O projektu „Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja“ (NRSS)

Poberite kosce, ki so ostali, da se kaj ne izgubi.

Jan 6,12

Cilj

S projektom „Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja“ (NRSS) smo želeli raziskati rokopise v slovenskem jeziku, ki so nastali v baročni in razsvetljenski dobi, vendar so do danes ostali manj znani ali docela neznani.

Slovenska literarna in kulturna zgodovina je doslej zvečine upoštevala besedila, ki so izšla kot tiskane knjige. Temeljila je v veliki meri na bibliografski metodi: gradivo, na katerem je bil fundiran objekt njenega raziskovanja, je večidel konstituirala bibliografija tiskanih slovstvenih besedil. Ta pristop se je z novimi raziskavami izkazal kot nekoliko preozek: slovenski barok, na nekaterih področjih pa celo razsvetljenstvo, sta v nemajhni meri slonela na rokopisni kulturi. Primarna oblika življenja besedil je bila rokopisna oblika: v nji so teksti nastali, se širili s prepisi in bili v rokopisu izposojeni ter brani. Redki pisci so v 17. in 18. stoletju dobili priložnost za drag natis svojega teksta. Večina (pol)literarnih del tega časa je nastala in ostala v rokopisu. Mnoga so propadla, nekaj se nam jih je ohranilo.

S projektom NRSS smo želeli zajeti kar največ teh preostalih koscev in jih s pomočjo računalniške tehnologije zbrati na enem kraju ter posredovati javnosti, da bi za slovensko duhovno in kulturno zavest ne bili izgubljeni.

V eni sami, enotno zasnovani zbirki naj se združijo podrobni opisi in digitalne slike raznolikih slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja, ki so nastajali v raznih krajih Slovenije, v njenih samostanih, mestih, vaseh in na gorskih kmetijah – daleč in blizu vsaksebi, visoko izobraženih in kmečkih piscev, pogosto brez vednosti eden o drugem, toda s skupno temeljno inspiracijo krščanske slovenske kulture.

Rezultati

Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja

Osrednji rezultat projekta NRSS je Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja, ki je javnosti na voljo v prostem dostopu na medmrežju. Sestavljajo ga podrobni opisi in faksimili rokopisov; metoda, po kateri je izdelan, je pojasnjena v nadaljevanju.

Ta register je središče dolgoročno zasnovane raziskave o slovenskem rokopisnem slovstvu, zato ga bomo kontinuirano dopolnjevali. Rokopisno gradivo, ki je v njem analizirano, odpira potrebo po številnih novih raziskavah.

Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja je prvi digitalni register rokopisov v Sloveniji, tematsko usmerjen na rokopise v slovenskem jeziku med reformacijo in romantiko. Javnosti – tako strokovni kakor širši laični – prvikrat omogoča skupaj in na enem mestu neposreden vpogled v slovensko rokopisno slovstvo baročne in razsvetljenske dobe. Obe dobi je rokopisna kultura obvladovala in zaznamovala vsaj tako kakor knjižna, nemara celo bolj. Zato Register odpira nov pogled v literarno in duhovno zgodovino Slovencev obeh dob.

Seznam omemb rokopisov v strokovni literaturi

V seznamu so zabeleženi rokopisi 17. in 18. stoletja, ki so bili nekoč že v evidenci literarne, narodopisne ali obče zgodovine in so jih zgodovinarji videli ter opisali ali vsaj omenili. Za mnoge od teh danes ne vemo več, ali še obstajajo in kje se nahajajo, če so ohranjeni. Za nekatere omenjene rokopise je nahajališče znano, vendar še niso prišli na vrsto za obdelavo. Omembe teh rokopisov so bile raztresene v številnih starejših tiskih in so zdaj prvikrat enotno zbrane in urejene.

Indeks ima podobno obliko kakor glavni Register NRSS – vendar je bistvena razlika v tem, da tukaj omenjenih rokopisov nismo videli, ampak smo le zbrali podatke o njih, kakor so zapisani v strokovni literaturi. Zato so kot hranišče navedene historične ustanove in zbirke, denimo Ljubljanski muzej ali Bibl. g. prof. Ad. Robide, čeravno je gradivo teh zbirk pozneje prešlo v druge ustanove ali pa je eksistenca teh rokopisov vprašljiva (denimo Zbirka Dr. N. Sadnikarja) oz. je rokopis verjetno sploh izgubljen (npr. Zapuščina Ferda Kočevarja pri njegovi sestri v Celju).

