orglarskega poklica je predpostavljala začasna potovanja; po prejemu naročila za nove orgle si je orglar moral ogledati prostor, v katerega bo glasbilo postavil, zaradi nižjih finančnih stroškov pa je glasbilo najpogosteje izdelal kar na mestu naročila. Tako je orglar Janez Faller (Johannes Faller; 1650–po 1717), ki je imel delavnico v Ljubljani, zaradi naročil in popravil pogosto gostoval tudi v Zagrebu (gl. sliko 6). Enako je Janez Jurij Eisl (Johann Georg Eisl; 1708–1780) izdelal orgle za cerkev v kraju Marija Gorica na Hrvaškem, v katere se je tudi podpisal (gl. sliko 7).

Zagrebška katedrala

Orgle v Mariji Gorici

Poleg glasbilarjev so znani še nekateri drugi glasbeni poklici, kot so inštrumentalisti in skladatelji, ki so se izobraževali v večjih, najpogosteje avstrijskih mestih (Salzburg, Dunaj, Gradec) in se po zaključenem šolanju kot izobraženi glasbeniki vrnili na ozemlje današnje Slovenije, ali pa so v sklopu službenih obveznosti, najpogosteje so bili to inštrumentalisti, gostovali na slovesnostih v tujih mestnih središčih, npr. v Gradcu.

Za poznavanje slovenske glasbene zgodovine so pomembnejši glasbeniki, ki so se na slovensko ozemlje priselili ali z njega izselili za daljše obdobje, se aktivno vključili v novo okolje in v tamkajšnjem kulturnem življenju pustili vidno sled. Rezultati analize so pokazali, da je bilo v 17. in 18. stoletju na Slovensko trajno priseljenih glasbenikov več kot v tem obdobju trajno izseljenih glasbenikov.

Trajno izseljeni glasbeniki

Glasbeniki, ki so se z ozemlja današnje Slovenije izselili za daljše obdobje ali celo za trajno, so bili predvsem poklicni glasbeniki. Ti so se v novem okolju zaposlili in s tem tudi vključili v tamkajšnje glasbeno življenje. Izven meja domovine so živeli od deset pa vse do petdeset in več let in za približno polovico teh glasbenikov je znano, da so v tujini zaključili svojo življenjsko pot.

Med izseljenimi glasbeniki prevladujejo inštrumentalisti in pevci, pogosti pa so tudi glasbilarji. Službovali so v večjih mestnih središčih, predvsem avstrijskih: Gradec, Dunaj, Celovec, Innsbruck, Admont, Rottenmann in Vetrinj. Opravljali so predvsem poklic dvornega in cerkvenega glasbenika, nekaj pa jih je bilo tudi v službi mest. Med njimi so bili priznani in uveljavljeni glasbeniki, kot je orglar Frančišek Ksaver Križman (Franciscus Xaverius Crisman; 1726–1795), ki je izdeloval orgle za pomembne avstrijske naročnike. Med drugimi tudi za samostansko cerkev sv. Florijana v kraju St. Florian (gl. sliko 8).

Orgle v cerkvi sv. Florijana; Križman
Levo: Križmanova orgelska omara po povečanju. Desno: omara pred povečanjem; bakrorez Jakob Hirtl, 1838 (Škulj, Križmanova orglarska delavnica, po str. 112)

Kamničan Janez Krstnik Dolar (Joannes Baptista Dolar; 1621–1673) je na Slovenskem deloval kot učitelj. Kasneje je zapustil slovensko ozemlje in med drugim kot skladatelj in zborovodja uspešno služboval na Dunaju (gl. sliko 9).

Dolarjev bio-bibliogram v Valvasorjevi Slavi vojvodine Kranjske (Valvasor, Die Ehre, knjiga 6, 359)

Mariborčan Daniel Lackner (Lagkhner; 2. polovica 16. stoletja) je bil dvorni glasbenik v Loosdorfu in plodovit skladatelj. Prav tako tudi skladatelj Gabriel Plavec (Plautz, Plautzius; 2. polovica 16. stoletja–1641), ki je kot dvorni glasbenik služboval v Mainzu. Skladatelja Francesco Pollini (Franc; 1762–1846) (gl. sliko 10) in Giuseppe Tartini (1692–1770) pa sta bila uspešna glasbenika v italijanskih mestih.

Portret Francesca Pollinija iz zbirke skladateljev glasbenega konservatorija v Neaplju in naslovnica izvirne izdaje Treh klavirskih sonat iz leta 1812

Izseljeni glasbeniki so se, kot je prikazano, uspešno integrirali v novo okolje in se s kvalitetnim delom postavili ob bok ostalim tamkajšnjim glasbenikom.

Trajno priseljeni glasbeniki

Zaradi široko opredeljenega pojma migracij zbirka vključuje raznovrstna potovanja katerih koli z glasbo povezanih ljudi iz 17. in 18. stoletja, kar pa ne omogoča jasnega vpogleda v stanje glasbenega življenja in kulturnega okolja na področju današnjega slovenskega ozemlja. Da bi se razjasnila slika glasbenega dogajanja v 17. in 18. stoletju ter pomen in vpliv glasbenih migracij na razvoj glasbene umetnosti, je potrebno iz zbirke izluščiti zgolj tiste glasbenike, ki so se na ozemlje današnje Slovenije priselili, tu ostali daljše obdobje in s svojim delom zaznamovali tukajšnje glasbeno okolje.

Najdenih je bilo 76 glasbenikov, ki so se v 17. in 18. stoletju priselili na ozemlje današnje Slovenije. Med njimi so bili glasbeniki z ozemlja današnjih evropskih držav, predvsem Avstrije in Češke (glej tabelo 1 in graf 3).

1data1 1data1 1data1 1data1 1data1 1data1 1data1 1data1 1data1

Delež trajno priseljenih glasbenikov

Ozemlje današnjih evropskih držav	Št. priseljencev
Avstrija	30
Češka	17
Italija	10
Nemčija	8
Hrvaška	3
Madžarska	1
Nizozemska	1
neznano	6

XXX

Delež trajno priseljenih glasbenikov

Med trajno priseljenimi glasbeniki so bili profesionalni in ljubiteljski. Kot je razvidno iz grafa 4, je bil delež poklicnih in ljubiteljskih glasbenikov med seboj primerljiv.

XXX

Trajno priseljeni glasbeniki

Med ljubiteljskimi glasbeniki prevladujejo redovniki, ki so se v največji meri posvečali inštrumentalnemu in vokalnemu muziciranju, poleg teh obveznosti pa so opravljali tudi druge z glasbo povezane dejavnosti; bili so glasbeni učitelji, skladatelji, kopisti in zborovodje. Med prepoznavnejše sodi škofjeloški kapucin, pater Romuald Marušič, libretist znamenitega Škofjeloškega pasijona ‌ (Instructio pro processione Locopolitana in die Parasceve Domini).

V glasbeno dejavnost so bile v večji meri usmerjene priseljene članice ženskih redov, med njimi so uršulinke in dominikanke. Med moškimi redovi pa so se z glasbo ukvarjali predvsem že omenjeni frančiškani ter tudi cistercijani in jezuiti.

Redovniki in redovnice so na Slovensko prišli predvsem z današnjega avstrijskega in češkega ozemlja, znani pa so tudi priseljenci iz današnje Hrvaške, Nemčije in Italije. Delovali so izključno znotraj samostanskega obzidja, njihovo muziciranje pa je bilo namenjeno predvsem samostanskemu bogoslužju (gl. sliko 11).