Upoštevani so bili predvsem obči in literarnozgodovinski pregledi slovenskega slovstva, izbrane monografije in starejša periodika (prim. Bibliografijo NRSS, na koncu seznam kratic pogostih virov).

Bibliografija NRSS

Bibliografski pregled temeljne literature o rokopisih slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja naj bi ponudil temeljno bibliografsko gradivo za raziskovanje rokopisnega slovstva baroka in razsvetljenstva.

Pri sestavljanju bibliografije o rokopisih 17. in 18. stoletja so bila upoštevana zlasti specializirana dela, predvsem članki v periodiki, ker je rokopisno gradivo v njih obravnavano podrobneje. Kratke, generične omembe rokopisov v literarnozgodovinskih idr. priročnikih zvečine niso dovolj informativne, zato tukaj niso upoštevane. Izmed enciklopedičnih in leksikografskih publikacij so upoštevani le nekateri članki iz elektronske izdaje starega SBL. Zadnja sistematična obravnava te tematike (Fr. Kidrič) je nastala skoraj pred stoletjem.

Opis bibliografskih enot je zamišljen minimalistično; podrobnosti o publikaciji je le toliko, kolikor je potrebno za praktično iskanje.

Glavna spoznanja

Ambicija raziskave je, da pokaže na raznolikost slovenskih besedil in zvrsti, ki so nastajala v baročni in razsvetljenski dobi. Ker se glavnina teh rokopisov ni ohranila, moramo ohranjene, tu predstavljene rokopise razumeti kot ostanke nekdaj živega slovstvenega izročila. To pisno izročilo je obstajalo predvsem v obliki rokopisne kulture, ki jo ohranjeni rokopisi nepopolno predstavljajo: deloma jo resda ponavzočujejo faktično, deloma pa le metonimično in simbolično.

Rokopisi, odkriti in analizirani v projektu NRSS, so pomembno dopolnili našo vednost o baročni in razsvetljenski dobi slovenskega slovstva. Izkazalo se je, na kratko:

  • da je bilo rokopisno slovstvo 17. in 18. stol. neprimerno bolj razsežno, razvejano in razvito v raznih (pol)literarnih zvrsteh ter oblikah, tudi bolj recipirano in prepisovano, kakor pa smo si doslej predstavljali;
  • da glavnina besedil te dobe izhaja iz katoliškega verskega izročila, se ob tem opira na Sveto pismo in žitja svetnikov, vendar obilno zajema tudi iz ne-institucionalnih, psevdo-kanoničnih, apokrifnih, ljudskoslovstvenih virov; pri tem se od čistih kanoničnih besedil to slovstvo na razne načine oddaljuje v smer literarizacije, pripovedi, simbola in estetskega, kar pa ne zmanjšuje religiozne razsežnosti tega slovstva, marveč daje religiozni razsežnosti globljo prepričljivost in pristnost;
  • napačna je bila le naša tiha začetna predpostavka, da bomo z eno samo sistematično raziskavo izčrpali to tematiko, ki je bila dlje časa neraziskana: zdaj je postalo jasno, da se je odprlo bistveno večje neraziskano področje. Potrebnih bo več novih, tako preglednih kakor specializiranih raziskav slovenskega baročnega in razsvetljenskega slovstva.

Vsebina: kriterij, čas, zvrsti, kontekst nastanka, regije

Kriterij za vključitev

V raziskavo so vključene vse zvrsti besedil od literarnih in polliterarnih do bibličnih, liturgičnih in juridičnih ali uradovalnih. Edini kriterij za vključitev v Register je, da je glavnina besedila napisana v slovenskem jeziku v 17. ali 18. stoletju.

Zbirke in regije

Osrednji del raziskave se je začel s pridobivanjem podatkov in evidenc o manj raziskanih ali neznanih slovenskih rokopisih v raznih rokopisnih zbirkah. Pregledali smo popise rokopisnih fondov NUK in Arhiva RS, NŠAL, KOKR (Koroška osrednja knjižnica Ravne na Koroškem), Koroškega deželnega arhiva v Clcu, Pokrajinskih arhivov v Kopru, na Ptuju in v Mariboru ter nekaterih zasebnih knjižnic (knjižnice nekaterih kapucinskih in frančiškanskih samostanov); pridobljene so bile informacije o gradivu v stari Gorici (škofijski, deželni arhiv).