Eislove orgle za novomeški frančiškanski samostan, danes v župnijski cerkvi v Velikih Brusnicah

Nekoliko manj kot ljubiteljskih pa je bilo priseljenih poklicnih glasbenikov. V tej skupini prevladujejo izdelovalci glasbil, ki so na ozemlju današnje Slovenije, najpogosteje v Ljubljani, odprli svoje delavnice. Večinski delež znanih priseljenih glasbilarjev predstavljajo zvonarji. Najvidnejša zvonarska delavnica je bila delavnica beneške družine Samassa (gl. sliko 12). Jožef Samassa (Iosephus Samassa; 1692–1741) se je v Ljubljano priselil v začetku 18. stoletja, na povabilo sorodnika Gašperja Franchija (Casparus Franchi; ok. 1657–1733), ki je bil v tem času že uveljavljen ljubljanski livar. Franchi je namreč svojo delavnico želel predati mlajšim družinskim članom.

Vila Samassa

Nekaj je tudi orglarjev; prvi celjski orglar in začetnik štajerskega orglarstva Janez Frančišek Janeček (Johann Franz Janetscheck; 1697–po 1777) (gl. sliko 13) in prvi orglar na ozemlju današnje Slovenije, ki je v Ljubljani odprl orglarsko delavnico, Tomaž Krek (Thomas Khrueg; 1602–1650).

Podpis Janeza Frančiška Janečka v orgelski sapnici orgel v cerkvi sv. Marije v Zagorju pri Pilštanju in slika Janečkovih orgel (Zbirka Orgle na Slovenskem do leta 1877)

Poleg samostojnih podjetnikov so bili ostali priseljeni glasbeniki predvsem v službi cerkva, majhen delež je bilo mestnih glasbenikov. Med cerkvenimi glasbeniki prevladujejo inštrumentalisti, predvsem organisti, v službi večjih in pomembnejših cerkva na Slovenskem: ljubljanske stolne cerkve, mariborske župnijske cerkve in gornjegrajske župnijske cerkve. Med njimi je opazna večja skupina tistih, ki so poleg igranja kot glasbeni učitelji skrbeli za izobraževanje mlajših rodov cerkvenih glasbenikov. Njihove ostale z glasbo povezane dolžnosti so bile raznolike; ukvarjali so se tudi z zborovodstvom, petjem, skladateljevanjem in prepisovanjem glasbenega gradiva.

XXX

Poklici trajno priseljenih glasbenikov

Med temi glasbeniki so osebe, ki so v slovenski glasbeni zgodovini s svojim delom pustile pomemben pečat. Z ozemlja današnje Avstrije priseljeni Jakob Frančišek Zupan (Suppan; 1734–1810) je v Kamniku opravljal službo organista in skladatelja. Benedikt Sluga (Benedictum Schluga; ok. 1745–1834), ki je pripotoval z ozemlja današnje Italije, je kot celjski glasbenik zapustil številne prepise muzikalij, ohranjene v arhivu celjske opatijske cerkve (gl. sliko 14).

Naslovna stran enega od številnih prepisov Benedikta Sluge, z njegovim podpisom (Glasbeni arhiv opatijske cerkve v Celju, 3 Ms. Mus. 32)

Z ozemlja današnje Češke priseljeni Jožef Anton Krejči (Kretschi; 1787–1830) je na ozemlju današnje Slovenije deloval kot gornjegrajski organist in novomeški prepisovalec glasbenega gradiva. Prav tako z ozemlja današnje Češke priseljeni Jan Slavik (1787–1842) je bil organist in glasbeni učitelj v več slovenskih mestih.

Priseljeni glasbeniki so delovali v raznih ustanovah na ozemlju današnje Slovenije, večina od njih pa se je potegovala za mesto glasbenika v kapeli ljubljanske stolnice. Tu so prišli v stik z domačimi v stolnici zaposlenimi glasbeniki, tudi tistimi, ki so kasneje svojo službeno ali študijsko pot nadaljevali kot izseljeni glasbeniki.

Ljubljanska stolna cerkev je bila najvidnejša ustanova za razvoj cerkvene glasbe na današnjem Slovenskem. Njen vpliv ni bil viden le na Kranjskem, temveč je z rednim sodelovanjem s stolnico v Gornjem Gradu posredno vplivala tudi na Štajersko.

Obseg in kvaliteta glasbene kapele ljubljanske stolnice se je vidno dvignila v začetku 18. stoletja, ko je škof in glasbeni podpornik Žiga Krištof Herberstein (1644–1711) pred odhodom v Perugio glasbeni kapeli zapustil osebno volilo, s katerim se je stolna kapela postopoma okrepila (gl. sliko 15).

Škof Žiga Krištof Herberstein

Po sestavi glasbenikov je bila raznolika; v tem času so v ljubljanski stolnici za glasbo skrbeli pevci, organisti, pevovodje in drugi inštrumentalisti. Ti so bili najrazličnejši popotniki, tako priseljeni (predvsem iz današnje Avstrije in Češke) kot tudi domači glasbeniki, ki so v času svojega delovanja določen čas preživeli v večjih mestnih središčih izven meja današnje Slovenije, kot sta Gradec in Dunaj.

V prvi polovici 17. stoletja je bil vodja stolne glasbene kapele najverjetneje z ozemlja Italije priseljeni Valentin Pistorius (+1656), organist pa Ljubljančan in kasnejši graški gojenec Ferdinandeuma Janez Gašper Gošelj (+1716). Po njegovi smrti je organistovsko mesto zasedel Pavel Prandsteyrl (Prandtsteyrl; *2. polovica 17. stoletja) z ozemlja današnje Nemčije, službo učitelja in zborovodje pa je opravljal z današnje Češke priseljeni Václav Josef Götzl (+1723).

Konec 18. stoletja je z današnje Češke priseljeni František Josef Benedikt Dusík (*1765) zasedel mesto organista in tu deloval tudi kot skladatelj in kopist (gl. sliko 16). V času njegovega delovanja (konec 18. stoletja) sta postala člana stolne kapele inštrumentalista Josef Wagner (obdobje delovanja konec 18., začetek 19. stoletja), ki je bil aktiven tudi v ljubljanski Filharmonični družbi, in Joseph Niklitz (obdobje delovanja konec 18., začetek 19. stoletja), po rodu z ozemlja današnje Češke.

Rojstna hiša Františka Josefa Benedikta Dusíka in naslovna stran skladbe »Sinfonia nel opera Il Brutto«

Dusíkov naslednik, prav tako član Filharmonične družbe, je bil Anton Höller (1760–1826) z današnjega Avstrijskega. V času njegovega službovanja je stolna kapela v glasbenem poustvarjanju dosegla visoko raven. Razlog za to so bili tudi dobri glasbeniki, med katerimi sta bila z ozemlja današnje Avstrije priseljena pevca Matej Babnik (Mattheus Babnigg; 1787–1868), ki je bil dejaven tudi v ljubljanski Filharmonični družbi, in skladatelj Ferdinand Leopold Schwerdt (ok. 1770–1854).

Tudi glasbena kapela mariborske župnijske cerkve je sprejemala najrazličnejše glasbenike. V prvi polovici 18. stoletja so tu delovali priseljeni glasbeniki, kar je razvidno iz vizitacije leta 1741. V vizitacijskem zapisniku Relatio Visitationis Archidiaconalis (1741), ki ga hranijo v Nadškofijskem arhivu Maribor, so poleg organista Adama Kesslerja (obdobje delovanja 1. polovica 18. stoletja) z današnje Češke omenjeni še glasbeniki z ozemlja današnje Avstrije; kantor Franc Winkler (obdobje delovanja 1. polovica 18. stoletja) in njegov pomočnik Franc Niedermayer (obdobje delovanja 1. polovica 18. stoletja), na mestu učitelja in zborovodje Franc Ksaverij Grill, kot inštrumentalist pa Janez Mascon (obdobje delovanja 1. polovica 18. stoletja).