Kmalu je postalo jasno, da je neznanih in praktično neobdelanih rokopisov precej več, kakor smo pričakovali, in da v tem projektu ne bo mogoče preučiti in popisati vseh. Ker je bil naš namen predstaviti raznolikost, obsežnost ter splošno razprostranjenost slovenskega rokopisnega slovstva baročne in razsvetljenske dobe, smo sprejeli naslednjo načelno odločitev: da ne stremimo k temu, da bi izčrpno obdelali to ali ono posamično zvrst (npr. pridigo, cerkveno pesem ipd.), marveč da zajamemo čim širši nabor raznolikih rokopisov katere koli zvrsti, kjer je glavnina teksta v slovenskem jeziku in ki po možnosti izvirajo iz raznih dežel Slovenije.

Zemljepisno smo se pri izboru nahajališč omejili sprva na osrednjo Slovenijo, vendar smo hoteli poleg tega poudariti še vsaj eno slovensko regijo. Odločili smo se za Koroško, saj ima ta najdaljšo in specifično rokopisno tradicijo, ki sega vse od Brižinskih spomenikov do bukovnikov zgodnjega 19. stoletja. Zato smo v najožji izbor hranišč rokopisov vključili tudi Koroški deželni arhiv v Celovcu in Koroško osrednjo knjižnico na Ravnah, da smo s tem zajeli nekdanjo historično oz. jezikovno opredeljeno Koroško ne glede na poznejše politične meje.

Časovni razpon dokumentov

Ta časovni razpon gre razumeti tako, da v iztek 18. stoletja štejemo celotno razsvetljenstvo z njegovimi predromantičnimi izpeljavami še v zgodnjem 19. stoletju. Kolikor gre za zvrsti, ki so zastopane le z redkimi in pomembnejšimi dokumenti – denimo uradovalna slovenika – so seveda vključeni tudi dokumenti, ki segajo še vse do leta 1848 oz. dokler je bila v rabi bohoričica kot pisava starejših slovenskih dob (v nekaterih okoljih so jo pisali še globoko v 19. stoletju). Za dobo pred 17. stoletjem je žal ohranjenih le malo slovenskih rokopisnih besedil. V Register bodo vključena postopoma.

Slovstvene zvrsti

V registru slovenskih baročnih in razsvetljenskih rokopisov smo želeli prikazati ostanke nekdaj razsežne in razvejene celote životvorne slovenske rokopisne kulture. Zato si kot cilj nismo zastavili, da bi izčrpno predstavili kakšno posamično zvrst. Prizadevali smo si marveč za vključitev raznolikih rokopisnih zvrsti, ki naj nakazujejo pestro in večobrazno, mnogolikim duhovnim in praktičnim potrebam ustrezajočo množino nekdanjih rokopisov v slovenskem jeziku.

Da bi bilo Register moč pregledovati tudi po slovstvenih zvrsteh – tudi v kombinaciji z drugimi iskalnimi zahtevami – smo pripravili tipologijo zvrsti in v vsakem rokopisu zvrst ustrezno označili. Med njimi so tako zvrsti slovenskega slovstva kot takega – denimo prisega ali pesem – kakor tudi njihove zbirne enote bibliografskega značaja, kakor denimo pesniška zbirka ali pridižna zbirka. Tipologija slovstvenih zvrsti obsega tele enote:

  • prisega
  • razglas
  • listina
  • pravna norma
  • pesem
  • pesmarica
  • pesniška zbirka
  • drama
  • proza
  • pismo
  • epigraf
  • pridiga
  • pridižna zbirka
  • govor
  • molitev
  • molitvenik
  • križev pot
  • svetopisemsko besedilo
  • obredno besedilo
  • pastirsko pismo
  • slovar
  • slovnica
  • zdravilstvo
  • urok
  • prerokovanje
  • razne zvrsti
  • drugo

Avtorstvo in kontekst nastanka rokopisa

Pri starejših rokopisih pogosto ni moč zanesljivo določiti, kdo je avtor rokopisa. Vprašanje se pri rokopisih zaplete tembolj, ker zapisovalec rokopisa pogosto ni avtor besedila v modernem pomenu, ampak je prepisovalec ali prevajalec teksta, pogosto tudi prireditelj ipd. V vsakem primeru je prepisovalec posrednik v preoddaji ali literarni tradiciji teksta – dejanje tradiranja pa se ni zgodilo mimo zapisovalčeve osebnosti, ampak je bila ta ravno medij preoddajanja in posredovanja besedila. Zato je pogosto – razen denimo pri svetopisemskih besedilih – skoraj neogibno, da je zapisovalec rokopisa tekst v določeni meri avtorsko spreminjal.