V arhivu mariborske župnijske cerkve je iz konca 18. stoletja ohranjeno precejšnje število glasbenih rokopisov. Njihov prepisovalec je bil takratni mariborski glasbeni učitelj, Anton Tremmel (1775–1849), ki je v Maribor prišel z ozemlja današnje Madžarske. Tremmel je bil kasneje tudi ustanovitelj in prvi vodja mariborskega moškega pevskega društva in pobudnik za ustanovitev glasbenega združenja v Mariboru.

Izdelana in predstavljena statistika migracijskih glasbenikov na ozemlju današnje Slovenije nazorno kaže, da je bilo to ozemlje izpostavljeno močnim migracijskim tokovom in prepleteno s številnimi tranzicijskimi potmi. Kljub visokemu številu migrantskih glasbenikov pa je med njimi zgolj 13 % trajno priseljenih glasbenikov. Slednji so z integracijo v tukajšnje družbeno okolje, z delom na glasbenem področju in s svojim prispevkom k tukajšnjemu kulturnemu življenju pomembno vplivali na razvoj glasbenega življenja in dvig njegove kvalitete.

Razlogi za tako številno izseljevanje in priseljevanje so bili različni. Glavni med njimi je zagotovo ekonomski; želja po večjem zaslužku in s tem povezanimi boljšimi življenjskimi pogoji za celotne družine je pomemben vzrok, da so se številni prvorazredni glasbeniki izselili z ozemlja današnje Slovenije in iskali zanimivejše priložnosti v večjih mestnih središčih. Tudi želja po kvalitetnejši izobrazbi je pogosto botrovala številnim odhodom glasbenikov z ozemlja današnje Slovenije. Potreba po najrazličnejših glasbenih profilih pa je sočasno na ozemlje današnje Slovenije privabila sicer dobre, a vendarle ne prvovrstne glasbenike. Glasbene ustanove na ozemlju današnje Slovenije niso dosegale tolikšne kvalitete kot ustanove v »glasbenih velemestih« in zato prvorazrednim glasbenikom niso predstavljale pravega izziva. Tisti redki, ki so se kljub temu ustalili na ozemlju današnje Slovenije, pa so za to imeli druge, osebne razloge.

Viri in literatura

Viri

• Arhiv hrvatske franjevačke provincije sv Ćirila i Metoda , Matricula Provinciae S. Ladislai Regis.
• Arhiv opatijske cerkve sv. Danijela v Celju, zbirka muzikalij Benedikta Sluge.
• Hrvatski državni arhiv Zagreb, Acta collegii S. J. Zagrabiensis irregestrata, fasc. viii /100.
• Universitätsbibliothek Graz, Catalogus alumnorum Ferdinandei graciensis ab anno 1558 usque ad a. 1684 susceptorum et dimissorum, ms 486, fol. 130.
• Nadbiskupski arhiv Zagreb, Acta Capituli antiqua, fasc. 101/57.
• Nadškofijski arhiv Maribor, Relatio Visitationis Archidiaconalis 1741, šk. d 15/1.