Ko torej govorimo o „avtorstvu rokopisa“ in avtorja v Registru navedemo, je s tem praviloma mišljen zapisovalec teksta. Če govorimo, denimo, o rokopisu Matije Žegarja o Antikristu, mislimo na tekst, ki ga je Žegar uspel v koroških hribih po svojih močeh posloveniti, redigirati in zapisati in ga zato moramo šteti kot avtorja rokopisa. Ne dotikamo pa se v tej izjavi o avtorstvu vprašanja, kako in iz katerih virov je Žegar zajel besedilo patra Dionizija Luxemburškega – morda pa tudi drugo psevdo-mistično izročilo zgodnjega novega veka.

Pogosto ni moč določiti niti zapisovalca rokopisa. Skoraj v vseh primerih pa je moč razbrati osnovni družbeni kontekst njegovega nastanka. Zato smo skušali za vsak rokopis – tudi zaradi kombiniranih iskalnih poizvedb – kolikor moči zanesljivo določiti širši družbeni ali socio-kulturni kontekst njihovega nastanka: je rkp. nastal v katerem od samostanskih redov ali je bil avtor škofijski duhovnik? Gre za civilno, t.j. meščansko, morda plemiško osebo? Je rokopis bukovniški v pravem, ožjem smislu – da je nastal na Koroškem? Ali pa je nastal v kmečkem okolju, toda v drugih slovenskih deželah?

Da bi za vsak rokopis imeli vsaj osnovno podobo o tem izvoru, smo opis opremili z ustrezno oznako iz takšne tipologije družbenega konteksta:

  • kmečki pisci

    • bukovniki
    • drugi kmečki pisci
  • pisar
  • ekleziastični

    • škofijski kleriki
    • redovništvo

      • frančiškani
      • kapucini
      • jezuiti
      • bosonogi avguštinci
  • bratovščinski
  • meščanski
  • plemiški
  • uradovalni

Metoda in model opisa rokopisov

Za rokopise, ki so čakali na naše raziskovanje, smo pripravili model opisa, t.j. sklop parametrov ali kategorij, ki smo jih nato na vsakem rokopisu preverili in sistematično opisali.

Odkrite rokopise je bilo potrebno kot objekte bodočih novih raziskav podrobno opisati de visu – t.j. tako, da raziskovalec, ki se podpiše pod opis, vidi ter pregleda izvirnik na lastne oči in ne uporablja morebitnih nadomestkov (mikrofilmov, fotografij ipd.). Pri tem skuša s pomočjo pomožnih historično-filoloških ved pridobiti iz njegove vsebine kakor tudi iz same materialnosti rkp. čim več podatkov, ki nudijo zadostno oporo za datacijo, prostorsko določitev nastanka, morebitno avtorstvo itn.

Model za opise rokopisov, zajete v Registru, temelji na priporočilih Guidelines for Electronic Text Encoding and Interchange konzorcija TEI, zlasti na poglavju 10 – Manuscript description. To pomeni, da so bili opisi izraženi s pomočjo strukturnih oznak XML, določenih s tem standardom, po katerem se ravnajo tudi mnoge druge podobne elektronske zbirke. Smernice TEI za opis rokopisov v jeziku XML združujejo skupne elemente raznih evropskih doktrin o deskripciji rkp., vendar hkrati omogočajo, da uporabniki po svojih potrebah poudarijo določene prvine.

Naša uporaba smernic TEI za opis rokopisov je bila v kratkem taka, da same označevalne sheme TEI nismo v ničemer spreminjali. Med raznimi možnostmi, ki jih označevalna shema TEI dopušča, pa smo praviloma ubrali zahtevnejše načine. Tako smo pri opisu rokopisov uporabili zvečine vse elemente, ki jih predlaga omenjeni modul TEI, vendar smo v večjem obsegu navajali podatke o vsebini in zgodovini rkp., izmed kodikoloških podatkov pa predvsem tiste, ki služijo dataciji in ubikaciji rkp., manj obširno pa npr. podatke o njegovi vezavi, okrasju, kolaciji ipd., saj za baročno dobo ti podatki niso več tako informativni in pomembni kakor za srednji vek.

Oznake, kakor smo jih predvideli v našem označevalnem modelu, so strnjene v štiri oz. pet standardnih sklopov, s tem pa tudi v metodološko natančno razmejena področja opisa:

  • identifikator rokopisa s podatki o hranišču;
  • razčlenjeni podatki o vsebini rokopisa (tudi incipit, explicit);
  • fizični opis rkp. kot materialnega izdelka;
  • podatki o genezi oz. zgodovini rkp.;
  • administrativni podatki: kdo in kdaj je opis pripravil oz. ga dopolnjeval.

Označevanje rokopisov in postavitev repozitorija

Smernice za označevanje XML–TEI

Podrobnejše, naši raziskavi primerne načine označevanja rokopisov smo lahko uresničili z naslednjo rabo standardnih elementov TEI. (Opisani so samo tisti postopki, za katere dopuščajo smernice TEI več načinov označevanja oz. uporabe in želimo tu izrecno opisati našo rabo oznak).

  • Celoten korpus, ki obsega Register rokopisov, Indeks omemb in Bibliografijo, je povezan v en sam dokument TEI, ki ga sestavljajo poleg treh omenjenih enot še krovni elementi, med katere spadajo: kolofon <teiHeader> z vanj ugnezdenima taksonomijama, sklop <facsimile> s kazalci na digitalne slike rokopisov in <front> s pričujočo dokumentacijo o projektu.
  • V kolofon sta bili ugnezdeni taksonomiji literarnih zvrsti in socialnih kontekstov avtorstva rokopisov v obliki <taxonomy> z gnezdenimi elementi <category>, npr. <category xml:id="nrss_type_songbook"> <catDesc> <term xml:lang="slv">pesmarica</term> <term xml:lang="eng">songbook</term> </catDesc></category>
  • Krovni element opisa posameznega rokopisa <msDesc> nosi atribut xml:id, ki ne služi le za namene procesiranja podatkov, ampak je iz njega izvedena tudi sigla, ki jo ima v našem Registru vsak rkp. Primer: opis rokopisa Branje od Antikrista inu od njegoveh fouš prerokov se v zapisu TEI začenja z <msDesc xml:id="nrss_ms_024"> vrednost atributa xml:id se v prikazu na zaslonu pretvori v siglo 'NRSS Ms 024' in pod njo je v tem Registru voden. Mnogi rokopisi so namreč iz privatnih zbirk, kjer niso bili katalogizirani ali formalno označeni s signaturo – zato je bilo neogibno, da vsak opis rokopisa označimo z individualno siglo in ga pod njo vodimo v Registu.
  • Identifikator rokopisa <msIdentifier>. Raba tega elementa se pri nas v ničemer ne razlikuje od značilnih opisov v smernicah TEI. Posebnost so le primeri, ko gre za rkp. iz zasebnih zbirk, ki nima signature; v tem primeru <msIdentifier> ne vsebuje elementa <idno>, v katerem je sicer zapisana signatura.
  • Kjer je bilo v analizi ugotovljeno, da je rokopis kompozitne narave, sestavljen iz več poprej ločenih rokopisnih delov, je bil vsak od teh opisan z elementom <msPart> – del rokopisa.
  • Vsebina rokopisa:

    • za razčlenjeni opis rokopisa smo namesto bolj fleksibilne oznake <msItem> vedno uporabljali <msItemStruct>, ki jo shema TEI obvladuje s strožjim nadzorom elementov in njihovega vrstnega reda;
    • vsebina rokopisa je kratko povzeta v elementu <summary>, v njem pa je po potrebi gnezdena opomba <note>, razvejena na več odstavkov <p>, katerih prvi sumarno pove, kaj je vsebina teksta, drugi povzame kodikološke ugotovitve, tretji odstavek pa strne historiat oz. genezo rokopisa.
    • Naslov rokopisa je vedno zapisan v diplomatični in v uredniški obliki, kot npr. <title xml:lang="lat" type="original">Concio Dominica sexta post Epiphaniam</title><title xml:lang="slv" type="editorial">Pridiga na šesto nedeljo po sv. Treh kraljih</title>
    • incipit in eksplicit vsebujeta prvi oz. zadnji stavek besedila (ki sledi morebitnim naslovom ali razdelkom), vselej z jezikovno oznako, npr. <incipit xml:lang="slv">.
    • Seznam bibliografskih enot kaže na Bibliografijo NRSS, ki je del dokumenta TEI, in vključuje bibliografsko opombo o zvezi rokopisa z določeno enoto, npr.:<listBibl> <bibl copyOf="#bibl_060" subtype="mentioned"> <biblScope type="pp">128-130</biblScope> <note type="bibl">Omembe v zvezi z …</note> </bibl></listBibl>.
  • Fizični opis – poleg standardnih oznak:

    • kolikor je mogoče, so v analizi pisne podlage opisana tudi vodna znamenja; njih opisi so zajeti v oznakah <watermark>;
    • izsledki paleografske analize o rokah, ki so rokopise napisale, so vselej, ko je moč osebo zapisovalca prepoznati, izrecno kodirani z ustrezno oznako, npr. <handNote scribe="Zagajsek">, tako da bo moč naknadno izoblikovati seznam rok.
    • Zgodovina. Zbrani so predvsem podatki, ki jih je mogoče ugotoviti o kraju in času nastanka.

      • Čas nastanka je za iskalne potrebe eksplicitno kodiran tudi, kadar je predstavljen v časovnem razponu, denimo: <origDate notBefore="1723" notAfter="1770">1723–1770</origDate>.
  • Dodatni podatki vključujejo administrativne informacije o opisu rokopisa samem: kdo, kdaj, kje je naredil opis.

  • Prepis besedila: naslove, incipit, eksplicit in druge odlomke, ki jih transkribiramo v elemente TEI, prepisujemo semi-diplomatično:

    • ohranimo vse historične znake in posebnosti, razen deljenja besed in preloma vrstice;
    • z malo prepišemo črko 'k', ki je v rokopisu kontinuirano pisana z veliko ali veliki podobno črko, tudi sredi besede, in ni mogoče smiselno ločevati med veliko in malo. V tem primeru pišemo veliki 'K' samo, kadar je to po smislu nujno: lastna imena itn. Kadar rokopis ločuje veliko in malo črko, to upoštevamo;
    • enako velja za črko z, zlasti v dvočrkju zh.
    • za metelčico – samo en primer (NRSS Ms 036) – so uporabljeni tile znaki, vse iz bloka standardnih fonetičnih znakov IPA:
    glas znak opis
    č ɥ U+0265 LATIN SMALL LETTER TURNED H
    š ɷ U+0277 LATIN SMALL LETTER CLOSED OMEGA
    ž ɤ U+0264 LATIN SMALL LETTER RAMS HORN

Digitalizacija rokopisov

Želeli smo, da elektronski register NRSS poleg podrobnih opisov vsebuje tudi elektronske slike rkp. visoke kvalitete, t.i. digitalne faksimile. Pri tem je bilo nemogoče, da bi izbrane rokopise digitalizirali z drago, specializirano opremo, saj za to ni bilo sredstev. To tudi ni bilo potrebno, saj pri baročnih rkp. praviloma ne nastopajo več zahtevni dejavniki, kakor so v srednjeveških rkp. razne vrste pergamentov, kalcinacija, pigmenti, barvna črnila itn., pač pa le črnilo(a) na raznih vrstah papirja. Za ta namen povsem zadošča klasična, profesionalno posneta digitalna fotografija. Rokopise smo fotografirali in situ z visoko ločljivostjo vsaj 300 dpi. Povprečna velikost datoteke ene strani rkp., ki jo gleda končni uporabnik na medmrežju, znaša cca 1 Mb v zapisu .jpg, kar zadošča za veliko povečavo na zaslonu in za preučevanje besedilnih in paleografskih podrobnosti.

Zasnova repozitorija in spletnega portala

Digitalni repozitorij za rokopisno vozlišče NRSS smo zgradili na uveljavljenem odprtokodnem sistemu Fedora Commons. Našim potrebam je ustrezala, ker je ustrezno vzdrževana, ima dostopno dokumentacijo, je prosto dostopna in temelji na sprejetih standardih. Spletno vozlišče ima komponente za pregledovanje podatkovnika, iskalni sistem ter listalnik po faksimilih. Platformo smo razširili s trenutno vodilnim iskalnim programjem Lucene SoLR.

Zapis digitalnih faksimilov prikaže transformacija XSLT v listalniku (podoben listalniku za PDF), ki omogoča običajno navigacijo (prikaz cele strani, dveh strani druge ob drugi, povečava), pa tudi listanje po posameznih segmentih in podenotah rkp. Arhitektura tega prikaza omogoča tudi integracijo z nadaljnjimi fazami obdelave gradiva – zlasti s prepisi.