Literatura

• Barbo, Matjaž. František Josef Benedikt Dusik. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2009.
• Cvekan, Paškal Alojzije. »Directory of Organists, Cantors, and Organ Builders in the Provincia Santi Ladislai Regis (1661–1899), Northern Croatia«. Prevedel Zdravko Blažeković. Neobjavljeni članek, 1990. http://www.academia.edu/17246416/Directory_of_Organists_Cantors_and_Organ_Builders_in_the_Provincia_Sancti_Ladislai_Regis_1661_1899_Northern_Croatia ‌.
• Cvetko, Dragotin. Zgodovina glasbene umetnosti na Slovenskem. 2 zv. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1958–59.
• Federhofer, Hellmut. »Zur Musikpflege der Jesuiten in Graz im 17. Jahrhundert«. V: Musik und Geschichte: Aufsätze aus nichtmusikalischen Zeitschriften , ur. Herbert Schneider, 90–99. Zürich: Georg Olms Verlag, 1996.
• Höfler, Janez. »Glasbenozgodovinske najdbe xviii. in xix. stoletja v Novem mestu« . Kronika: Časopis za slovensko krajevno zgodovino 15, št. 3 (1967): 135–148.
• Höfler, Janez . Tokovi glasbene kulture na Slovenskem. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1970.
• Höfler, Janez. Glasbena umetnost pozne renesanse in baroka na Slovenskem. Ljubljana: Partizanska knjiga, 1978.
• Kinderić, Peter Antun. Franjevci uz orgulje. Krapina: Hrvatsko društvo crkvenih glazbenika, 2006.
• Kokole, Metoda. »Italijanska opera v notranjeavstrijskih središčih v 18. stoletju: Repertoar in izvajalci«. De musica disserenda 1 (2005): 75–93.
• Kokole, Metoda . »Two operatic seasons of brothers Mingotti in Ljubljana«. De musica disserenda 8, št. 2 (2012): 57–89.
• Kokole, Metoda . Isaac Posch, “diditus Eois Hesperiisque plagis - slavljen v deželah Zore in Zatona”: Zgodnjebaročni skladatelj na Koroškem in Kranjskem. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU, 1999.
• Kotnik, Andrej. »Janez Krstnik (Joannes Baptista) Dolar«. V: Kamniško-komendski biografski leksikon. Obiskano 11. februarja 2015. http://www.leksikon.si/Oseba/OsebaId/12‌.
• Kuret, Primož. »Slovenski glasbeniki v graškem Ferdinandeumu«. Muzikološki zbornik 1, št. 1 (1965): 21–37.
• Kuret, Primož . »Vloga in pomen ljubljanske Filharmonične družbe v času njenega nastanka «. V: Evropski glasbeni klasicizem in njegov odmev na Slovenskem , ur. Dragotin Cvetko in Danilo Pokorn, 45–52. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1988.
• Lisac, Ljubomir Andrej. » Franchi, Gašpar (okoli 1657–1733) «. V: Slovenska biografija. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU, 2013. Posodobljeno 22. avgust 2016 . http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi191389/#primorski-slovenski-biografski-leksikon‌ .
• Ludvik, Dušan. »Nemško gledališče v Ljubljani do leta 1790«. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, 1957.
• Mairold, Maria. »Sänger und Kirchenmusiker aus dem Ferdinandeum in Graz, 1588–1684«. Zeitschrift des Historischen Vereines für Steiermark 83, št. 1 (1992): 273–335.
• Pokorn, Danilo. »Glasbena zbirka opatijske cerkve sv. Danijela v Celju «. Muzikološki zbornik 25, št. 1 (1989): 107–120.
• Škerlj, Stanko. Italijansko gledališče v Ljubljani v preteklih stoletjih. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1973.
• Škofljanec, Jože. »Red manjših bratov (O.F.M.) in province sv. Križa«. V: Frančiškani v Ljubljani: Samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja , ur. Silvin Krajnc, 10–79. Ljubljana: Samostan in župnija Marijinega oznanjenja v Ljubljani, 2000.
• Škulj, Edo. Baročne orglarske delavnice. Škocjan pri Turjaku: Župnija, 2012.
• Škulj, Edo. Križmanova orglarska delavnica: Ob 250-letnici njegovih prvih orgel (v Ribnici). Ljubljana: Družina, 2010.
• Zupančič, Maruša. »Razvoj violinizma na Slovenskem do začetka druge svetovne vojne «. Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, 2011.

Abbele, Alloisia, OSU

Alloisia baronica Abbele

Mater Filipina (Alojzija) Abbele

* Gradec, 1710

+ Ljubljana, 18. 4. 1746