Izbrana platforma se je izkazala kot izjemno uspešen model razvoja, tako da sta v času trajanja projekta NRSS ob njem nastala še dva sorodna oz. z njim povezana spletna portala:

Vsi trije portali uporabljajo isto platformo in jih nameravamo v prihodnosti povezati in tehnološko izpopolniti.

Sodelavci in ustanove

To raziskavo baročnih rokopisov smo lahko uresničili s projektom „Neznani rokopisi slovenskega slovstva 17. in 18. stoletja: informacijsko-tehnološko podprta evidenca, znanstvene objave in analize“. Financirala sta ga ARRS in SAZU od feb. 2008 do jan. 2011. Potekal je na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU v partnerstvu z Institutom „Jožef Stefan“ in Univerzo v Novi Gorici. V projektu so sodelovali:

  • ZRC SAZU:

    • Matija Ogrin (vodja projekta)
    • Boris Golec
    • Majda Merše
    • Monika Deželak Trojar
    • Andreja Eržen
    • Alenka Koron
    • Alenka Maček
    • Marko Zaplatil
  • IJS:

    • Tomaž Erjavec (vodja skupine IJS)
    • Jan Jona Javoršek
    • Igor Mozetič
  • UNG:

    • Katja Mihurko Poniž

Zunanji partnerji projekta

Osrednjega dela projekta NRSS – Registra slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja – ne bi bilo mogoče uresničiti brez sodelovanja in pomoči ustanov, javnih kakor zasebnih, ki hranijo tu predstavljene rokopise in so prispevali k postavitvi Registra kot zunanji partnerji. To so bili zlasti (po abecednem redu):

  • Arhiv Republike Slovenije – ARS
  • Frančiškanski samostan Marijinega oznanjenja, Ljubljana
  • Frančiškanski samostan Novo Mesto
  • Kapucinski samostan Škofja Loka
  • Koroški deželni arhiv v Celovcu / Kärntner Landesarchiv, Klagenfurt
  • Koroška osrednja knjižnica Frana Sušnika, Ravne na Koroškem – KOKR
  • Nadškofijski arhiv Ljubljana – NŠAL
  • Narodna in univerzitetna knjižnica – NUK
  • Slovenska akademija znanosti in umetnosti – SAZU
  • Univerzitetna knjižnica Maribor – UKM

Hkrati so nam preučevanje svojih rokopisnih dragocenosti plemenito omogočili nekateri posamezniki. Njim kakor tudi sodelujočim ustanovam gre globoka zahvala.

Uporaba in pravice

Akademska uporaba

Korpus NRSS z opisi in faksimili rokopisov je javno dostopen in namenjen osebni in akademski, strokovni rabi. Opisi rokopisov in drugi teksti v korpusu so dostopni pod licenco CC Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 2.5 Slovenija.

Razpolaganje z digitalnimi faksimili v komercialne namene pa je omejeno; zanj je potrebno pridobiti soglasje ZRC SAZU in ustanove, ki hrani rokopis.

Na nekomercialnih spletnih straneh je dovoljena raba posameznih faksimilnih slik rokopisov pod pogojem, da je slika opremljena s kazalko na repozitorij NRSS. ZRC SAZU in ustanova, ki hrani rokopis, si pridržujeta pravico, da v posameznih primerih prepovesta javno rabo slik rokopisov.

Citiranje

Celotno delo v NRSS je javno dostopno, uporabniki pa so naprošeni, da ga v svojem delu primerno navajajo. Na koncu vsakega opisa rokopisa stoji sivo obarvano okence s podatki za citiranje tega opisa. Vsaka navedba rokopisa naj vsebuje tudi siglo, s katero je ta označen v Registru, saj mnogi rokopisi iz zasebnih zbirk nimajo signature, zato ima vsak opis rokopisa v Registru svojo siglo. Tako bi, denimo, folij 14 recto rokopisa Branje od Antikrista s siglo NRSS Ms 24 navedli tako:

Register slovenskih rokopisov 17. in 18. stoletja. NRSS Ms 24. Branje od Antikrista inu od njegoveh fouš prerokov. Fol. 14r. <http://ezb.ijs.si/fedora/get/nrss:nrss_ms_024/VIEW/> (datum dostopa).

Matija Ogrin